Jedro

Pravila 287. člena OZ o vračunavanju se uporabijo le, kadar dolžnik ob plačilu ni navedel, katero izmed več obstoječih obveznosti do upnika je s tem plačal. Obravnavani spor tega pogoja ne izpolnjuje. Toženka je v plačilnih listah jasno navedla, da tožniku z zneski, ki jih izpostavlja v pritožbi, izplačuje nadomestilo plače za čas bolniškega staleža. Zatrjevanje, da mu je iz tega naslova plačala previsoke zneske, ne more predstavljati utemeljene podlage za uporabo 287. člena OZ, oziroma za vračunavanje v smislu, da je s previsoko izplačanimi nadomestili plač za čas bolniškega staleža poplačala katero od vtoževanih terjatev tožnika. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da bi vračunavanje, za katerega se zavzema pritožba, dejansko pomenilo obid prepovedi iz 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da za obdobje od avgusta 2018 do oktobra 2019 ter za april 2021, maj 2021 in september 2022 plača tožniku dodatek za delovno dobo v mesečnih višinah in z obrestmi, kot izhajajo iz I. točke izreka. Plačati mu mora sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2018 v višini 280,93 EUR z obrestmi od 1. 1. 2019 do plačila (II. točka izreka), stroške kopiranja v višini 2,44 EUR z obrestmi od 6. 10. 2022 do plačila (III. točka izreka) in odškodnino za neizrabljeni letni dopust za leto 2021 v višini 1.360,80 EUR z obrestmi od 10. 7. 2023 do plačila (IV. točka izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev toženke do tožnika v višini prisojenih neto zneskov (VI. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki plača 446,76 EUR pravdnih stroškov (VII. točka izreka), ter odločilo, da je toženka taksna zavezanka za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji v deležu 32,6 % (VIII. točka izreka).

2.Toženka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da med strankama ni bilo sporno, da je izplačala tožniku nadomestila za čas bolniške odsotnosti v višini, ki je najmanj za 9.326,64 EUR presegla toženkino pogodbeno obveznost. Sodišče bi moralo uporabiti drugi odstavek 287. člena OZ in ugotoviti, da so bile že na podlagi samega zakona s presežnimi plačili poplačane toženkine predhodne obveznosti do tožnika. Podredno bi moralo ugotoviti obstoj njene v pobot uveljavljane terjatve do tožnika iz naslova neupravičene obogatitve in tožbeni zahtevek zavrniti. Ni pomembno, kdo je pripravljal napačne obračune nadomestil, niti krivda, pomembno je le, da previsoki zneski niso bili plačani vedoma. V zvezi z očitkom, da toženka ni predlagala zaslišanja prokuristke, je sodišče kršilo 285. člen ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Toženka v pritožbi navaja, da ne nasprotuje prvostopenjskim ugotovitvam o obstoju terjatev tožnika zoper njo (dodatek za delovno dobo, sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2018, stroški kopiranja, odškodnina za neizrabljeni letni dopust za leto 2021). Zatrjuje pa, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti obstoj njene terjatve do tožnika iz naslova neupravičene obogatitve in po izvedenem vračunanju oziroma pobotu tožbeni zahtevek zavrniti.

6.Po pritožbenem zatrjevanju med strankama ni bilo sporno, da je toženka izplačala tožniku nadomestila plač za čas bolniške odsotnosti v višini, ki je najmanj za 9.326,64 EUR presegla toženkino pogodbeno obveznost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to dejstvo med strankama ni bilo nesporno v smislu prvega in drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik je obrazloženo prerekal toženkine navedbe o previsoko izplačanih nadomestilih plač in da so izpolnjeni pogoji za institut neupravičene obogatitve.

7.Pritožba zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo primarno uporabiti pravila o vrstnem redu vračunavanja obveznosti (287. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Utemeljuje, da presežni del izplačanih nadomestil plač za čas bolniške odsotnosti predstavlja plačilo brez pravne podlage oziroma neupravičeno obogatitev, zaradi česar se na podlagi citirane določbe OZ po samem zakonu in ne da bi bilo potrebno soglasje tožnika šteje, da so bile s presežnimi plačili poplačane toženkine predhodne obveznosti do njega. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno.

8.Po prvem odstavku 287. člena OZ se tedaj, ko je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, v primeru, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. V drugem do četrtem odstavku citiranega člena so določena podrejena pravila o vračunavanju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pravila 287. člena OZ o vračunavanju uporabijo le, kadar dolžnik ob plačilu ni navedel, katero izmed več obstoječih obveznosti do upnika je s tem plačal. Obravnavani spor tega pogoja ne izpolnjuje. Toženka je v plačilnih listah jasno navedla, da tožniku z zneski, ki jih izpostavlja v pritožbi, izplačuje nadomestilo plače za čas bolniškega staleža. Zatrjevanje, da mu je iz tega naslova plačala previsoke zneske, ne more predstavljati utemeljene podlage za uporabo 287. člena OZ, oziroma za vračunavanje v smislu, da je s previsoko izplačanimi nadomestili plač za čas bolniškega staleža poplačala katero od vtoževanih terjatev tožnika. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da bi vračunavanje, za katerega se zavzema pritožba, dejansko pomenilo obid prepovedi iz 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). V skladu s to določbo delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca (v tem primeru gre za zatrjevano terjatev iz naslova neupravičene obogatitve tožnika s preplačili nadomestil plač bolniškega staleža) brez delavčevega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila.

9.Toženka je neupravičeno obogatitev zaradi previsoko izplačanih nadomestil plač uveljavljala tudi s pobotnim ugovorom. Sodišče prve stopnje je odločilo, da v pobot uveljavljana terjatev do višine tožniku prisojenih neto glavnic ne obstoji.

10.Zmotno je pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje ne ugotavljalo odločilnih dejstev za presojo spora. V skladu s 190. členom OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Kadar pa nekdo kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili (191. člen OZ). Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodbo mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse odločilne razloge, ki so potrebni za materialnopravno presojo spora po citiranih določbah.

11.Kot je bilo že obrazloženo, je tožnik prerekal zatrjevano neupravičeno obogatitev. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo že zaradi neprerekanja dejstev ugotoviti neupravičeno obogatitev na strani tožnika v višini 9.326,64 EUR in v tej višini ugotoviti obstoj terjatve toženke do njega.

12.Pritožba s sklicevanjem na sodno prakso (VSL II Cp 2157/2019, VSL II Cp 496/2022, Pdp 495/2023, Pdp 395/2024) očita, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (prvi odstavek 7. člena ZPP) glede ugotovitve, da toženka ni dokazala, da je do preplačil prišlo zaradi napake. Utemeljuje, da je toženka dokazala, da za preplačilo zneskov ni bilo pravne podlage, medtem ko tožnik ni trdil in ni predložil dokaza za to, da naj bi toženka vedela, da plačuje nekaj, kar ni dolžna. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Po presoji pritožbenega sodišča je izhajajoč iz ključnih trditev strank sodišče prve stopnje pravilno porazdelilo trditveno in dokazno breme, raziskalo vsa odločilna dejstva, zaključke, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, pa je oprlo na oceno izvedenih dokazov.

13.Kot je pravilno povzelo že sodišče prve stopnje, je toženka v odgovoru na tožbo zatrdila, da je tožniku izplačala previsoke zneske nadomestil plač iz naslova bolniške odsotnosti; napovedala je uveljavljanje pobotnega ugovora. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi zanikal neupravičeno obogatitev ter oporekal pavšalnost toženkinih trditev. V prvi pripravljalni vlogi je toženka uveljavljala v pobot terjatev in opredelila, da je tožniku preplačala nadomestilo plač v skupnem bruto znesku 9.326,64 EUR; kot je zatrdila, je preplačilo posledica napake, za katero ni vedela, saj obračuna plač ni pripravljal direktor, ampak zunanji izvajalec. Tožnik je izpovedal, da ne ve, kako mu je bilo obračunano nadomestilo plače za čas bolniškega staleža, sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da direktor ni potrdil trditve toženke. Izpovedal je namreč, da je plače obračunavala njegova žena (prokuristka), torej ne zunanji izvajalec, ki naj bi po trditvah toženke napačno obračunaval nadomestila plač.

14.Tožnik je v odgovoru na prvo pripravljalno vlogo toženke zanikal, da bi bila preplačila posledica napake; šlo je za zavestno odločitev toženke iz razloga, ker je tožnik zanjo opravljal določena dela v času bolniškega staleža (poplačilo opravljenega dela, ki ga je dokazoval z listinami). Toženka je nato v drugi pripravljalni vlogi (torej po zaslišanju direktorja) spremenila trditve, in sicer naj bi plače obračunala direktorjeva žena, voljo toženke pa naj bi oblikoval direktor, ki za to, da je žena naredila napako, ni vedel.

15.Glede na zgoraj obrazloženo pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je treba uporabiti 191. člen OZ, ker o napaki oziroma nevednosti, ki jo je zatrjevala toženka, ni mogoče govoriti. Da je preprečljivejša trditev tožnika, da je toženka nadomestila plač za čas bolniškega staleža vedoma plačevala v izplačani višini, izhaja iz celokupa več okoliščin: kot opisano zgoraj, direktor v izpovedi ni potrdil prvotne trditve toženke o napaki zunanjega izvajalca, toženka pa je v tem delu po zaslišanju direktorja spremenila trditve; za spremenjeno trditev toženka niti ni predlagala zaslišanja prokuristke, ki naj bi naredila zatrjevano napako; kljub temu, da je ob uveljavljanju refundacije toženka nedvomno ugotovila, da tožniku obračunava previsoko nadomestilo, mu ga je tudi v nadaljevanju izplačevala v previsokem znesku (ugotovitve pritožba ne prereka). Ob upoštevanju vseh teh ugotovitev, zlasti tudi slednje, je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je toženka privolila v prikrajšanje.

16.Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje v zvezi z razlogovanjem, da toženka ni predlagala zaslišanja prokuristke, kršilo 285. člen ZPP; v okviru materialnoprocesnega vodstva bi moralo toženki naložiti, naj pomanjkljive trditve in dokazne predloge dopolni. Pritožbena navedba ni utemeljena. Toženka je za svoje trditve podala dokazne predloge (listine, zaslišanje direktorja), ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo in dokazno ocenilo. Ni pa bilo dolžno z namenom, da bi toženka svoje trditve dokazala, te pozivati k podaji še dodatnih dokaznih predlogov. Z navedenim bi prekoračilo namen citirane določbe ZPP.

17.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in v izpodbijanem (ugodilnem in stroškovnem) delu prvostopenjsko sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnikov odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).