Jedro

Ko gre za dokazne novote, so objektivno novi dokazi, torej takšni, ki so nastali po koncu glavne obravnave, brez nadaljnjega dopustni, saj je očitno, da jih stranka sodišču prej brez svoje krivde ni mogla predložiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišče prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo v znesku 791,54 EUR, v petnajstih dneh po prejemu tega sklepa, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot nedovoljen zavrglo toženkin ugovor za obnovo postopka, toženki pa je naložilo, da mora tožnikoma povrniti njune stroške postopka z obrestmi.

2. Toženka v pritožbi predlaga razveljavitev navedenega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Poudarja, da je bil postopek pri FURS začet že 14. 4. 2014, torej še pred koncem pravde. Odločba z dne 16. 3. 2016 o odmeri davka na darilo je bila sicer izdana po pravnomočnosti sodbe, vendar je upravni postopek razkril določena dejstva in dokaze, ki bi prav gotovo vplivali na drugačno odločitev v pravdi. Sodišče bi o predlogu za obnovo postopka moralo odločati vsebinsko. Stališče, da toženka s predlogom ne bi bila uspešna, je prenagljeno, odločitev o zavrženju predloga pa napačna. Sodišče je previsoko odmerilo tudi stroške postopka.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotujeta toženkinim pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka se je v predlogu sklicevala na obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), češ da odločba o odmeri davka, ki ga mora plačati toženka, ugotavlja, da je šlo v obravnavnem primeru za darilo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da predlog ni dovoljen, ker je bila odločba z dne 16. 3. 2016 izdana po pravnomočnosti sodbe; sicer pa je davčni organ ob upoštevanju sodbe zmanjšal davčno osnovo, zato toženka drugačne odločitve v pravdi ne bi mogla doseči. 6. Nova dejstva in dokazi niso dopusten obnovitveni razlog samo takrat, kadar bi jih stranka ob ustrezni skrbnosti lahko uveljavljala, še preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena v zvezi s prvim odstavkom 398. člena ZPP). Izpodbijani sklep izrecno ugotavlja, da je bila odločba FURS DT 422-3834/2015-2 z dne 16. 3. 2016 izdana po pravnomočnosti sodbe v tej pravdi, ki je nastopila 12. 8. 2015. Napačen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je toženkin predlog za obnovo postopka nedovoljen. Zmotno pa je tudi stališče, da bi morala navedena davčna odločba kot nov dokaz obstajati že v času prejšnjega postopka. Ni dvoma, da so obnovitveni razlog lahko le subjektivne novote, torej dejstva, ki stranki, ki nosi trditveno breme, do konca glavne obravnave niso bila znana. To pa ne velja za dokaze, ki jih stranka ponudi za dokazovanje takšnih subjektivno novih dejstev. Časovne meje pravnomočnosti namreč dokazov ne zajemajo, zato je vseeno, kdaj so dokazi nastali. Ko gre za dokazne novote, so objektivno novi dokazi, torej takšni, ki so nastali po koncu glavne obravnave, brez nadaljnjega dopustni, saj je očitno, da jih stranka sodišču prej brez svoje krivde ni mogla predložiti.

7. Po navedenem sodišče prve stopnje toženkinega predloga ne bi smelo zavreči, ampak bi moralo pristopiti k njegovemu vsebinskemu obravnavanju in v ta namen razpisati narok (399. člen ZPP). Tega sicer ni storilo, s čimer je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, vendar je toženka v pritožbi ne uveljavlja. Čeprav naroka ni opravilo, pa je sodišče toženkin predlog vročilo tožnikoma, ki sta nanj odgovorila. V izpodbijanem sklepu se je nato celovito opredelilo do vseh toženkinih trditev in materialnopravno pravilno zaključilo, da odločba o odmeri davka ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev v pravdi. Davčni organ je namreč upošteval sodbo in za znesek, ki ga po sodbi dolguje toženka, znižal njeno davčno osnovo.

8. Toženkina teza, da naj bi šlo v obravnavanem primeru po stališču davčnega organa (v nasprotju z ugotovitvijo pravnomočne sodbe) za darilo, je torej očitno protispisna. Za povrh gre za predhodno vprašanje iz pristojnosti sodišča. Davčni organ je tako pravilno sledil sodbi, medtem ko sodišče v nobenem primeru ne bi bilo vezano na morebitno drugačno stališče davčnega organa o naravi spornega pravnega razmerja, kot pravilno opozarjata tožnika v odgovoru na pritožbo. Toženkin predlog je bil zato že v osnovi zgrešen, saj na podlagi predložene odločbe o odmeri davka za toženko v pravdi ne bi mogla biti izdana ugodnejša sodba. Njena pritožbena trditev, da so bila v upravnem postopku razkrita „določena“ dejstva in dokazi, je presplošna, da bi bilo mogoče nanjo konkretno odgovoriti, za povrh pa je tudi prepozna (prvi odstavek 337. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

9. Presplošen je tudi pritožbeni očitek glede stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je stroške tožnikov odmerilo v skladu z veljavno odvetniško tarifo, upoštevaje izid postopka, odmero stroškov in njihov izračun pa je v izpodbijanem sklepu tudi pregledno obrazložilo.

10. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala toženka, torej niso podani. Tudi uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Čeprav bi sodišče prve stopnje moralo predlog zavrniti in ne zavreči, toženka od morebitne spremembe izpodbijanega sklepa ne bi imela nobene pravne koristi. Kot že navedeno, se je sodišče prve stopnje izreklo o neutemeljenosti predloga za obnovo, resda le v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, toženka pa za svoje nasprotovanje takšni presoji v pritožbi ni navedla utemeljenih razlogov.

11. Toženka ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov, ker je s pritožbo propadla, mora pa tožnikoma povrniti njune stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) v priglašeni višini, skupaj 791,54 EUR, kar ustreza veljavni odvetniški tarifi.