Jedro

Tožeča stranka je v tožbi uveljavljala dva zahtevka z različno pravno podlago. Za presojo dovoljenosti revizije, ki jo je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje, je odločilna vrednost vsakega izpodbijanega tožbenega zahtevka posebej.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dosedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo).

2. Spor se nanaša na dogovore o izdelavi gostinske opreme, ki sta jih v okviru svojih pridobitnih dejavnosti sklenili pravdni stranki kot samostojna podjetnika posameznika. Zato je treba uporabiti pravila o postopku v gospodarskih sporih (2. točka prvega odstavka 481. člena ZPP).

3. Po določbi 490. člena ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT).(1) V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. Uvrščena so namreč v poglavje "ugotovitev vrednosti spornega predmeta" in vsebinsko dopolnjujejo 39. člen ZPP kot temeljno pravilo tega poglavja, ki se uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije.(2) Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno dejansko ali različno pravno podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

4. Tožeča stranka je v tožbi uveljavljala dva zahtevka. Od tožene stranke je zahtevala vrnitev avansov, ki jih je dala toženi stranki za izdelavo gostinske opreme, in plačilo izgubljenega dobička, ki naj bi ga utrpela, ker tožena stranka svojega posla ni pravilno opravila. Gre za zahtevka z različno pravno podlago, kar pomeni, da je za presojo dovoljenosti revizije, ki jo je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje, odločilna vrednost vsakega izpodbijanega tožbenega zahtevka posebej. Kot vrednost spornega predmeta se vzame vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP).

5. Vrnitveni zahtevek, ki je bil pravnomočno zavrnjen, je znašal 1,760.850,00 SIT (sedaj 7.347,90 EUR), odškodninski zahtevek za plačilo izgubljenega dobička pa 3,984.016,00 SIT (sedaj 16.625,00 EUR). Ker ne presegata mejne vrednosti za dovoljenost revizije, revizija tožene stranke ni dovoljena (490. člen ZPP) in jo je treba na podlagi 377. člena ZPP zavreči. 6. Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, po prvem odstavku 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

.Op. št. (1): Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro. Op. št. (2): Tako Vrhovno sodišče tudi v sklepih III Ips 28/2000 z dne 24. 5. 2000, II Ips 271/2001 z dne 24. 1. 2002, III Ips 125/2001 z dne 30. 5. 2002, III Ips 94/2002 z dne 6. 2. 2003, III Ips 28/2004 z dne 15. 2. 2005, III Ips 44/2007 z dne 23. 5. 2007, III Ips 137/2007 z dne 29. 1. 2008 in III Ips 119/2008 z dne 13. 10. 2008.