Jedro

1. Ni revizije zoper prvostopno odločbo, ki je postala pravnomočna že na tej stopnji. Obstoj ali neobstoj pravnega interesa za izpodbijanje takšne odločbe s pritožbo na dovoljenost revizije ne vpliva.

2. Nagib je lahko tako pomemben, da darila brez njega ne bi bilo. S tem postane del pravne podlage darilne pogodbe. Če pravna podlaga zaradi pozneje nastalih okoliščin odpade (1. odstavek 51. člena ZOR), posel s tem preneha veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oziroma sta dolžni to vrniti (4. odstavek 210. člena ZOR).

3. Okoliščine, ki so nastopile po tem, ko je bila darilna pogodba sklenjena, na veljaven nastanek obveznosti nimajo nobenega vpliva. Ob sklenitvi pogodbe zaradi njih stranka ni bila v zmoti. Zato pogodba ni izpodbojna (111. člen ZOR). Njene razveljavitve ni mogoče zahtevati, ker je prenehala veljati. Pač pa je mogoče zahtevati vrnitev darila (glej pravno mnenje občne seje z dne 21. in 22.7.1987, Poročilo o sodni praksi VS RS, št. II/87, str. 12).

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sklep sodišča druge stopnje se glede odločitve o dajatvenem delu podrejenega tožbenega zahtevka (1. odstavek sklepa sodišča druge stopnje v zvezi z 2. točko II. dela izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter v izreku o stroških postopka na prvi in drugi stopnji r a z v e l j a v i in v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku) se z a v r ž e. Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

Izrek o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala preklic darila, danega z dednim dogovorom z dne 10.1.1978. Ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev dednega dogovora v delu, v katerem so tožnice tožencu podarile svoj dedni delež na nepremičninah vl. št. 416 in 1576 in vrnitev darila z izstavitvijo ustrezne zemljiškoknjižne listine. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženca in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbo glede podrejenega tožbenega zahtevka zavrglo. Zaradi popolnega neuspeha v pravdi je nato tožeči stranki naložilo, da mora toženi povrniti vse stroške pravdnega postopka.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijske razloge iz 385. člena ZPP in izpodbija odločitev na prvi in drugi stopnji v celoti. V reviziji trdi, da ni imela pravnega interesa za pritožbo, ker je s podrejenim zahtevkom v celoti uspela. Pravni interes za izpodbijanje odločitve o primarnem tožbenem zahtevku je nastal šele z odločitvijo na drugi stopnji, s katero je bila tožba glede podrejenega tožbenega zahtevka zavržena. Tožeča stranka trdi, da prekluzivni rok treh let ne more veljati ne v primeru, ko gre za veliko nehvaležnost obdarjenca, ne tedaj, ko gre za vprašanje nagiba. Pri tem ni pomembno ali gre za preklic ali za razveljavitev darilne pogodbe. Zato sodišče druge stopnje tožbe ne bi smelo zavreči. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi zahtevku oz. podrejenemu zahtevku tožeče stranke ali pa obe odločbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je delno utemeljena, delno pa nedovoljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da sme (tožeča) stranka vložiti revizijo le zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje (1. odstavek 382. člena ZPP). To pomeni, da revizje ni zoper prvostopno odločbo, ki je postala pravnomočna že na tej stopnji. Obstoj ali neobstoj pravnega interesa za izpodbijanje takšne odločbe s pritožbo na dovoljenost revizije ne vpliva. V primeru, ko ena stranka ne vloži pritožbe, dovoljenost revizije sicer lahko povzroči nasprotna stranka, če v pritožbenem postopku s pritožbo uspe in drugostopna odločba poslabša položaj druge stranke. V konkretnem primeru pa je bil primarni tožbeni zahtevek zavrnjen in zoper ta del odločitve ni bilo pritožbe nobene stranke (tožena stranka je izpodbijala le odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku). Tožeča stranka tako tudi na ta način ni mogla pridobiti pravice do revizije. Revizijo zoper zavrnilni del prvostopne sodbe je bilo zato treba kot nedovoljeno zavreči (392. člen ZPP).

Dovoljena in delno utemeljena pa je revizija zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku. Pravna podlaga darilne pogodbe je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdarjenca, kar je lahko pogojeno z različnimi motivi (nagibi). Nagib je lahko tako pomemben, da darila brez njega ne bi bilo. S tem postane del pravne podlage darilne pogodbe. Če pravna podlaga zaradi pozneje nastalih okoliščin odpade (1. odstavek 51. člena ZOR), posel s tem preneha veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oziroma sta dolžni to vrniti (4. odstavek 210. člena ZOR).

Okoliščine, ki so nastopile po tem, ko je bila darilna pogodba sklenjena, torej na veljaven nastanek obveznosti nimajo nobenega vpliva. Ob sklenitvi pogodbe zaradi njih stranka ni bila v zmoti. Zato pogodba ni izpodbojna (111. člen ZOR). Njene razveljavitve ni mogoče zahtevati, ker je prenehala veljati. Pač pa je mogoče zahtevati vrnitev darila (glej pravno mnenje občne seje z dne 21. in 22.7.1987, Poročilo o sodni praksi VS RS, št. II/87, str. 12).

Sodišče druge stopnje je zato pravilno odločilo, ko ni ugodilo zahtevku na razveljavitev darilne pogodbe. Iz razloga, zaradi katerega je tožeča stranka zahtevala vrnitev darila, ni mogoče zahtevati razveljavitve darilne pogodbe. S tem delom zahtevka zato tožeča stranka ni mogla uspeti in je tako tudi njena revizija neutemeljena.

Toda tožeča stranka s podrejenim tožbenim zahtevkom ne zahteva le razveljavitve pogodbe, temveč tudi izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo prišlo do vpisa lastninske pravice nanjo. To pa je po vsebini zahtevek na vrnitev darila. Vprašanje ostaja torej ali je ta zahtevek utemeljen ali ne. Tožeča stranka že ves čas postopka vključno s tožbo zatrjuje, da zahteva vrnitev darila. Razlog je pravnomočna razveljavitev izročilne pogodbe z dne 10.11.1975, do katere je prišlo zaradi poznejše poroke toženca, nato pa grdega ravnanja s tožnico I.M. in neizpolnjevanja izročilne pogodbe. Med strankama je nesporno, da tožnice ne bi sklenile darilne pogodbe, če bi vedele za takšen razplet dogodkov. Tožnice torej zatrjujejo, da je po sklenitvi pogodbe odpadel motiv (nagib) za darilo. Da je ta trditev točna, je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo tudi sodišče prve stopnje na str. 5 svoje sodbe. Če pa je tako, bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava dajatvenemu zahtevku lahko ugodilo iz tega razloga. Ker je ugodilo celotnemu podrejenemu tožbenemu zahtevku, je delno zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje pa je nato tožbo glede tega zahtevka prav tako materialnopravno zmotno zavrglo v celoti (za vrnitev darila na podlagi odpadle podlage ne velja triletni prekluzivni rok, temveč splošna pravila ZOR o zastaranju). Zaradi tega ni odgovorilo na pritožbene ugovore tožeče stranke in zato tudi ni preizkusilo na prvi stopnji ugotovljenega pravno odločilnega dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je moralo zato sklep sodišča druge stopnje glede odločitve o dajatvenem delu podrejenega tožbenega zahtevka razveljaviti (2. odstavek 395. člena ZPP) in v tem obsegu zadevo vrača pritožbenemu sodišču v dopolnitev postopka. Pritožbeno sodišče bo moralo preizkusiti ali je odločitev sodišča prve stopnje o dajatvenem zahtevku glede na ugotovljeno dejansko podlago spora materialnopravno pravilna ali ne oz. ali so za pravilno uporabo materialnega prava ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva ali ne in šele nato o pritožbi meritorno odločiti.

Tožeča stranka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni obrazložila. Pooblastila revizijskega sodišča so po 386. členu ZPP v revizijskem postopku zelo omejena. Revizijo sme obravnavati le v okviru razlogov, ki jih stranka izrecno in obrazloženo navede, po uradni dolžnosti pa le morebitno kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Ker ta ni bila storjena, revizijsko sodišče ugotavlja, da ta revizijski razlog ni podan.

Izrek o stroških temelji na 3. in 4. odstavku 166. člena ZPP.