Jedro

Lažna predstavitev razlogov je zadostna podlaga za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/2006-UPB) v zvezi z 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 25.7.2007. S to odločbo je tožena stranka potem, ko je združila upravne zadeve S.A., B.G. in njunega mld. sina E.A. v en postopek, njihovo prošnjo za priznanje azila zavrnila kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) ter odločila, da morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka). Tožena stranka je prošnjo za azil zavrnila zaradi razloga iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da so tožniki lažno predstavili razloge, na katere se sklicujejo. Po presoji sodišča je pravilna dokazna ocena tožene stranke o neverodostojnosti izjav, ki so jih tožniki podali v prošnji za azil. Iz teh namreč izhaja, da si med seboj nasprotujejo tako glede tega, kdaj se je zgodil dogodek - pretep, zaradi katerega so zapustili matično državo, kot tudi glede tega, koga so pretepli, kdo jih je pretepel in glede prijave dogodka na policiji. Glede na nasprotujoče izjave tožnikov in ob upoštevanju dejstva, da so tožniki po zatrjevanem dogodku v matični državi, še šest mesecev živeli v Bosni in Hercegovini, kjer po lastnih navedbah niso bili preganjeni in ogroženi, in glede na to, da tožniki v tožbi vseh prikazanih nasprotij niso pojasnili, je po presoji sodišča pravilen sklep tožene stranke, da je podan razlog iz 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. alinejo 36. člena ZAzil. Tožniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Navajajo, da je tožena stranka, s tem, ko jim ni dala možnosti, da pojasnijo neskladnosti v izjavah, bistveno kršila določbo 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zato je njena odločba nezakonita. Zato je nezakonita tudi izpodbijana sodba. Navajajo še, da je sodba nerazumljiva v delu, ki pravi, da je pravilen sklep tožene stranke, da prošnje temeljijo na namernem zavajanju, ker vseh prikazanih nesoglasij niti v tožbi niso pojasnili. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, odločbo tožene stranke odpravi ter ji zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih navaja sodišče imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. alinejo 36. člena ZAzil. ZAzil v 2. odstavku 35. člena ureja zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku, če pristojni organ ugotovi katerega izmed izrecno določenih razlogov. Eden od razlogov, ki pristojnemu organu dopušča, da prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, je, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec sklicuje.

Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka utemeljeno dvomila v resničnost izjav tožnikov, saj se te, kot izhaja iz podatkov spisa, in sicer iz njihovih izjav ob podaji prošnje za azil, razlikujejo prav o okoliščinah, ki so bistvene za odločitev, to je o dogodku zaradi katerega so zapustili matično državo. Glede na to in glede na dejstvo, da so tožniki po zatrjevanem dogodku še šest mesecev živeli v Bosni in Hercegovini, kjer po njihovih navedbah niso bili preganjani oziroma ogroženi, ter glede na izjavo prvega tožnika, da je bila ciljna država Slovenija, ker v BiH ni bilo dela in izjavo tožnice, da so BiH zapustili, ker je življenje v Sloveniji boljše, je pravilen sklep tožene stranke, da so tožniki lažno predstavili razloge in so tako zavajali in zlorabljali azilni postopek, kar je razlog za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene.

Tožniki neutemeljeno uveljavljajo, da je tožena stranka s tem, ko tožnikov ni zaslišala, bistveno kršila določbo 237. člena ZUP. Po navedeni določbi je bistvena kršitev pravil postopka podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z določbo 3. odstavka 27. člena ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 29. člena ZAzil se v primeru očitno neutemeljene prošnje za azil izjava prosilca za azil, dana na predpisanem obrazcu, šteje za zaslišanje. To sicer ne pomeni, da stranka v primeru izjave iz 2. odstavka 63.b člena ZAzil nima možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Sodišče namreč v vsakem posameznem primeru glede na konkretne okoliščine presoja, ali je prosilec za azil imel možnost, da se izjavi o pravno relevantnih dejstvih, tudi v primeru izjave po 32. alinei 2. odstavka 63.b člena ZAzil. Ker v obravnavanem primeru iz podatkov spisa izhaja, da so tožniki imeli možnost natančno in podrobno podati vsa pojasnila in da so bili ob vložitvi prošnje za azil seznanjeni s pravicami in dolžnostmi po ZAzil, očitana bistvena kršitev določb ni podana.

Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na dejansko stanje ugotovljeno v upravnem postopku. Bistvena dejanska ugotovitev je, da obstoje neskladja v izjavah tožnikov glede bistvenih okoliščin, ki ga tožniki tudi v tožbi niso ustrezno pojasnili. Zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je sodba nerazumljiva.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.