Jedro

Če upravni organ tožnika ni seznanil, da je (poleg ugotovitve, da je njegova prednica oseba nemške narodnosti in da se je še pred 4.12.1948 nahajala v tujini) podana domneva nelojalnosti, tožena stranka pa te pomanjkljivosti ni odpravila, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1187/2001-12 z dne 20.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 4.6.2001, odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo in potrdila odločbo Upravne enote M. z dne 10.10.2000. Z navedeno odločbo prve stopnje je bilo ugotovljeno, da se O.M.A.O. roj. 31.1.1876 v M., po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 1/91-1), ni štela za jugoslovansko državljanko.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 2. odstavka 35. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ, št. 105/48), po kateri se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki so ob njegovi uveljavitvi, to je na dan 4.12.1948 živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov Federativne Republike Jugoslavije pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Kumulativno morajo biti izpolnjeni vsi trije navedeni pogoji. Tožena stranka je odločila o pritožbi v času, ko je bila že objavljena odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-1-23/93 (Uradni list SRS, št. 23/97), v kateri je ustavno sodišče sprejelo stališče, da je potrebno določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji razlagati kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz, stranki pa je dovoljeno dokazovanje lojalnosti. V konkretnem primeru v upravnem postopku proti organom prve stopnje tožniku ni bilo dovoljeno dokazovati, da dejstvo, katerega obstoj zakon domneva (to je nelojalnost), ne obstaja. Organ prve stopnje je tožnika po odvetniku z dopisom z dne 15.5.2000 seznanil s stanjem zadeve, ni pa iz tega dopisa razvidno, ali je bila tožniku dana možnost, da domnevo nelojalnosti izpodbija. Ker je bilo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno in ker se v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni ravnalo po pravilih postopka, to pa je vplivalo na zakonitost odločbe, je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da upravni organ v postopku ugotovitve državljanstva stranke ni dolžan izrecno seznanjati z možnostjo izpodbijanja domneve nelojalnosti. Upravni organ ni kršil določb postopka. Tožniku je omogočil sodelovanje v postopku, seznanil ga je z vsemi ugotovljenimi dejstvi in z možnostjo predložitve nasprotnih dokazov. Tožnika je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je med drugim zastopal tudi enega od pobudnikov z oceno ustavnosti 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji, iz česar izhaja, da je bil seznanjen z odločbo Ustavnega sodišča RS in z možnostjo izpodbijanja domneve nelojalnosti. Vendar pa nelojalnost O.M.A.O. očitno ni bila sporna. Tožnik domneve nelojalnosti ni izpodbijal ne v postopku na prvi stopnji in tudi ne v pritožbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja za postopek denacionalizacije mora biti stranka v skladu z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP/86 seznanjena z vsemi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev. To pa so dejstva in okoliščine, ki so podlaga za ugotovitev, da je bila pravna prednica tožeče stranke oseba nemške narodnosti, da je na dan 4.12.1948 živela v tujini ter, da je bila nelojalna. Da bi bila tožnica seznanjena z vsemi navedenimi dejstvi in okoliščinami, iz podatkov v ugotovljenih upravnih spisih ne izhaja. Z dopisom z dne 15.5.2000 je upravni organ tožnika seznanil le, da iz arhivskega gradiva (dopis Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 27.1.1999) izhaja, da je bila pravna prednica tožeče stranke članica nemške organizacije Kulturbund, in s potrdilom magistrata mesta D. z dne 13.1.1994, iz katerega sklepa, da se je imenovana že pred 4.12.1948 nahajala v tujini, kjer je 9.9.1995 tudi umrla. Ni pa tožečo stranko seznanil, da je podan tretji pogoj iz določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, to je domneva nelojalnosti. Šele s takim obvestilom bi bila tožniku dana možnost učinkovitega zavarovanja njegovih pravic, ker bi lahko dokazoval zakonski domnevi nasprotno ravnanje, torej lojalno ravnanje njegove pravne prednice. Ker upravni organ ni tako ravnal in tožnik ni bil seznanjen z zakonsko domnevo nelojalnosti, kot okoliščino, ki je pomembna za odločitev v tej zadevi, tožena stranka pa te pomanjkljivosti ni odpravila, je po presoji pritožbenega sodišča podana absolutna bistvena kršitev določb postopka (3. točka 3. odstavka 25. člena ZUS). Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.