Jedro

Po prvem odstavku 7. člena ZVEtL-1 sodišče dopusti posameznemu udeležencu izjavljanje in sodelovanje pri posameznem procesnem dejanju le v mejah, v katerih to zadeva njegove pravice in pravne koristi, ki jih uveljavlja v postopku.

Vsi kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 so enakovredni.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani delni sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Prvostopenjsko sodišče vodi postopek določitve pripadajočega zemljišča večstanovanjski stavbi X. Z izpodbijanim delnim sklepom je ugotovilo, da več parcel (naštetih v izreku) v katastrski občini Y predstavlja pripadajoče zemljišče in splošni skupni del stavbe predlagateljev ter da so te parcele v lasti vsakokratnih lastnikov stavbe predlagateljev (I. in II. točka izreka) in odredilo ustrezne zemljiškoknjižne vpise (III. točka izreka). Pritožnica je zemljiškoknjižna lastnica le parcel št. 974/923 in 974/928, obe k. o. Y.

2.Zoper sklep se pritožuje prva nasprotna udeleženka A. d. d. in med drugim navaja, da izvedensko mnenje temelji na neuresničenim zazidalnem načrtu, zato ni moglo imeti odločilne teže. Pripadajoče zemljišče je zemljišče, ki je neposredno namenjeno redni rabi stavbe in brez katerega stavba ne more funkcionirati. V poštev ne pride občasna stihijska, izjemna ali postranska raba. Posamezne parcele so popolnoma nepotrebne za neposredno in redno rabo obravnavane stavbe. Prvostopenjsko sodišče se je nesprejemljivo naslonilo zgolj na kriterij redne pretekle rabe, ki je subsidiaren kriterij. V postopku so se pojavili indici, da naj bi površine, ki predstavljajo vrtičke, v preteklosti uporabljali posamezniki, pri čemer ni jasno, ali je šlo za etažne lastnike, najemnike ali celo tretje osebe. Nasprotna udeleženka je glede dveh parcel, ki sta bili predmet postopka ter v tem postopku parcelirani, posebej izpostavljala, da sta eden ali dva posameznika obdelovala vrtičke in da vrtički za redno rabo stavbe niso potrebni. Nesprejemljivo je, da se ni ugotavljalo, ali so sporno zemljišče urejali tudi prebivalci sosedni stavb in, ali gre posledično za zemljišča, ki predstavljajo skupna pripadajoča zemljišča. Naslovno sodišče v primerljivem postopku obravnava pripadajoče zemljišče k stavbi Z (gre za stavbo št. 1051, ki stoji na parceli 974/902 k. o. Y), kjer se prav tako zatrjuje uporaba vrtičkov na isti parceli 974/222 k. o. Y.

3.Predlagatelji so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Uvodoma pritožbeno sodišče opozarja na prvi odstavek 7. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, ki določa, da sodišče dopusti posameznemu udeležencu izjavljanje in sodelovanje pri posameznem procesnem dejanju le v mejah, v katerih to zadeva njegove pravice in pravne koristi, ki jih uveljavlja v postopku. V obravnavanem postopku je pritožnica uveljavljala svoje pravice zgolj glede parcel 974/759 (sedaj preštevilčena v 974/923) in 974/673 (sedaj 974/928). To pomeni, da pritožnica nima pravnega interesa za pritožbo zoper celoten sklep, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo le v delu, ki se tiče parcel 974/923 in 974/928.

6.Iz istega razloga pritožbeno sodišče tudi ni podrobneje povzemalo niti moglo upoštevati in obravnavati navedb v zvezi s parcelami, glede katerih pritožnica v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala nobenih pravic, to pa sta parceli 974/921 in 974/922 (pritožba še vedno netočno navaja staro parc. št. 974/222).

7.Poleg tega je za odločitev v tej zadevi treba upoštevati, da je pritožba samostojno pravno sredstvo, zato je neupoštevno in jalovo pritožbeno sklicevanje na druge vloge v postopku. Poleg tega mora biti pritožba konkretizirana do te mere, da jo je mogoče preizkusiti. To pomeni, da se mora pritožba konkretizirano in argumentirano soočiti z razlogi sodišča prve stopnje, katere izpodbija, ne pa zgolj posplošeno navajati dejstev oziroma ponavljati trditev, ki jih je pritožnik postavil že v postopku na prvi stopnji.

8.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razloge glede parcel 974/923 in 974/928 navedlo razloge v 18. do 21. točki obrazložitve, s temi razlogi pa se pritožba konkretizirano in vsebinsko niti ne sooči. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da so na parceli 974/928 vrtovi, ki so v dejanski uporabi predlagateljev, na nepremičnini 974/923 pa je zelenica z drevesi in vrtovi v uporabi predlagateljev. Nadalje je obrazložilo, da bi nasprotna udeleženka s svojimi ugovori lahko uspela, če bi dokazala, da je sama pridobila lastninsko pravico na spornih parcelah na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa, vendar tega svojega bremena ni zmogla. Nadalje je pojasnilo, zakaj ni upoštevno pritožničino sklicevanje na najemno pogodbo z dne 22. 3. 2021, in pojasnilo (18. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa in opomba št. 8), da iz pogodbe med podjetjem A. in Stanovanjskim podjetjem B. iz leta 1971 ne izhaja, da bi A. na spornih nepremičninah obdržala pravico uporabe, temveč jo je odstopila proti plačilu stanovanjskemu podjetju B. Kot že povedano se pritožba s temi ugotovitvami - ki so ključne za zaključek, da pritožnica ni pridobila lastninske pravice na spornih parcelah - ne sooči, zato pritožbeno sodišče ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje lahko le pritrdi kot pravilnim.

9.Pritožba na številnih mestih obširno razlaga o uporabi nekaterih parcel, o vrtičkih in stihijski rabi, vendar ne pove, za katere parcele naj bi šlo, tako da teh pritožbenih navedb niti ni mogoče preizkusiti. Zato jih pritožbeno sodišče podrobneje niti ni povzemalo in se do njih tudi ne more opredeliti.

10.Precejšen del pritožbe je teoretično razčlenjevanje podlag za določanje pripadajočega zemljišča in ta stališča so deloma pravilna (na primer, da stihijska in občasna raba ne moreta pomeniti redne rabe), deloma pa so pravno zmotna. Pritožba obširno navaja, da naj bi bil kriterij pretekle redne rabe subsidiaren, pri čemer se sklicuje na zakonodajno gradivo Ministrstva za pravosodje v postopku sprejemanja ZVEtL-1. Sodna praksa tem naziranjem ministrstva ni sledila in je sprejela ter utrdila stališče, da so vsi kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 enakovredni. Zato sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča upoštevalo preteklo redno rabo.

11.Zmotno je tudi pravno naziranje, da je pripadajoče zemljišče zgolj tisto, ki je neobhodno potrebno za rabo stavbe in brez katerega stavba ne more funkcionirati; sicer drži, da je tovrstno zemljišče ponavadi pripadajoče zemljišče (v nekaterih primerih je pripadajoče zemljišče zgolj fundus), vendar pa je po definiciji ZVEtL-1 pripadajoče zemljišče (ZVEtL-1 je lex specialis) zastavljeno širše - v 2. alineji prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 se kot tipična pripadajoča zemljišča primeroma naštevajo dostopne poti, dovozi, parkirni prostori, prostori s smetnjaki, prostori za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno. Tudi vrtički v bližini blokov se lahko smatrajo kot prostor za igro in počitek, zato ni izključeno, da ne bi mogli biti tudi vrtički pripadajoče zemljišče. Sporna stavba ne leži v mestnem središču, temveč na obrobju Ljubljane, kjer blokovsko naselje prehaja v kmetijske površine, zato ni neobičajno, še manj nemogoče, da bi tudi večstanovanjska stavba lahko imela v redni rabi nekaj manjših vrtičkov.

12.Kot je bilo že pojasnjeno, so preostale pritožbene navedbe tako pavšalne, da jih niti ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, na katere parcele se sploh nanašajo, v pritožba pa tudi ne vzpostavi vsebinskega dialoga z razlogi izpodbijanega sklepa. Gre za trditve, da so posamezne parcele popolnoma nepotrebne za redno rabo sporne stavbe (pritožba ne pove, katere parcele naj bi to bile); nadalje navedbe v točki D na četrti strani pritožbe: gre za povzemanje ugotovitev izvedenke, vendar brez povezave s konkretnimi razlogi izpodbijanega sklepa in tudi brez povezave s konkretnimi zemljišči; pritožba na več mestih omenja "nekatera zemljišča," "te" površine oziroma "ta" zemljišča, vendar brez navedb, katera zemljišča ima sploh v mislih; nejasne so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo upoštevati urbanistične standarde in kriterije, saj pritožba ne pove, katere standarde in kriterije.

13.Pritožba glede parcel, ki sta v pritožničini lasti (974/923 in 974/928) le na kratko na peti strani pritožbe navaja, da je v zvezi s temi zemljišči opozarjala, da sta le eden ali dva posameznika obdelovala vrtičke in da ne gre za redno rabo stavbe. Vendar pa se te pritožbene navedbe ne soočijo z razlogi sodišča prve stopnje, katerih bistveni je, da pritožnica ni izkazala, da bi na spornih zemljiščih pridobila lastninsko pravico oziroma pravico uporabe.

14.Ker se lahko stranka pritožuje le v okviru svojih pravic in interesov (7. člen ZVETL-1) so neupoštevne navedbe o "najhujši absolutni bistveni kršitvi postopka," ker naj bi etažnim lastnikom sosednih stavb ne bilo omogočeno, da bi se o tem vprašanju izjasnili. Pritožnica niti ne zatrjuje, da bi bila ona etažna lastnica sosednih (katerih?) stavb.

15.Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki je bil predmet pritožbenega preizkusa, pravilna, zato je pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku), saj tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

16.V nepravdnih postopkih je osnovno pravilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (40. člen ZNP-1). Na podlagi tega pravila je sodišče druge stopnje tudi odločilo o stroških pritožbenega postopka v tej zadevi.

17.Naposled pa pritožbeno sodišče opozarja sodišče prve stopnje, da mora zaradi zagotavljanja pravilnega in zakonitega poslovanja sodišča preveriti pritožbene navedbe o domnevni litispendenci glede parcele 974/921 oziroma 974/922 in po potrebi ustrezno ukrepati, da ne bi prišlo do nedopustne in nesprejemljive situacije, ko bi v dveh različnih postopkih glede istega zemljišča, bili sprejeti dve različni odločitvi.

-------------------------------

1Ker se vse sporne parcele nahajajo v k.o.Y, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve navedbo katastrske občine izpustilo.

2Uradni list RS, št. 34/2017, v nadaljevanju ZVEtL-1.

3V pritožbi je izrecno navedeno, da se pritožuje zoper sklep v celoti in tudi izrecno predlagano, da naj sodišče druge stopnje sklep v celoti razveljavi.

4Edina parcela, ki jo pritožba omenja z enolično oznako (pa še to napačno - zastarelo) je 974/222 (sedaj sta iz nje nastali parceli 974/921 in 974/922), glede katere pritožnica v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala nobenih pravic. Za navedeni parceli se je sicer potegovala nasprotna udeleženka MOL, zemljiškoknjižna lastnica pa je Republika Slovenija, ki pa je med drugim navajala, da ona ni lastnica, temveč je to MOL.

5Glej na primer odločbe VS RS II Ips 46/2024 z dne 7. 11. 2024, II Ips 118/2021 z dne 6. 4. 2022, II Ips 20/2023 z dne 19. 4. 2023 in številne druge.

6Iz načrtov in aerofoto posnetkov v spisu je razvidno, da sta sporni parceli razmeroma majhni in ležita neposredno ob večstanovanjski stavbi, medtem ko večja parcela 974/922, na kateri se glede na aerofoto posnetke tudi nahajajo vrtovi oziroma njive, ni predmet odločanja z izpodbijanim sklepom.

7Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

8Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 7, 7/1, 43, 43/1