Jedro

Po določbi 11. člena ZPIZ-2 se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, torej po ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Ta določba velja tudi za obnovo postopka. V vsakem primeru ne glede na to, ali se ugotavljajo pogoji za obnovo postopka po določbah ZUP ali ZPIZ-2, mora vsaka stranka sama jasno navesti kateri postopek, končan z dokončno odločbo, želi obnoviti, navesti pa mora tudi vse obnovitvene razloge.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 12. 2016 in št. ... z dne 1. 8. 2016 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. S sklepom pa je ugotovitveno tožbo s tožbenimi zahtevki od 1. do 6. ter delno 7. alineje, zavrglo. Zavrglo pa je tudi tožbo v delu, s katero tožnica uveljavlja 10 milijonov EUR odškodnine.

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložili obe stranki.

Tožnica navaja, da ji je s sodbo pravno nedopustno preprečeno, da bi po zakonu na glavni obravnavi izvedla dokazovanje, ki ga je že pred obravnavo substancirala z dopolnitvijo tožbe z dne 12. 4. 2017 in v ponovnem predlogu in odgovoru, ki ga je sodišče prejelo 26. 3. 2018, z medicinskim izvidom z dne 25. 7. dr. A.A., narejenega iz poškodbenih RTG slik z dne 27. 10. 1989. Ta materialni dokaz o poškodbeni diagnozi je prejela uradno preveden po sodnem tolmaču. Meni, da procesnih in materialnopravnih dejstev na sodišču ni potrebno dokazovati, glede na 2. člen Ustave RS. Toženec v odločbi iz leta 2004 navedene poškodbene diagnoze ni razkril, kljub mnenju invalidske komisije. Poudarja, da se na prvo odločbo iz leta 1995 ni pritožila, ker ji invalidska komisija ni razkrila poškodbene diagnoze, poleg tega pa pooperativno zdravljenje z začasno ustavljenim osteosintetskim materialom ni zaključeno. Nadalje navaja razloge za izostanek iz prvega naroka in meni, da je bila odsotna iz upravičenih razlogov. Ne strinja se tudi s pritožbenimi razlogi tožene stranke.

3. Toženec v pritožbi povzema kronološki potek vseh postopkov in izdanih odločb v tožničinem primeru. V zvezi s predlogom za obnovo postopka z dne 18. 7. 2016, meni, da je popolno ugotovil dejansko stanje in ga pravilno subsumiral kot veljavne določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)1 in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2)2 glede obnove oziroma neprave obnove postopka. Odločitev organa druge stopnje, da se predlog za obnovo postopka, zavrže, je zato pravilna. Predlog za obnovo postopka z dne 18. 7. 2016 ne predstavlja nepopolne ali nerazumljive vloge, zaradi česar mu ni mogoče očitati, da ni ravnal v skladu z določbo 9. in 67. člena ZUP. Iz navedene vloge namreč jasno izhaja, da se tožnica zavzema za obnovo postopkov v smislu spremembe vzroka - poklicne bolezni. Toženec zato ni imel razloga s tožnico razčiščevati, obnovo katerega postopka, končanega z dokončno odločbo želi, saj je lahko že sama ugotovila, da edini postopek, ki ga je v konkretnem primeru možno in dopustno obnavljati tako po 260. členu ZUP kot po 183. členu ZPIZ-2, le postopek končan z dokončno odločbo z dne 26. 11. 2004 v zvezi z odločbo z dne 19. 5. 2004. Postopek končan z dokončno odločbo z dne 15. 6. 2009 v zvezi z odločbo z dne 23. 2. 2009 pa je bil izveden zaradi kontrolnega pregleda.V tem postopku je bilo ugotovljeno, da do sprememb v zdravstvenem stanju pri tožnici ni prišlo, to pa je bilo potrjeno tudi v sodnem postopku s sodbo opr. št. V Ps 1932/2009, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 91/2015 z dne 2. 7. 2015. Vztraja, da je zamujen rok za obnovo oziroma nepravo obnovo postopkov, končanih v letih 1995 in 2002. Ker je tožnica predlog za obnovo postopka vložila prepozno, saj je zamujen tako objektivni kot subjektivni rok, je toženec njen predlog pravilno zavrgel v skladu z veljavnimi določbami ZUP. Predlog za obnovo postopka je toženec obravnaval tudi po določbi 183. člena ZPIZ-2. Tudi v tem primeru je tožnica zamudila 10-letni rok iz drugega odstavka citirane določbe, zaradi česar neprava obnova ni več dopustna. Meni, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo 1. alineje prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1).3

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)4 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1, ki bi imela za posledico nepravilnost in nezakonitost izpodbijane sodbe.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 6. 12. 2016, s katero je toženec zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopni sklep št. ... z dne 1. 8. 2016 ter hkrati prvi odstavek citiranega sklepa spremenil tako, da je predlog zavarovanke, sedaj tožnice, za obnovo postopka z dne 18. 7. 2016 zavrgel. S prvostopnim sklepom z dne 1. 8. 2016 je toženec predlog za obnovo postopka končanega z dokončno odločbo št. ... z dne 23. 2. 2009 zavrgel. 7. Iz citiranih izpodbijanih upravnih odločb izhaja, da je prvostopni organ toženca ugotavljal ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po določbah ZUP končanega z dokončno odločbo z dne 23. 2. 2009 oziroma za obnovo postopka končanega z dokončno odločbo z dne 19. 5. 2004. 8. Iz tožničine vloge z dne 18. 7. 2016 izhaja, da je predlagala obnovo postopka in smiselno uveljavljala napačno ugotovljeno dejansko stanje v vseh dokončnih odločbah toženca, ni pa navedla konkretno obnovo katerega postopka uveljavlja, niti konkretne dokončne odločbe, s katero naj bi se postopek končal. 9. Sporno v tej zadevi je, ali tožnica izpolnjuje pogoje za obnovo postopka po določbi 260. člena ZUP oziroma po 183. členu ZPIZ-2. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi v predsodnem postopku ostalo nerazčiščeno bistveno vprašanje obnovo katerega postopka končanega z dokončno odločbo, je tožnica uveljavljala. Posledično je zaradi nerazčiščenega bistvenega vprašanja prišlo do tega, da je prvostopni organ ugotavljal ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka končanega z dokončno odločbo št. ... z dne 23. 2. 2009 in sicer po določbah ZUP, drugostopni organ pa drugače, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo št. ... z dne 19. 5. 2004 in sicer po določbah ZUP in 183. člena ZPIZ-2. 10. Po določbi 11. člena ZPIZ-2 se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, torej po ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Ta določba velja tudi za obnovo postopka.

V vsakem primeru ne glede na to, ali se ugotavljajo pogoji za obnovo postopka po določbah ZUP ali ZPIZ-2, mora vsaka stranka sama jasno navesti kateri postopek, končan z dokončno odločbo, želi obnoviti, navesti pa mora tudi vse obnovitvene razloge.

11. Za izdajo zakonitega upravnega akta o ugotovitvi, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po 260. členu ZUP oziroma po 183. členu ZPIZ-2, morajo biti razčiščena bistvena vprašanja in stranki zagotovljene temeljne procesne pravice, katerih opustitev pomeni bistveno kršitev postopka in nezakonitost posamičnega upravnega akta. Takšna temeljna procesna pravica je med drugim načelo varstva pravic iz 7. člena ter načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Po 7. členu ZUP-a o varstvu pravic strank in varstvu javnih koristi mora pristojni organ pri odločanju med drugim stranki omogočiti, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice in skrbeti za to, da jih ne uveljavlja v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristijo. Kadar uradna oseba glede na dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo mora na to opozoriti. Organ mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu. Določba 9. člena ZUP-a pa organu nalaga, da pred odločitvijo o upravni stvari da stranki možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Gre za procesne pravice stranke, ki so lahko omejene samo z zakonom, pa še to, če niso v nasprotju z določbo 22. člena Ustave RS.

12. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec ni postopal skladno s citiranimi določbami ZUP-a, sta izpodbijani odločbi že iz tega razloga nezakoniti in ju je sodišče prve stopnje na podlagi 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 pravilno kot nezakoniti in nepravilni odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Ko gre za vlogo, kot je tožničina z dne 18. 7. 2016, ko ni jasno kaj uveljavlja, je potrebno, na kar je pravilno opozorilo tudi sodišče prve stopnje postopati skladno z določbo 67. člena ZUP in od stranke zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo.

13. Ker iz upravnega spisa ni razvidno, da bi toženec postopal skladno s citiranimi določbami, posledično pa je ostalo dejansko stanje o odločilnih dejstvih nepopolno ugotovljeno, bo toženec v ponovljenem predsodnem postopku postopal v skladu s stališčem in napotili sodišča prve stopnje in s tožnico razčistil, obnovo katerega postopka, končanega z dokončno odločbo predlaga in iz katerih obnovitvenih razlogov in katere dokaze za to ponuja. Šele nato bo toženec imel podlago za ugotavljanje ali so podani pogoji za obnovo postopka po ZUP oziroma po 183. členu ZPIZ-2, vključno glede dopustitve obnove oziroma neprave obnove postopka v zvezi s tem ali je predlog vložen pravočasno ali ne.

14. Iz vseh navedenih razlogov, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo. Na isti pravni podlagi in iz istih razlogov ter dodatno, ker se tožnica neutemeljeno sklicuje na to, da so bili razlogi za izostanek z naroka opravičljivi, pa je zavrnilo tudi tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.