Jedro

Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi v nasprotju s 115. členom ZDR, ki določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter ves čas, ko doji otroka, in staršem, v času, ko izrabljajo starševski dopust v obliki odsotnosti z dela in še en mesec po izrabi tega dopusta. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2013 (I. točka izreka); ugotovilo je, da tožnici na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 4. 2013 delovno razmerje ni prenehalo in ji je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do vključno 16. 6. 2013; toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati ter izplačati neizplačana nadomestila plač od 13. 5. 2013 do 16. 6. 2013, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 21. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka) ter ji obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v višini 750,00 EUR bruto, odvesti davek in ji izplačati ustrezen neto znesek regresa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2012 dalje do plačila (IV. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več in drugače (plačilo nadomestil od 17. 6. 2013 dalje; plačilo zakonskih zamudnih obresti od nadomestil plač od 15. dne v mesecu za pretekli mesec; odvod prispevkov od regresa za letni dopust za leto 2012 ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska regresa že od 1. 7. 2012 dalje), je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 592,52 EUR v roku 8 dni, šteto od dneva prejema sodne odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

Zoper II. točko v zvezi s V. točko izreka sodbe se pritožuje tožnica iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne presoje dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da sodbo v II. točki izreka razveljavi ter toženi stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da je odločitev v II. točki izreka nepravilna. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18. 6. 2013 odločilo, da se predlog tožnice z dne 23. 5. 2013, ki se nanaša na drugo odpoved pogodbe o zaposlitvi, šteje kot nova tožba in bo obravnavana v posebnem postopku. Sodišče prve stopnje je drugo odpoved pogodbe o zaposlitvi upoštevalo kot pravno dejstvo in odločilo, da tožnici delovno razmerje traja do 16. 6. 2013, ko izteče odpovedni rok na podlagi druge odpovedi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo drugo odpoved z dne 13. 5. 2013, vse dokler sodišče ne ugodi tožbenemu zahtevku tožnice, da je druga odpoved nezakonita, je potrebno upoštevati oblikovalni učinek te odpovedi kot enostranske izjave volje tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici 10. 4. 2013, potem ko je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi v nasprotju s 115. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter ves čas, ko doji otroka, in staršem, v času, ko izrabljajo starševski dopust v obliki odsotnosti z dela in še en mesec po izrabi tega dopusta. Delavcem v času iz prejšnjega odstavka ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca. Ker pa je tožena stranka tožnici dne 13. 5. 2013 podala novo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, je sodišče prve stopnje, glede na ugotovitev o trajanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, tožnici delovno razmerje priznalo do 16. 6. 2013. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo, da je tožena stranka pred iztekom odpovednega roka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2013, dne 13. 5. 2013 podala tožnici novo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, po kateri ji je delovno razmerje prenehalo 16. 6. 2013. Tožena stranka je nasprotovala spremembi tožbe, s katero je tožnica poleg zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2013, dne 15. 5. 2013 postavila še zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 5. 2013. Tožena stranka je spremembi tožbe nasprotovala, zato je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se ne dopusti sprememba tožbe in da se sprememba tožbe šteje kot nova tožba. Sodišče prve stopnje bo tako o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 5. 2013 presojalo v novem postopku. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici delovno razmerje traja le do 16. 6. 2013. Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe krije sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).