Jedro

V abstraktnem delu opisa dejanja po predmetni zahtevi za preiskavo oziroma pravnem stavku, oškodovanec kot tožilec osumljeni očita izvršitveno obliko goljufije z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin, ki pa je v nadaljevanju opisa ne konkretizira, t. j. ne navede katere dejanske okoliščine je osumljena oškodovancu lažno zatrjevala oziroma mu jih prikrivala in ga s tem spravila v zmoto. Zatrjuje le, da ji je oškodovanec v škodo svojega premoženja izročil premoženje velike vrednosti (v nadaljevanju ga specificira) ″zaradi domnevne izvenzakonske skupnosti″, ki naj bi jo osumljena po prekinitvi izvenzakonske skupnosti odtujila ter kupnino zadržala zase.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju kot neutemeljeno zavrnil zahtevo za uvedbo preiskave oškodovanca kot tožilca S. G. z dne 4. 6. 2018, dopolnjeno 21. 8. 2018, zoper osumljeno S. H., zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je senat še odločil, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki osumljene in njenega zagovornika, obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep o zavrnitvi zahteve za uvedbo preiskave se je oškodovanec kot tožilec po pooblaščencih pravočasno pritožil. Smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za uvedbo preiskave ugodi oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Na pritožbo pooblaščencev je z vlogo z dne 25. 5. 2021 odgovoril zagovornik osumljene S. H. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevo oškodovanca kot tožilca za uvedbo preiskave zoper osumljeno. Sprejeto odločitev je podrobno in prepričljivo obrazložilo, zaradi česar se sodišče druge stopnje na razloge izpodbijanega sklepa v celoti sklicuje ter glede pritožbenih očitkov izpostavlja sledeče:

6. V skladu z določbo tretjega odstavka 168. člena ZKP mora tožilec v zahtevi za preiskavo med drugimi obveznimi sestavinami navesti tudi opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja. Gre vsekakor za najpomembnejšo sestavino zahteve za preiskavo, saj se z njo določi okvir, v katerem bo potekala. Opis mora biti zato v tolikšni meri konkretiziran, da omogoča pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja ter tudi uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani.

7. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 stori, kdor zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. V abstraktnem delu opisa dejanja po predmetni zahtevi za preiskavo oziroma pravnem stavku, oškodovanec kot tožilec osumljeni očita izvršitveno obliko goljufije z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin, ki pa je v nadaljevanju opisa ne konkretizira, t. j. ne navede katere dejanske okoliščine je osumljena oškodovancu lažno zatrjevala oziroma mu jih prikrivala in ga s tem spravila v zmoto. Zatrjuje le, da ji je oškodovanec v škodo svojega premoženja izročil premoženje velike vrednosti (v nadaljevanju ga specificira) ″zaradi domnevne izvenzakonske skupnosti″, ki naj bi jo osumljena po prekinitvi izvenzakonske skupnosti odtujila ter kupnino zadržala zase. Opis je celo sam s sabo v nasprotju, saj na eni strani zatrjuje, da naj bi šlo za domnevno izvenzakonsko skupnost, na drugi pa, da naj bi osumljena izvenzakonsko skupnost prekinila, jo zanikala in se odselila v tujino. Vsekakor pa iz opisa ne izhaja, na kakšen način naj bi se manifestiralo osumljenkino lažnivo prikazovanje in prikrivanje dejanskih okoliščin v času, ko ji je oškodovanec izročil premoženje. Oškodovančeva domneva o obstoju izvenzakonske skupnosti z ničemer ne ustreza pojmu konkretizacije prikrivanja dejanskih okoliščin po osumljeni, domnevna poznejša prekinitev izvenzakonske skupnosti in njeno zanikanje po osumljeni, pa tudi ne manifestirajo goljufivega namena osumljene, ki mora biti podan že ob sklenitvi posla. Odsotnost goljufivega namena osumljene pa tudi sicer izkazujejo dejanske okoliščine, ki sta jih pravilno izpostavila tako preiskovalna sodnica v svojem nestrinjanju z zahtevo za preiskavo kot tudi senat prvostopenjskega sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ko sta se sklicevala na zapisnik Policijske postaje v ... z dne 18. 3. 2018 o sprejemu oškodovančeve ustne ovadbe oziroma predloga za pregon iz katerega izhaja, da je oškodovanec osumljeni izročil premoženje zgolj zaradi lastnih interesov ter ga k temu niso zapeljala kakršnakoli osumljenkina preslepitvena ravnanja.

8. V pritožbi zatrjevane okoliščine, da osumljena z ničemer ni soustvarila predmetnega premoženja, ker je oškodovanec z njim razpolagal že pred partnersko zvezo tudi kažejo, da gre zadevo obravnavati v skladu pravili civilnega prava.

9. Preiskovalna sodnica je po zaprošenem pristojnem preiskovanem uradu v S. v ... pridobila zapisnik o zaslišanju osumljene z dne 12. 11. 2020 in s tem zadostila določbi drugega odstavka 169. člena ZKP, pri čemer ni relevantno, da je osumljena izkoristila pravno dobroto in izjavila, da se bo zaenkrat branila z molkom. Ko je nato preiskovalna sodnica na podlagi spisovnega gradiva s katerim je razpolagala ugotovila, da zahteva za preiskavo ne vsebuje vseh obveznih sestavin iz tretjega odstavka 168. člena ZKP, je ravnala pravilno, ko je v skladu z določbo sedmega odstavka 169. člena ZKP zahtevala, naj o zahtevi za preiskavo odloči zunajobravnavni senat. Zato so neutemeljene pritožnikove navedbe, da bi v predmetnem primeru preiskovalna sodnica morala še dodatno širiti predkazenski postopek. Pritožnik sicer izraža mnenje, da bi lahko izvedeni postopek nakazoval na storitev kakšnega drugega premoženjskega kaznivega dejanja, vendar tudi teh pritožbenih navedb ni z ničemer konkretiziral. 10. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo pooblaščencev oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločba o obveznosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka je odpadla, ker ne gre za nobenega od primerov iz drugega odstavka 96. člena ZKP, ki zavezuje oškodovanca k plačilu sodne takse.