Jedro

Obstajajo tehtni razlogi, da sodišče druge stopnje upošteva tudi pritožbo same udeleženke, vloženo po poteku pritožbenega roka; izrečen je prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode udeleženke, pač pa tudi v pravico do varstva njene duševne integritete in v pravico do prostovoljnega zdravljenja, pri čemer z obravnavanjem njene pritožbe pravice drugih oseb ne bodo prizadete.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom udeleženki (pritožnici) omejilo prisotnost pri izvajanju dokazov in jo zadržalo na zdravljenju na Univerzitetni psihiatrični kliniki ... na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve za čas dveh mesecev, najdlje do 25. 11. 2020. 2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila zastopnica udeleženke. Proti navedenemu sklepu se je pritožila tudi sama udeleženka. Njena pritožba je prepozna, ker je izpodbijani sklep prejela 1. 10. 2020, pritožbo pa je vložila 6. 10. 2020 kar je po izteku 3 dnevnega roka za pritožbo. Sodišče druge stopnje pa je njeno pritožbo kljub temu upoštevalo. Sodišče druge stopnje namreč lahko iz tehtnih razlogov upošteva tudi pritožbo, vloženo po poteku roka iz tretjega odstavka 33. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep, ali če se te osebe strinjajo s spremembo ali razveljavitvijo.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilen ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člen Ustave RS). Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja udeleženke in na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke dr. K. H. zanesljivo ugotovilo obstoj vseh pogojev iz prvega odstavka 39. člena in svojo odločitev skrbno obrazložilo.

6. V postopku je izvedenka psihiatrične stroke na podlagi medicinske dokumentacije in kliničnega pregleda udeleženke ugotovila, da pri udeleženki obstajajo vsi znaki duševne motnje, ki je opredeljena kot paranoidna shizofrenija. Glede te bolezni je udeleženka tudi genetsko obremenjena, saj je imela njena sestra isto diagnozo, materi pa je bila diagnosticirana shizofrenija. Na podlagi zaslišanja udeleženke in na podlagi obsežne medicinske dokumentacije tokratne (trinajste) in preteklih hospitalizacij se je o skrb zbujajočem zdravstvenem stanju udeleženke prepričalo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da je v obravnavanem primeru bistveno, da udeleženka v posledici svojega bolezenskega prepričanja, da ne more jesti in da omaga, če je, opušča hrano. Trdi, da je brez hrane močna. S tem pa resno vitalno ogroža svoje življenje in zdravje. Izpovedala je celo, da bi delala samomore, če bi jedla. Izvedenka je na podlagi zdravstvene dokumentacije, brez lastnega ocenjevala stopnje stanja hipoproteinemije, kot neupravičeno očita pritožba, ugotovila, da ima udeleženka še vedno slabe izvide, ki kažejo na hipoproteinemijo (pomanjkanje proteinov v krvi), kar se kaže v številnih podplutbah, ki jih je udeleženka tudi pokazala sodni komisiji ter izpovedala, da ima inkontinenco na urin in blato. Slednje pa je posledica, kot meni izvedenka, popuščanja mišic zaradi hude opešanosti in shujšanosti udeleženke. Da je stanje udeleženke resno, pa brez dvoma kaže tudi podatek, da se njeno stanje po mesecu dni bolnišničnega zdravljenja (ob sprejemu je bila shujšana do stopnje kaheksije - sindrom pri katerem presnovne spremembe vodijo do shiranosti oziroma izgube telesne mase, ki se je ne more nadomestiti s samo prehrano) še ni izboljšalo do te mere, da ne bi bilo več ogroženo njeno zdravje. Pri tem pa je dejansko tudi nezanemarljivo dejstvo, da gre tokrat že za udeleženkino trinajsto hospitalizacijo, pri čemer se simptomi poslabšanja bolezni ob vsaki hospitalizaciji ponavljajo in so si podobni. Zato je povsem pravilno stališče sodišče prve stopnje, da je nujno udeleženko zadržati na nadaljnjem zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom, saj bi brez stalnega strokovnega nadzora in ustrezne terapije ponovno resno ogrozila svoje zdravje in življenje in nobena druga oblika pomoči ni primerna, saj je glede na podatke iz prejšnjih hospitalizacij terapijo vedno opustila. Pri ambulantnem zdravljenju ali zdravljenju na odprtem oddelku je namreč ključno sodelovanje pacienta. Poleg tega je ob zadnji hospitalizaciji v preteklem letu potrebovala kar deset mesecev za dosego zadovoljive stabilnosti na telesnem in somatskem področju. Glede na navedeno je tudi sodišče druge stopnje prepričano, da odklanjanje hrane ob ugotovljeni duševni motnji ni voljna in zavestna odločitev udeleženke o njenem načinu prehranjevanja, ampak posledica bolezenske logike, da je brez hrane močnejša. Hrano odklanja na splošno in pri tem pravzaprav ne problematizira vrste hrane, trdi le, da jo silijo z mlečnim rižem in vegetarijansko hrano, ne trdi pa, da bi jedla, če bi ji ponudili vegansko hrano. Nobenega dvoma zato ni, da udeleženka z odklanjanjem hrane huje ogroža svoje zdravje in življenje, ogrožanje pa je posledica duševne motne, zaradi katere ima hudo motnjo presoje pravilnosti svojega ravnanja, navedenih vzrokov ter ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki, da iz izvedeniškega mnenja ni razvidna vzročna zveza med udeleženkino duševno motnjo in domnevnim ogrožanjem, saj udeleženka ni povedala, da hrano odklanja, ker je veganka in ji druga živila škodujejo. Odklanjanje hrane in fizična oslabelost tudi nista posledica načelne odločitve za uživanje hrane rastlinskega izvora saj ob primernem uživanju hrane, lahko tudi veganske, ne bi prišla v bolnico v zgoraj opisanem stanju. Prav tako ne drži pritožbena trditev, da je udeleženka uvidevna do svojega stanja, ker je v bolnico prišla prostovoljno. Udeleženka je namreč izpovedala, da je ostala brez ključa od stanovanja in je zaradi tega prišla živet v bolnišnico. Razlog njenega prihoda v bolnico torej ni bilo njeno slabo zdravstveno stanje in želja po zdravljenju. Kot pravilen pa je izkazan tudi zaključek sodišča prve stopnje o nanašalnosti udeleženke do osebja A. in predvsem do svoje sostanovalke, saj je to razvidno iz zaslišanja udeleženke, dodatno pa ga potrjujejo še pritožbene navedbe udeleženke, kjer zoper osebje A. in sostanovako ponavlja očitke in jih še dopolnjuje (fotokopije, stran 19 in 20), poleg tega podobne očitke usmerja tudi proti drugim osebam in je zato očitek pritožbe, da za ta zaključek ni podlage v dokaznem postopku, neutemeljen.

7. Zastopnica udeleženke sodišču prve stopnje v pritožbi očita tudi, da je zgrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker ni vsebinsko obrazložilo zakaj je udeleženki omejilo prisotnost pri izvajanju dokazov. Navedeno ne drži saj je sodišče obrazložilo, da je navedeno omejitev izreklo, ker bi lahko nastale škodljive posledice za zdravje osebe in zaupnost oziroma varnost ljudi. To je izreklo kot posledico na ravnaje udeleženke, ki je ob zaslišanju natančno pregledala sklep o uvedbi, si skrbno delala zapiske zaslišanja in želela izvedeti kje živi izvedenka ter štelo, da so pogoji za izrek ukrepa podani kumulativno, pri čemer, kar je bistveno, pritožba niti ne zatrjuje, da kateri od pogojev ni podan. Zastopnica udeleženke sodišču prve stopnje nadalje očita, da je udeleženki hkrati z nezakonitim postopanjem, kršilo tudi pravico do obravnavanja pred sodiščem. Ob tem pa pritožba ne pove, kako je to vplivalo na samo odločitev, poleg tega pa je bila zastopnica udeleženke pri izvajanju dokazov ves čas prisotna, skrbela je za interese udeleženke in na izvedensko mnenje ni imela pripomb.

8. Kot že navedeno je pritožba same udeleženke prepozna, sodišče druge stopnje pa meni, da obstajajo tehtni razlogi, da upošteva tudi pritožbo, vloženo po poteku pritožbenega roka. V obravnavani zadevi je namreč izrečen prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode udeleženke, pač pa tudi v pravico do varstva njene duševne integritete in v pravico do prostovoljnega zdravljenja, pri čemer z obravnavanjem njene pritožbe pravice drugih oseb ne bodo prizadete. Udeleženka v pritožbi trdi, da bi jo morali izpustiti iz nadzorovanih oddelkov kar takoj ob prihodu, saj se na tovrstnih oddelkih nahaja od 2. 9. 2020 in je pretirano nadzorovana. Nadalje navaja, da se je pritožila predstojniku UPK ..., vendar pritožbe ni dobila nazaj. Prilaga fotokopije za predstojnika Psihiatrične klinike ... dr. ... in za generalnega direktorja ... Navedbe na enaindvajsetih straneh so nepovezane, težko berljive, mestoma kaotične, navedbe segajo v življenje udeleženke daleč nazaj, udeleženka navaja svoja bivališča, sorodnike, partnerje, prijatelje, znance, različne zdravnike in druge osebe, vpleta in opisuje različne dogodke, zaposlitve, zdravljena...., v ničemer pa konkretno ne izpodbijajo odločitve sodišča prve stopnje. Zgolj trditev, da bi jo bilo treba izpustiti, ker je preveč nadzorovana, je prepavšalna, da bi jo sodišče druge stopnje lahko upoštevalo. Predvsem pa je njena trditev, da je zdrava, v popolnem nasprotju z njenim, v tem postopku ugotovljenim, zaskrbljujočim zdravstvenim stanjem, kar dodatno potrjuje ugotovitev, da je udeleženka do svojega zdravstvenega stanja popolnoma nekritična in ni sposobna podati voljne in zavestne odločitve o svojem zdravljenju.

9. Po navedenem in ker niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (drugi odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).