Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pogodbi o zaposlitvi zaradi oziroma v delu, v katerem sta se tožnici odpovedali vsem terjatvam zoper toženko, razen terjatvam iz te pogodbe nista nični.

Delavec se ne more vnaprej odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, lahko pa prosto razpolaga s terjatvijo, ki je že zapadla, in se ji v tem okviru "odpove". Tako sta tožnici prosto razpolagali s terjatvijo iz naslova že zapadlih razlik v plači, ko sta s toženko sklenili pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 5. 2019 in 16. 5. 2019, v katerih je vsebovana določba, da "pogodba predstavlja celoten dogovor med strankama in nadomešča vse morebitne prejšnje ustne in/ali pisne dogovore" ter da "pogodbeni stranki razen zahtevkov iz te pogodbe druga do druge nimata nobenih medsebojnih zahtevkov oziroma se tem izrecno odpovedujeta".

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek prve tožnice za plačilo razlike v plači med 26. in 34. plačnim razredom, skupaj z dodatki k plači ter po obračunu in plačilu davkov in prispevkov izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 9. 2015 do 30. 4. 2019, pri čemer so posamezni mesečni zneski razvidni iz izreka sodbe, zakonske zamudne obresti pa tečejo od 19. dne v prihodnjem mesecu do plačila. Zavrnilo je zahtevek druge tožnice za plačilo razlike v plači med 26. in 34. plačnim razredom, skupaj z dodatki k plači ter po obračunu in plačilu davkov in prispevkov izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 1. 2016 do 30. 4. 2019, pri čemer so posamezni mesečni zneski razvidni iz izreka sodbe, zakonske zamudne obresti pa tečejo od 19. dne v prihodnjem mesecu do plačila. Zavrnilo je zahtevi obeh tožnic za plačilo stroškov postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnici. Navajata, da je pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 5. 2019 in 16. 5. 2019 sestavila toženka. Tožnici sta bili prisiljeni v podpis. Toženka je močnejša stranka delovnega razmerja. Tožnici sta imeli na izbiro le, da ponujeni pogodbi podpišeta ali ju ne podpišeta in še naprej opravljata delo višje vrednotenega delovnega mesta za nižjo plačo. Pogodbi nista poravnavi, saj ni toženka pri ničemer popustila. Ustrezno delovno mesto in plačilo po dejanskem delu ne more biti predmet pogajanj. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje strank in prič. Storilo je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi izvedlo predlagane dokaze, bi ugotovilo, da tožnici s sklenitvijo pogodb nista sklenili poravnave. Tožnici pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnic. Navaja, da sta tožnici z navedbami v pritožbi prekludirani. Ni bilo prisile pri podpisu novih pogodb o zaposlitvi. Toženka ju ni omejevala glede varstva pravic. Lahko bi nadaljevali z delom pod pogoji iz obstoječih pogodb o zaposlitvi. Novi pogodbi o zaposlitvi sta bili ponujeni za delo na višje vrednotenem delovnem mestu, tožnici sta se hkrati odpovedali terjatvam za nazaj. Šlo je za poravnavo. Ugoditev zahtevku bi nasprotovala načeloma vestnosti in poštenja ter skrbnosti. Tožnici sta bili pri sklepanju novih pogodb o zaposlitvi dolžni ravnati skrbno. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, vključno s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Tožnici sta v tožbi svoj zahtevek za obračun in plačilo razlik v plači utemeljevali z dejanskim opravljanjem višje vrednotenega dela. V tožbi sta navedli, da sta s toženko sklenili novi pogodbi o zaposlitvi. Na navedbe toženke v odgovoru na tožbo, da sta se v teh dveh pogodbah o zaposlitvi z dne 15. 5. 2019 in 16. 5. 2019 odpovedali vsem zahtevkom za nazaj, sta na prvem naroku za glavno obravnavo tožnici navedli le, da se nista mogli pravno veljavno odpovedati svojim pravicam iz delovnega razmerja in je zato tovrstno pogodbeno določilo nično.

7. Prvi odstavek 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava, če ni z ZDR-1 ali drugim zakonom drugače določeno. Na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava napotuje tudi pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti (14. člen ZDR-1), pri čemer sta posebni zakonski določbi glede ničnosti in izpodbojnosti v 15. in 16. členu ZDR-1. Nična je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, razen če namen kršenega pravila odkazuje na drugo sankcijo ali če zakon predpisuje kaj drugega (prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Če so pri sklenitvi pogodbe napake volje strank, je pogodba izpodbojna (94. člen OZ), razveljavitev pogodbe pa zahteva pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost (prvi odstavek 95. člena OZ).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pogodbi o zaposlitvi zaradi oziroma v delu, v katerem sta se tožnici odpovedali vsem terjatvam zoper toženko, razen terjatvam iz te pogodbe nista nični. Upoštevalo je novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sklep VIII Ips 191/2018) in Višjega delovnega in socialnega sodišča (odločbe Pdp 23/2020, Pdp 150/2020, Pdp 160/2020, Pdp 263/2021), da se delavec ne more vnaprej odpovedati pravicam iz delovnega razmerja (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-63/03), lahko pa prosto razpolaga s terjatvijo, ki je že zapadla, in se ji v tem okviru „odpove“. Tako sta tožnici prosto razpolagali s terjatvijo iz naslova že zapadlih razlik v plači, ko sta s toženko sklenili pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 5. 2019 in 16. 5. 2019, v katerih je vsebovana določba, da „pogodba predstavlja celoten dogovor med strankama in nadomešča vse morebitne prejšnje ustne in/ali pisne dogovore“ ter da „pogodbeni stranki razen zahtevkov iz te pogodbe druga do druge nimata nobenih medsebojnih zahtevkov oziroma se tem izrecno odpovedujeta“.

9. Tožnici v postopku pred sodiščem prve stopnje nista uveljavljali izpodbojnosti pogodb o zaposlitvi. Navedbe v pritožbi, ki se nanašajo na prisilo (napake volje), položaj pogodbenih strank in poravnavanje, so kot novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP), pri čemer pritožbeno sodišče le dodaja, da ne gre za vprašanje razlage nejasnih določil pogodbe, da bi bilo bistveno, katera pogodbena stranka je pogodbo pripravila (83. člen OZ).

10. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo utemeljene in ustavno dopustne razloge za zavrnitev dokaznega predloga tožnic za zaslišanje strank in prič. Dokazni predlog sta tožnici v postopku pred sodiščem prve stopnje podali za navedbe glede dejanskega opravljanja dela višje vrednotenega delovnega mesta in ne za navedbe, da s toženko, ko sta sklenili novi pogodbi o zaposlitvi, nista sklenili poravnave glede obstoječih terjatev, kot tudi sicer neutemeljeno navajata v pritožbi.

11. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnic kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).