Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Stališče izpodbijanega sklepa, da je ta procesna predpostavka izpolnjena le, če je taksa plačana v celoti, je sicer pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso. V obravnavanem primeru pa bi bilo njegovo dosledno upoštevanje vendarle prestrogo. Tožnica je namreč v pritožbi dovolj prepričljivo pojasnila, da je bilo delno neplačilo takse (0,40 EUR od 50,40 EUR) izključno posledica njene pomote pri nakazilu dolgovanega zneska. Neplačani del takse (0,40 EUR) je zanemarljiv, za povrh pa je tožnica razliko poravnala takoj, ko je izvedela za svojo pomoto. Ker je bila torej taksa za pritožbo nazadnje plačana v celoti, bi sodišče s sklicevanjem na zakonsko domnevo umika pritožbe zaradi zamude s plačilom neznatnega dela sodne takse nesorazmerno poseglo v strankino ustavno varovano pravico do pritožbe. Za tako strogo obravnavanje stranke, ki se plačilu sodne takse sploh ni upirala, ni nobene potrebe.
Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.
1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se šteje tožničina pritožba z dne 22. 10. 2014 zoper sklep istega sodišča z dne 13. 10. 2014 za umaknjeno.
2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da je tožnica na račun takse za pritožbo pomotoma plačala 50,00 EUR namesto dolgovanih 50,40 EUR. Taksa je bila tako plačana skoraj v celoti, tožnica pa je manjkajočih 0,40 EUR plačala 18. 12. 2014 po prejemu izpodbijanega sklepa. Ta je zanjo popolno presenečenje, saj je bila prepričana, da je sodno takso v celoti poravnala. Sankcija, ki jo je uporabilo sodišče, je povsem nesorazmerna z nastalo posledico in krši tožničino ustavnopravno varovane pravice, predvsem pravico do pritožbe in enakega obravnavanja pred sodnimi organi. Sodišče ni pojasnilo smotrnosti izrečenega sklepa. Sodna praksa, na katero se sklicuje, se je izoblikovala za primere, ko se stranka ne strinja s plačilom zahtevane takse, ne more pa veljati za primere, kot je obravnavani, ko gre za očitno napako, ki jo je stranka takoj, ko je bila s tem seznanjena, tudi popravila in plačala manjkajoči znesek. Pritožbi prilaga potrdilo o plačilu z dne 18. 12. 2014. 3. Pritožba je utemeljena.
4. Sodišče prve stopnje je svoj sklep oprlo na 105.a člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem je plačilo sodne takse za pritožbo pogoj za meritorno obravnavanje pritožbe. Stališče izpodbijanega sklepa, da je ta procesna predpostavka izpolnjena le, če je taksa plačana v celoti, je sicer pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso. V obravnavanem primeru pa bi bilo njegovo dosledno upoštevanje vendarle prestrogo. Tožnica je namreč v pritožbi dovolj prepričljivo pojasnila, da je bilo delno neplačilo takse izključno posledica njene pomote pri nakazilu dolgovanega zneska. Neplačani del takse je zanemarljiv, za povrh pa je tožnica razliko poravnala takoj, ko je izvedela za svojo pomoto. Ker je bila torej taksa za pritožbo nazadnje plačana v celoti, bi sodišče s sklicevanjem na zakonsko domnevo umika pritožbe zaradi zamude s plačilom neznatnega dela sodne takse nesorazmerno poseglo v strankino ustavno varovano pravico do pritožbe. Za tako strogo obravnavanje stranke, ki se plačilu sodne takse sploh ni upirala, ni nobene potrebe.
5. Sodišče druge stopnje je zato ob pravilni uporabi materialnega prava ugodilo tožničini pritožbi in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo.