Jedro

Glede na citirana zakonska določila ni mogoče sklepati, da bi izpodbijani zapisi (začasni zapis o nadzoru z dne 26. 9. 2003, zapisnik o nadzoru z dne 30. 9. 2003 in končni zapis z dne 14. 11. 2003), ki so predmet spora v tej zadevi, bili izdani v upravno-pravnem razmerju oziroma da bi imeli pravno naravo akta, izdanega v upravni stvari v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP. Ker s končnim zapisom oziroma izpodbijanimi zapisi ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, izhajajoči iz predpisa, ga ni mogoče šteti niti za posamični akt, ki sicer nima značaja upravnega akta, ga pa je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Hkrati tudi ne gre za akt ali dejanje, ki bi pomenilo poseg v ustavne pravice posameznika, niti za akt, izdan v obliki predpisa. Zato tudi stvarna pristojnost sodišča v upravnem sporu v tej zadevi ni podana (glede tega vprašanja je Vrhovno sodišče RS sprejelo enako stališče že v sklepih I Up 870/2000 z dne 9.5.2002, VIII R 9/2005, I Up 303/2005 z dne 29.8.2007, I Up 663/2007 z dne 8.11.2007, I Upr 8/2008 z dne 3. 12. 2008).

Izrek

I. Za odločanje v tej zadevi ni podana sodna pristojnost. II. Tožba tožeče stranke Splošne bolnišnice zoper toženo stranko Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije vložena dne 3. 12. 2003, se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo z dne 3. 12. 2003 pred Okrožnim sodiščem v Celju izpodbijala izdani začasni zapis tožene stranke z dne 26. 9.2003, zapisnik z dne 30. 9.2003 o opravljenem drugem rednem nadzoru ter končni zapis tožene stranke z dne 14. 11. 2003. Predlagala je ugotovitev njihove ničnosti oziroma podrejeno njihovo razveljavitev ter posledično ugotovitev, da ni dolžna toženi stranki vrniti zneskov, ki jih je prejela kot plačilo za storitve, ob ugotovitvi, da je pravilno določila šifro in vrednost storitve.

2. Okrožno sodišče v Celju se je s sklepom I Pg 486/2003 z dne 29. 11. 2005 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi in odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje Upravnemu sodišču Republike Slovenije, Oddelku v Celju, kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Zavzelo je stališče, da tožeča stranka izpodbija ugotovitve nadzora, podane v končnem zapisu, ta pa je dokončni posamični akt, ki ga je izdala tožena stranka kot nosilec javnega pooblastila, zato je o tožbi, s katero se ta končni zapis izpodbija, stvarno pristojno odločati upravno sodišče. Pritožbo tožene stranke zoper ta sklep je Višje sodišče v Celju s sklepom Cpg 42/2006 z dne 29. 11. 2006 zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep. Svojo odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da končni zapis predstavlja dokončni posamični akt, ki ga je tožena stranka izdala kot nosilec javnega pooblastila, zato je o taki tožbi stvarno pristojno odločati upravno sodišče. 3. Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Celju, pristojnosti ni sprejelo. Navedlo je, da je Vrhovno sodišče v podobnih zadevah že večkrat odločalo ter zavzelo stališče, da končni zapis ni upravni akt, ker z njim ni bilo odločeno o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristi tožeče stranke, niti ni drug akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zato je dne 27. 11. 2008 Vrhovnemu sodišču predlagalo, da odloči o nastalem sporu o pristojnosti.

4. V zadevi ni podana sodna pristojnost. 5. Pristojnost sodišč za odločanje v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb ureja Zakon o pravdnem postopku - ZPP. V skladu z določbo drugega odstavka 17. člena ZPP se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Iz navedb v tožbi ne izhaja, da bi tožeča stranka izpodbijala pogodbo, sklenjeno s toženo stranko, na katero se sicer tudi sklicuje v tožbi, niti da bi uveljavljala zahtevek v zvezi z izvajanjem te pogodbe. Sporni zapisniki oziroma končni zapis bi bili lahko v sporu pred sodiščem splošne pristojnosti obravnavani le kot dokazne listine v okviru ocene dokazov. Zato tudi Vrhovno sodišče meni, da spora v obravnavani zadevi ni mogoče opredeliti za spor iz osebnih, družinskih, premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij iz 1. člena ZPP, za sojenje o katerih so pristojna v skladu z določbami ZPP sodišča splošne pristojnosti.

6. Po določbi 1. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS, ki je veljal v času vložitve tožbe, v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. Upravni akt pa je po določbi 3. člena ZUS po tem zakonu dokončni posamični akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem sporu.

7. Tudi po sedaj veljavnem Zakonu o upravnem sporu - ZUS-1 se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V skladu z določbo 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. odstavek 2. člena ZUS-1).

8. Glede na citirana zakonska določila ni mogoče sklepati, da bi izpodbijani zapisi (začasni zapis o nadzoru z dne 26. 9. 2003, zapisnik o nadzoru z dne 30. 9. 2003 in končni zapis z dne 14. 11. 2003), ki so predmet spora v tej zadevi, bili izdani v upravno-pravnem razmerju oziroma da bi imeli pravno naravo akta, izdanega v upravni stvari v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP. Ker s končnim zapisom oziroma izpodbijanimi zapisi ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, izhajajoči iz predpisa, ga ni mogoče šteti niti za posamični akt, ki sicer nima značaja upravnega akta, ga pa je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Hkrati tudi ne gre za akt ali dejanje, ki bi pomenilo poseg v ustavne pravice posameznika, niti za akt, izdan v obliki predpisa. Zato tudi stvarna pristojnost sodišča v upravnem sporu v tej zadevi ni podana (glede tega vprašanja je Vrhovno sodišče RS sprejelo enako stališče že v sklepih I Up 870/2000 z dne 9.5.2002, VIII R 9/2005, I Up 303/2005 z dne 29.8.2007, I Up 663/2007 z dne 8.11.2007, I Upr 8/2008 z dne 3. 12. 2008).

9. Na odločitev ne vpliva, da iz Pravilnika o nadzorih (interni akt tožene stranke) izhaja zaključek, da opredeljuje končni zapis kot posamični upravni akt. Pravilnik določa sicer tudi, da je zoper končni zapis dopustno sodno varstvo (18. člen), vendar za to ni podlage, saj navedeni pravilnik ni niti zakon niti drug zakoniti predpis, ki bi lahko bil podlaga za določanje sodne pristojnosti.

10. Na podlagi določb 1. in 2. odstavka 18. člena ZPP mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev v sporu v sodno pristojnost. Če med postopkom ugotovi, da za odločitev v sporu ni pristojno sodišče, se izreče za nepristojno, razveljavi opravljena dejanja in tožbo zavrže. 11. Ker v tej zadevi glede na gornje ugotovitve ni predvidena pristojnost niti sodišča splošne pristojnosti niti pristojnost specializiranih sodišč, se je Vrhovno sodišče moralo opredeliti tudi do sodne pristojnosti nasploh. Ker glede na vsebino spora sodno varstvo ni predvideno, je sodišče na podlagi določb ZPP ugotovilo, da spor v tej zadevi ne spada v sodno pristojnost, zato je tožbo zavrglo.