Jedro

Zahtevek za plačilo plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja je mogoče uveljavljati neposredno na sodišču na podlagi 2. odstavka 83. člena ZTPDR le v primeru, ko je delavec nesporno v delovnem razmerju s toženo stranko. Če je obstoj delovnega razmerja sporen, mora delavec najprej zahtevati varstvo pravic pri (bivšem oziroma domnevnem) delodajalcu in nato tudi v sodnem postopku. Šele po odločitvi o takem zahtevku se lahko odloči tudi o denarnih zahtevkih delavca iz delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Tožnica je bila kot delavka tožene stranke v letu 1996 začasno razporejena v družbo P.A. d.o.o. oziroma P.T. d.o.o. Nad slednjo je bil leta 1998 uveden stečajni postopek in je stečajni upravitelj tudi za tožnico izdal sklep o prenehanju delovnega razmerja. Delovno in socialno sodišče je s sodbo opr. št. I Pd 347/98 z dne 14.12.1999, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 622/2000 z dne 21.3.2002, razveljavilo sklep stečajnega upravitelja, ker je ugotovilo, da tožnica ob stečaju ni bila v delovnem razmerju pri P.T. d.o.o. Pogodba o zaposlitvi za določen čas ji je potekla 28.2.1997 in se je delovno razmerje nadaljevalo pri toženi stranki. Tak ugotovitveni zahtevek pa je sodišče zavrnilo, ker tožena stranka v navedenem sporu (P.T.) ni bila pasivno legitimirana. V obravnavani zadevi je tožnica postavila le denarni zahtevek, ne pa tudi zahtevka za ureditev statusa pri toženi stranki za nazaj in reintegracijskega zahtevka. Ureditev tega statusa pa je procesna predpostavka za odločanje o denarnem zahtevku.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Delavec se lahko z denarnim zahtevkom obrne neposredno na sodišče, vendar le takrat, ko je temelj terjatve, to je obstoj delovnega razmerja, nesporen. Tožena stranka je tožnici delovno razmerje v delovni knjižici zaključila že 30.9.1996, čeprav je bila s 1.10.1996 samo za določen čas šestih mesecev razporejena v P.A. d.o.o. Tožena stranka res ni izdala nobenega sklepa, s katerim bi odločila o prenehanju delovnega razmerja, vendar je tožnica za kršitev svojih pravic pri toženi stranki izvedela najkasneje takrat, ko ji je bilo pri P.T. d.o.o. zaključeno delovno razmerje in je na podlagi zaključene delovne knjižice uveljavljala pravice iz naslova za primer brezposelnosti. Najkasneje takrat se je lahko seznanila s tem, da je tožena stranka ne šteje več za svojo delavko. Tudi če bi se štelo, da je tožnica z vlogo z dne 10.7.2002 pravočasno zahtevala varstvo pravic pri toženi stranki, to na drugačno odločitev ne bi vplivalo, ker tožnica zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni postavila. Ureditev delovnopravnega statusa pa je procesna predpostavka za odločanje o tožničinem denarnem zahtevku. Kadar delodajalec delavcu zaključi delovno razmerje, čeprav s protipravnim ravnanjem, vprašanja obstoja delovnega razmerja ni mogoče obravnavati zgolj kot predhodno vprašanje pri presojanju utemeljenosti denarnega zahtevka za čas po prenehanju. Delavec mora v predpisanem roku izpodbijati nezakonitost prenehanja delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je bila tožnica le začasno razporejena k drugemu delodajalcu s tem, da ji vse pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki mirujejo. Sklep stečajnega upravitelja o prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu je bil razveljavljen s pravnomočno sodbo in je tožnica pri toženi stranki uveljavljala svoje pravice iz delovnega razmerja. Ker tožena stranka ni izdala nobene odločbe o prenehanju delovnega razmerja, čeprav bi morala, lahko delavec svoje pravice uveljavlja tudi neposredno pri sodišču. Poleg tega pa je tožnica svoj zahtevek postavila v razumnem roku. Zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki je postavila 10.7.2002, in ker tožena stranka ni odgovorila v tridesetih dneh, je 14.10.2002 vložila tožbo. Pri tem se sklicuje tudi na določbo 105. člena ZDR90. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka ne navaja izrecno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato bi revizijsko sodišče lahko upoštevalo le tiste, ki so v reviziji vsaj smiselno dovolj določno opredeljene. Takih navedb pa v reviziji ni, "postopkovne" določbe iz 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) in 105. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90) pa se v sodnem postopku presojajo v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati navedb v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje tožeče stranke z ugotovljenim dejanskim stanjem in z dokazno oceno sodišča. Tožnica je postavila le denarni zahtevek za plačilo plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da je tak zahtevek mogoče uveljavljati tudi neposredno na sodišču na podlagi drugega odstavka 83. člena ZTPDR le v primeru, ko je delavec nesporno v delovnem razmerju s toženo stranko. Če je obstoj delovnega razmerja sporen, mora delavec najprej zahtevati varstvo pravic pri (bivšem oziroma domnevnem) delodajalcu in nato tudi v sodnem postopku (ista določba ZTPDR). Šele po odločitvi o takem zahtevku se lahko odloči tudi o denarnih zahtevkih delavca iz delovnega razmerja.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč pa izhaja, da tožnica od prenehanja delovnega razmerja pri družbi P.T. d.o.o., to je od dne 23.4.1998 dalje, ni bila nikjer v delovnem razmerju. Tudi pri toženi stranki ne več, saj ji je ta delovno razmerje zaključila že 30.9.1996. Tožnica sama se je 29.4.1998 prijavila na zavodu za zaposlovanje in ni zahtevala ponovne vzpostavitve delovnega razmerja pri toženi stranki, kjer naj bi ji pravice iz delovnega razmerja mirovale. Smiselno je tak zahtevek sicer postavila, vendar v drugem sporu in zoper drugo toženo stranko - P.T. d.o.o. Sodišče je v zadevi I Pd 347/98 utemeljeno zavrnilo njen zahtevek zato, ker ga je uveljavljala zoper nepravo stranko oziroma delodajalca.

Tudi v obravnavani zadevi tožnica takega zahtevka ne uveljavlja. Zato je sodišče lahko izhajalo le iz dejanske ugotovitve, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo že leta 1996, kar pomeni, da ni ne dejanske ne pravne podlage za postavljeni denarni tožbeni zahtevek. Navedbe v obrazložitvah sodb v zadevi I Pd 347/98, da je tožnici po prenehanju začasne razporeditve v P.T. d.o.o. " oživelo" delovno razmerje pri toženi stranki, ne pomenijo odločitve sodišča o tem, saj tožena stranka v tem sporu ni bila tudi stranka v navedem sporu. To vprašanje je bilo sporno, tožnica pa nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki ni uveljavljala v nobenem sodnem postopku. Tudi v obravnavanem ne, zato tudi sploh ne gre za vprašanje pravočasnosti vložitve tožbe (s takim zahtevkom).

Ker je glede na ugotovljeno dejansko podlago izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).