Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba I U 480/2011

ECLI:SI:UPRS:2012:I.U.1148.2011 Javne finance

plačilo uvoznih dajatev preverjanje sprejete deklaracije vrednotenje blaga Tabela Olaf Tabela povprečnih vrednosti nabava tekstilnih izdelkov
Upravno sodišče
2. januar 2012
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Carinski organ je opravil preverjanje sprejete deklaracije na podlagi 68. člena CZS. Zaradi takšnega preverjanja lahko carinski organi od deklaranta zahtevajo, da predloži dodatne dokumente zaradi preverjanja točnosti navedb v deklaraciji (točka a); pregledajo blago in po potrebni vzamejo vzorce blaga zaradi analize ali podrobnega preverjanja (točka b). Kadar organ pri preverjanju carinske deklaracije ugotovi večje nepravilnosti, postopa v skladu z določbami zakona, ki ureja davčni postopek o nadzoru in kontroli carinskih organov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana določil znesek doplačila dajatev in realnih obresti za blago, deklarirano po enotni upravni listini/carinski deklaraciji (EUL) za hkratno sprostitev v prost promet in vnos v domačo porabo, ki je oproščeno DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico, št. MRN 09SI00191340545160 z dne 9. 4. 2009 Izpostave Terminal Ljubljana v skupnem znesku 9. 227,54 EUR, ki ga je dolžna plačati družba A. d.o.o. v roku 10 dni od dneva vročitve odločbe, sicer bo uveden postopek prisilne izterjave in zaračunane zakonite zamudne obresti (točka 1 izreka). Zahtevek za povračilo stroškov postopka se zavrne, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki 2 in 3 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik kot deklarant v svojem imenu in za račun prejemnika blaga družbe B. iz Madžarske, pri Izpostavi Terminal Ljubljana, v smislu določila a) točke 1. odstavka 76. člena in skladno z b) točko 61. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (UL L 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) vložil dne 9. 4. 2009 nepopolno carinsko deklaracijo, oddano z uporabo računalniškega sistema za izmenjavo podatkov, za različno blago „328 tovorkov v bruto teži 9.378,00 kg in v fakturni vrednosti 38.236,43 USD“, v postavkah 01- 13, kot so navedene, in uveljavljal oprostitev plačila DDV v skladu s 4. točko 1. odstavka 50. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06 v nadaljevanju ZDDV-1), na podlagi računa št. AL 0904004 z dne 2. 4. 2009, ki ga je izdal dobavitelj C. iz Kitajske. Fakturirano je bilo različno blago: tkane ženske majice 100 % bombaž, tkana ženske hlače 100 % bombaž, tkana ženska krila 100 % bombaž, tkane ženske srajce 100% bombaž, tkane dekliške obleke 100% bombaž, tkane moške jakne 100% nylon, pleteni ženski topi 70% bombaž, 30% svila, pletena ženska krila 70% bombaž, 30% svila, sončna očala s plastičnimi lečami, svinčniki s kroglico, PVC paščki za ure, obeski za mobilne telefone, obeski za ključe. Opravljena je bila kontrola EUL in obveščen deklarant ter opravljen je bil pregled blaga. Na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 181.a člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2459/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253 z dne 11. 10. 1993 s spremembami, v nadaljevanju Izvedbena uredba) je bila zahtevana predložitev dodatne dokumentacije: poslovno (izvozno) licenco pošiljatelja iz Kitajske, originalno pooblastilo prejemnika blaga za carinjenje blaga, podatke o prejemniku blaga iz registra podjetij, certifikat of origin na predvidenem obrazcu za tekstilen izdelke iz Kitajske, originalni račun s polnimi podatki o pošiljatelju – (naslov, registrska številka, kontaktni podatki), specifikacijo blaga po artiklih, original dispozicijo za carinjenje blaga s pojasnilom, v kakšni zvezi nastopa D. d.o.o. med carinjenjem blaga za družbo B., račun za cestni prevoz, bančno nakazilo za letalski prevoz, original AWB no 172-72164326 (letalski tovorni list). Deklarant ni dostavil vseh zahtevanih listin. Carinski organ je opravil pregled blaga, kjer je prisostvoval deklarant, in kjer je bilo ugotovljeno, da gre za uvoz tekstilnih izdelkov, po poreklu iz Kitajske, nižjega cenovnega razreda (glede na izgled blaga in kvaliteto izdelave), kateremu prijavljena količina in vrsta blaga ter surovinska sestava ustreza, vendar je prijavljena vrednost več kot petkrat nižja od Tabele povprečnih vrednosti za podobno blago, ki jih je pripravil Sektor za tarifo, vrednost in poreklo na osnovi vseh uvozov tekstilnih izdelkov in obutev v letu 2008 (verzija 2009) in da prijavljena vrednost zadevnega blaga ne predstavlja dejanske transakcijske vrednosti po 29. členu CZS.

2. Prvostopenjski organ se sklicuje na 1. in 2. odstavek 181.a člena in 1., 2. in 3. odstavek 151. člena Izvedbene uredbe, 78. člen, 1. in 2. odstavek 30. člena CZS, 12. člen Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1), 130. člen Zakona o davčni službi (nadaljevanju ZDavP-2), ki jih citira. Carinski organ je ugotovil, da prijavljena vrednost v postavkah 1 do (vključno) 8 EUL ne predstavlja transakcijske vrednosti za zadevno blago, kakor je navedeno v 29. členu CZS. Zaradi spremembe sorazmernega deleža prevoznih stroškov glede na vrednost blaga pa se je spremenila tudi vrednosti blaga v postavkah 9. do 13. Kot pripomoček je pri vrednotenju upošteval Tabelo vrednosti Olaf, ki prikazuje podatke o povprečni ceni izdelkov po posameznih tarifnih oznakah na celotnem področju EU in Tabelo povprečnih vrednosti za podobno blago. Carinski organ je opravil vrednotenje blaga. Iz tabel na strani 7, 8, 9, 10 obrazložitve izpodbijane odločbe so razvidni podatki o carinskih deklaracijah, ki so bile osnova za vrednotenje, podatki iz Tabele Olaf ter Tabele povprečnih vrednosti. Kot osnovo za ugotavljanje carinske vrednosti je upošteval analitski izpis carinskih deklaracij z določenimi parametri glede obdobja (1. 10. 2008 do 31. 3. 2009), postopka: (polje 37):40xx, z upoštevanjem vseh Izpostav RS za blago iz navedenih (enakih) tarifnih oznak KN iz države porekla-Kitajske. Upošteval je vrednost podobnega blaga iz kupoprodajnega posla na enaki komercialni ravni in za enako oz. podobno količino blaga, kakršna je količina blaga, ki se vrednoti. V primerih, ko takšnega kupoprodajnega posla ni bilo, prvostopni organ navaja, da je komisija upoštevala transkacijsko vrednost podobnega blaga, ki je bilo prodano na drugi komercialni ravni in/ali tudi v drugačnih količinah. Izbrano je bilo blago z najnižjo transakcijsko vrednostjo, ki je bilo ravno tako slabše kvalitete od povprečne. Carinski organ se sklicuje na 29. člen, b) točko 2. odstavka 30. člena CZS in 3. odstavek 151. člen Izvedbene uredbe. O ugotovitvah naknadne kontrole je bil izdan zapisnik, zoper katerega je tožnik podal pripombe, ki jih je carinski organ kot neutemeljene zavrnil. Fotokopij slabo čitljivih izvoznih licenc za primerljivo blago carinski organ ni upošteval, saj so bile izdane drugemu izvozniku, zahtevane izvozne licence dejanskega pošiljatelja in izvozne carinske deklaracije pošiljatelja in specifikacije blaga po artiklih pa deklarant ni dostavil, kot tudi ne uvoznih carinskih deklaracij, po katerih naj bi se uvozilo podobno blago v Italiji. Deklarant tudi ni pojasnil zakaj se blago, ki je vstopilo v EU v Republiki Italiji in je namenjeno v Republiko Madžarsko, uvozno carini v Republiki Sloveniji. Carinski organ zavrača katalog ..., saj iz njega ni razvidno, da bi šlo za enako ali celo podobno blago. Carinski organ se sklicuje še na 18. odstavek 4. člena, a) točko 1. odstavka in 2. odstavek 201. člena in 220. člen CZS, ki jih citira. Carinski organ je opravil vrednotenje na podlagi pooblastil iz 1. odstavka 181.a člena Izvedbene uredbe na podlagi b) točke 2. odstavka 30. člena CZS v zvezi z 151. členom Izvedbene uredbe. Carinski dolg je nastal na dan sprejema carinske deklaracije z dne 9. 4. 2009, dolžnik pa je deklarant. 3. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa, potem, ko je dopolnil postopek v skladu s pooblastili iz 1. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter tožniku omogoči seznanitev z vsemi listinami, strinja. Dodatne pripombe tožnika tožena stranka zavrne. Pojasni značaj Tabele OLAF“ in na osnovi vseh uvozov tekstilnih izdelkov in obutev v letu 2008 v Slovenijo „Tabele povprečnih vrednosti – Verzija 1 z dne 11. 3. 2009“, oboje je kot pripomoček. Dvoma ne morejo odpraviti fotokopiji potrdil, da je blago plačano v gotovini, kot tudi ne fotokopija izjave madžarskega podjetja, da je plačal v gotovini. Izdajatelji potrdil niso pošiljatelj oz. izvoznik ali prejemnik blaga. Po mnenju pritožbenega organa tožeča stranka napačno prenaša stališče SEU v zadevah C-150/08 in C-306/04. Dokumenta, ki ju je predložil, se ne nanašata na blago, ki je predmet tega postopka. Uskladitev se je ob pomanjkanju drugih dokazov opravila z uporabo izmed več razpoložljivih cen z najnižjo transakcijsko vrednostjo podobnega blaga. Po mnenju pritožbenega organa je pod izrazom „komercialna raven“ mišljeno razlikovanje med trgovino na drobno in trgovino na debelo. Ne gre za kršitev f) točke 2. odstavka 31. člena CZS. Glede očitka tožnika, da ni prejel obrazložitve o sestavi komisije, se tožena stranka sklicuje na 5. in 6. točko 12. člena, 21.a člen, 9. točko 10. člena in 14. člen Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1).

4. Tožnik je vložil obsežno tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da je v svojih vlogah obširno citiral evropsko sodno prakso in strokovno literaturo, carinska organa se do tega nista opredelila. Po mnenju tožnika je kot carinsko vrednost potrebno upoštevati transakcijsko ceno, ker je to cena, ki je bila za uvoženo blago dejansko plačana. Če carinski organ v to dvomi, bi dvome moral utemeljiti. Pri ugotavljanju carinske vrednosti bi moral upoštevati 30. člen in 31. člen CZS, ki ju citira. Kakovost blaga, njegov sloves in obstoj blagovne znamke je treba upoštevati. Sklicuje se na člene 141 do 181a Izvedbene uredbe ter Prilogo 23 k Izvedbeni uredbi. Izpodbijana odločba ne upošteva kakovosti spornega blaga, komercialne ravni in količine blaga ter celovitosti posla, ignorira uporabo Priloge 23 k Izvedbeni uredbi. Način argumentacije in dela carinskega organa kot tudi organa druge stopnje potrjuje, da gre za arbitrarne, samovoljne in neupravičene odločbe. Pri določanju carinske vrednosti na podlagi vrednosti podobnega blaga niso upoštevana načela, ki jih našteva. Posel uvoza kitajskega blaga je začel v letu 2009, posli so tekli nemoteno, bil je v dobri veri. Blago se je uvažalo v kontejnerjih, šlo je za izrecno nizko cenovno blago, slabe kakovosti. V primeru pregledov kontejnerjev je tožnik sodeloval in nudil vso pomoč in dokumentacijo. Carinski organ je nato spremenil stališče in je od tožnika zahteval vedno novo dokumentacijo. Tožnik je v vlogah podal obširne navedbe in dokaze, ki se nanje sklicuje. Opozarja, da komercialna raven posla ni upoštevana, da je obseg poslov neprimerljiv z obsegom poslov, ki se izvajajo z namenom uvoza v Republiko Slovenijo, da niti narava nizko kakovostnega blaga niti obseg posla ne ustrezata slovenskemu trgu – kakovost je prenizka za ta trg. Količine za nekajkrat presegajo kapacitete tega trga. V obravnavanem primeru je blago bilo uvoženo v EU za prodajo na madžarskih tržnicah. Gre za manj kakovostno blago v primerjavi z blagom, ki se uvaža v Republiko Slovenijo za znane kupce oziroma uvoznike, kot so ... oziroma ... Če objektivnega merila ni, določanja carinske vrednosti po določbah a) in b) točke 2. odstavka 30. člena CZS, ni ustrezno. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti glede ustreznosti primerjanih cen. Uvrstitev blaga v isto tarifno številko ne zadostuje, sem se uvrša enako kot tudi primerljivo blago. Niso podani razlogi zakaj se carinski organ ni prvenstveno odločil za določanje cene na podlagi vrednosti enakega blaga. Tožnik je izčrpno citiral strokovno literaturo, ki se nanjo sklicuje in na načela, ki se uporabljajo v svetovni praksi. Tudi sodišče EU pritrjuje, da je treba upoštevati kakovost blaga, vključno z fizičnimi lastnostmi, kakovostjo in slovesom proizvoda. Navedbe na računih in carinskih deklaracijah so pomanjkljive. Tožnik je opozoril kolikokrat se določene carinske deklaracije oz. računi ponavljajo, da gre za večkratno uporabo iste dokumentacije in da gre za neprimerljive količine (npr. uvozna faktura št. WX-P0925, ki jo je carinski organ uporabil kar 47 krat).

5. Pritožbenemu organu tožnik očita neopredelitev za katero zvrst trgovine naj bi v konkretnih primerih šlo glede ločevanja trgovine na debelo in drobno in restriktivno razlago določb Izvedbene uredbe, saj nikjer ni navedeno, da je krovna pogodba pogoj. Da gre za povezane zadeve dokazuje tudi ravnanje carinskega organa, ki se pri dokazovanju dejstev navzkrižno sklicuje na različne spise. Opozarja na besedilo Priloge 23, da morajo biti predloženi dokazi. Trditev carinskega organa o podobnih količinah blaga ne vzdrži presoje. Ni utemeljeno kako lahko npr. količinsko razmerje 11:1, 4,25:1, 1:6, 1:3,3 ipd. pomeni enako ali primerljivo količino. Tožnik zatrjuje, da gre za različne komercialne ravni, a tudi če bi šlo za enake komercialne ravni, gre še vedno za različne količine. Pri določanju skupnih količin bi moral carinski organ upoštevati količine po vseh fakturah, v zvezi s katerimi je uporabil iste fakture, ter tako ugotovljene količine med seboj primerjati. Tožnik zatrjuje povezanost poslov, kar dokazuje tudi s posredništvom istega podjetja, zato je potrebno upoštevati posle obeh uvoznikov. Določanje cen za količino, ki je npr. 11 krat višja od primerljive, je arbitrarno. Carinski organ ni upošteval vseh okoliščin, pomembnih za zakonito odločanje. Treba je upoštevati, da gre za komercialen posel velikega obsega (preko 70 kontejnerjev ali kamionov blaga). Ni upoštevana navedba, da gre za blago, ki v Republiki Sloveniji nima tržišča. Zaključek organa druge stopnje, da med postopkoma 40 in 42, ni razlike je neutemeljen. Navedbe drugostopenjskega organa o transakcijskih vrednostih podobnega blaga, ki se je uvažalo iz LR Kitajske so pavšalne, neargumentirane, nekonsistentne, med seboj v nasprotju in v celoti v nasprotju z carinsko zakonodajo. Navaja sodno prakso SEU C-150/08, C-11/89, C-15/99, C-256/07, C-306/04 in ostale. Carinska vrednost mora odražati dejansko ekonomsko vrednost uvoženega blaga in upoštevati vse njegove elemente, ki pomenijo ekonomsko vrednost. Skupnostna ureditev o carinskem vrednotenju želi vzpostaviti pravičen, enoten in nevtralen sistem, ki izključuje uporabo arbitrarnih ali fiktivnih carinskih vrednosti. Navaja sodbo SEU št. C-123/09, kjer sodišče opozarja ne samo na kvaliteto, ampak tudi na vrednost materiala, sodbo SEU št. C-256/07, da je potrebno v primeru določanja vrednosti upoštevati tudi napake pri blagu, in sodbe SEU št. C-11/89, C-15/99, C- 306/04, C- 183/85. V tožnikovo škodo se restriktivno interpretira sodna praksa SEU. Tožnik prereka trditev pritožbenega organa, da naj bi bile objektivne lastnosti in značilnosti za uvrstitev blaga že presojane in naj ne bi bile sporne. Tožnik že ves čas zatrjuje ravno obratno, da lastnosti in značilnosti blaga niso bile nikoli ugotovljene. Tudi ne drži, da naj pri blagu, s katerim se primerja sporno blago, ne bi šlo za blagovne znamke. Tožnik vztraja pri svojih navedbah, ki jih je podal glede listin, ki jih prejel v okviru pritožbenega postopka. Iz listin ne izhaja za kakšno blago naj bi šlo, kakšno kakovost, komercialni namen in raven. Nikjer ni razvidno, da naj bi šlo za podobno blago. Listine se nanašajo večinoma na podjetja E. d.d., F. d.o.o., G., H. d.d., ki oglašujejo blagovne znamke. Navaja med drugim primer uvoznika G., ki prodaja blagovno znamko ... Iz listin ni razvidno katero blago, ki ga tržijo, je bil predmet uvoza. Bistveni kriterij je čas uvoza, zato ima pripombe glede Tabele Olaf in Tabele povprečnih vrednosti Verzija 1 z dne 11. 3. 2009, ker ni razvidno, kdo in kdaj jo je sestavil in na katero obdobje se nanašata. Poudarja, da je tudi ... blagovna znamka nižjega cenovnega razreda ter da je blago znamke ... možno kupiti po nižji ceni kot v obravnavanem primeru določenih vrednosti.

6. Organu druge stopnje tudi očita, da zgolj pavšalno navaja, da naj carinski organ ne bi razpolagal s podatki o enakem blagu. Ni razvidno, kateri kriterij je bil odločilen za utemeljitev, da gre pri blagu, s katerim se je določala vrednost, za primerljivo in podobno blago. V konkretnem primeru to pomeni, da se je primerjalo blago iz umetnih materialov (najlon) z blagom iz bombaža (šesta postavka). Zgolj pavšalna navedba, da gre za proizvode, ki so na trgu zamenljivi, ne more nadomestiti zahteve po konkretni obrazložitvi. Pri tem se sklicuje na definicijo podobnega blaga, ki izrecno navaja tudi vrsto materiala (Lasok). V isto tarifno številko se uvrščajo tudi blagovne znamke kot so npr. Lacost, Nike, YSL ipd.. Predpogoj za primerjanje vrednosti je primerljivost blaga. Katalog ... in kitajska licenca z navedenimi vrednostmi sta bila predložena kot dokaz, da so cene, kot so bile deklarirane, povsem možne in da gre za realne cene. Tožnik je dokazal, da na trgu obstaja blago, ki se prodaja po cenah, ki so absolutno primerljive s ceno spornega blaga. Neutemeljen je tudi zaključek, da naj bi med postopkoma 40 in 42 ne bilo nobene razlike, ker gre pri obeh postopkih za uporabo carinske zakonodaje Skupnosti. Gre za razliko med obema postopkoma zaradi obsega posla, kar izhaja iz števila združenih zadev, ki jih je združil pritožbeni organ (preko 40 deklaracij za preko 40 kontejnerjev) in postopka, s katerimi primerja sporno blago (po ena uvozna deklaracija). Carinski organ je kot razloge za ravnanje navajal dvome v dokumentacijo, ki mu je bila dostavljena ob deklariranju spornega blaga. Tožnik poudarja, da je bila ta dokumentacija predstavljena že ko je pričel z opravljanjem poslov. Carinski organ v drugih postopkih, ki so bili že zaključeni, ni imel pripomb. Dejansko ne gre za dvome v listine, kar dokazuje ravnanje carinskega organa v drugih zadevah, ki bi jih bilo treba upoštevati. Edini resnični razlog zaradi katerega je carinski organ začel z vsemi postopki je naznanitev s strani avstrijskih carinskih organov. Carinskemu organu očita, da ta razlog prikriva in umika iz razlogov izpodbijane odločbe, kljub temu, da ga je v odločbah in zapisnikih izrecno navedel. Tožniku ti podatki niso bili nikoli predočeni. Organ druge stopnje je v konkretnem primeru navedel celo vrsto okoliščin, ki naj jih tožnik ne bi dokazal (gotovinska plačila, konzorcijska pogodba), o čemer tožnik ni bil seznanjen. Organ druge stopnje je postavil nove pogoje, o katerih je bil tožnik seznanjen šele z odločbo. Postopek „sanacije“ prvotnega postopka je izvajal organ prve stopnje in ne neposredno pritožbeni organ ter gre za kršitev pravil postopka. Navedbe o iznosu gotovine iz Evropske unije so nerelevantne, neutemeljena je navedba o konzorcijski pogodbi. Slovenski pravni red pozna dejanski konzorcij, dejanski kartel in podobno. Bistveno je, da gre za povezanost posla na podlagi dejstev. Postavlja vprašanje zakaj te pogodbe nihče ni od njega zahteval, saj že ves čas zatrjuje, da gre za povezane posle, ki jih je utemeljeval z dejstvom, da je vse posle koordiniralo isto podjetje D. d.o.o. Šlo je za precejšen obseg poslov, zgolj del katerih je nekaj čez 40 carinskih odločb. Obravnavanje nekaterih je nenazadnje združil sam organ druge stopnje. Splošno znano dejstvo je, da kupec, ki kupuje blago na veliko, dosega boljše pogoje, ne glede na to, koliko dobaviteljev ima pri tem, saj po sami naravi stvari obseg posla znižuje ceno. To ne bi bilo potrebno, če ne bi šlo za enovit posel. Od uvoznikov pa gre samo za dva uvoznika, od katerih se glavnina zadev veže na B., nekaj pa na H., oba je v Sloveniji zastopalo podjetje D. d.o.o., izmed dobaviteljev pa predvsem I., vedno pa gre za isto blago. Neobrazloženo je stališče, da se komercialna raven nanaša na vprašanja trgovine na drobno in trgovine na veliko. Glede spornega blaga tožnik že ves čas trdi, da gre za trgovino na veliko. Tožnik je s fotografijami tržnic v Budimpešti dokazoval za kakšno kakovost blaga gre v izpodbijanih odločbah in sicer da gre za blago, ki je namenjeno kitajski tržnici v Budimpešti, ki je nepokrita in neogrevana. Toženi stranki očita, da želi z neverjetnimi pogoji opravičiti ravnanja carinskih organov, ki so v nasprotju z mednarodno uveljavljenimi načeli in pravili, med drugim navedba, da naj bi tožnik z listinami dokazoval, da prodajalec spornega blaga posluje v skladu z predpisi države izvoznice (poslovna licenca), kot tudi očitek, da ni pojasnil, zakaj so posli potekali na način kot so. V nadaljevanju tožbe tožnik ponavlja ponavlja pritožbene razloge in navaja, da so razlogi pritožbenega organa v nasprotju s samimi seboj. Pritožbene organ se ni opredelil glede komisije, ki je izvajala vrednotenje blaga, kršena je kontradiktornost postopka, deklarant o dvomih ni bil pisno obveščen, od deklaranta je carinski organ zahteval listine in podatke, ki mu jih ni mogel dostaviti. Očita prevalitev bremena dokazovanja na deklaranta. Da bi carinski organ lahko karkoli odločal, bi moral imeti nove dodatne informacije, ki bi morale biti navedene v odločbi (78. člen CZS). Tožnik je vložil v spis konkretne listinske dokaze, kot so izvozne licence iz leta 2008 in katalog družbe ..., ki jih carinski organ le pavšalno zavrača. Deklarant ne more vedeti katera naj bi bila informativna statistična vrednost, saj ne gre za javne tabele in podatkov ne more preizkusiti, ne izhaja kakšno blago je predmet teh tabel, zolj zato ker gre za iste tarifne oznake ne moremo trditi da gre za primerljivo blago; sklicuje se na kršitev 69. člena CZS, 40. člena ZICPES ter Izvedbeno uredbo glede jemanja vzorcev. Očitki sledijo glede neseznanjenosti tožnika s sestavo in ugotovitvami komisije, glede kršitve ustavnih pravic (22. člen Ustave RS), neupoštevanja načel na področju vrednotenja blaga, sklicevanje na stališča avtorjev (Lasok, Lyons), neobstoju navedb o komercialni ravni niti drugih okoliščin, očitki glede predvidljivosti postopkov in pravne varnosti s sklicevanjem na sodno prakso SEU (C-15/99, C 250/91, C 314/85, C -250/91, C-348/89), očitek glede neuskladitve cen. Očita, da si je carinski organ blago ogledal in ga sprostil brez pripomb na deklarirano vrednost. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki naloži vrnitev plačanih dajatev z zamudnimi obrestmi podrejeno pa, da zadevo vrne v novo odločanje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. V obravnavani zadevi gre za postopek po pooblastilu iz 68. člena CZS. Tožnik je z vpisom šifre 1 v polje 43 carinske deklaracije prijavil, da je kot metodo vrednotenja uporabil transakcijsko vrednost uvoženega blaga iz 1. odstavka 29. člena CZS, zato je bil zavezan k deklaraciji priložiti deklaracijo vrednosti iz 178. člena Izvedbene uredbe, ki v 3. alineji 4. odstavka izrecno določa, da oseba, ki vloži deklaracijo prevzame odgovornost glede predložitve vseh dodatnih podatkov ali dokumentov, potrebnih za določitev carinske vrednosti blaga. Tožnik je predložil ftk. fakture, ki nima natančnih podatkov o sedežu izdajatelja, njegovi registrski št. in kontaktnih osebah ter je odtisnjena štampiljka, ki vključuje tudi podpis izdajatelja, ftk. prodajne pogodbe pa je podpisal samo kupec blaga, štampiljka prodajalca pa je drugačna od tiste na fakturi in brez vključenega podpisa. Ker je Certifikat of origin CCPIT 098167953 pri pristojnih kitajskih organih zahtevala drugo podjetje, je tudi po presoji pritožbenega organa carinski organ na podlagi navedenih pomanjkljivih fotokopij listin o transakcijski vrednosti blaga (faktura, prodajna pogodba) utemeljeno dvomil v obstoj kitajskega prodajalca in s tem v resničnost deklarirane prodajne vrednosti blaga. Zato je zahteva za predložitev prodajalčeve poslovne licence in izvirnik fakture, ki bo vključevala identifikacijske podatke in tudi drugo dokumentacijo, pravilna. Fotokopija kitajske izvozne licence (četudi naj bi veljala do 10. 3. 2009, kot npr. št. CN 8 56 12768) pa ne more služiti kot dokazilo o obstoju podjetja, ki se navaja kot prodajalec spornega blaga, ker je izdana drugemu kitajskemu izvozniku. Enako velja za licenco št. CN 8 59 10664, izvozne licence pa tudi, če bi bila veljavna, ni mogoče šteti kot dokazilo o transakcijski vrednosti blaga. Dokazilo o transakcijski vrednosti blaga je izvod računa (181. člen Izvedbene uredbe). Kot dokazila tudi ni mogoče šteti fotokopij potrdil o gotovinskem plačilu s strani prodajalcev in kupcev, ki niso udeleženi v poslu, in se tudi ne nanašajo na fakturo. Zato ni razlogov zaradi katerih bi moralo biti tožeči stranki omogočeno, da se izjasni v zvezi s potrdili o morebitnem iznosu gotovine iz carinskega območja. Tožeča stranka konzorcijske pogodbe niti krovne pogodbe z istim dobaviteljem ni priložila. Račune si je tožeča stranka v postopku natančno ogledala, zato ji je poznano, da ne gre za tekstilne izdelke, ki bi bili označeni z blagovno znamko. Četudi se je siceršnja podobnost s primerjanim izdelkom (npr. v postavki 1) res razhajala v surovinski sestavi materiala, pa velja za vse tekstilne izdelke, da je za vrednotenje uporabljena cena bistveno nižja od povprečne cene podobnega blaga, ki se po raziskavi Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) in po podatkih slovenskega uradnega carinskega informacijskega sistema uvozilo na carinsko območje Skupnosti v približno istem časovnem obdobju, kar je v dobro tožeče stranke. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. V pripravljalnih vlogah, ki jo je sodišče prejelo 8. 6. 2011, tožnik navaja, da mora biti primeru določanja carinske vrednosti blaga odstranjen vsak dvom v pravilnosti in točnost določanja carinske vrednosti. Opozarja na neprepričljivost navedb o dvomu v listinsko dokumentacijo in se sprašuje zakaj so slovenski organi izvajali poizvedbe na Kitajskem ter opozarja na njihov mednarodnopravni vidik in jim očita nezakonitost ter navaja, da so bile v nasprotju s slovensko zakonodajo in mednarodnimi konvencijami. Toženi stranki očita, da gre za poskus prevalitve dokaznega bremena na tožnika. Dokazno breme je v primeru določanja vrednosti na podlagi transakcijske vrednosti podobnega blaga na strani toženca. Navaja, da uvozniki, ki so uvažali blago, ki je bilo uporabljeno za vrednotenje, večinoma uvažajo blagovne znamke. Toženec je te račune v celoti cenzuriral. Tožnik vztraja, da če gre za blagovno znamko ..., ni mogoče govoriti o primerljivim blagom z blagom, ki dobesedno smrdi. Zato je tudi navedba o povprečnih vrednostih Olaf neutemeljena. Tožnik ima pravico, da je seznanjen z vsemi pomembnimi dejstvi, tudi z vprašanjem dokazne ocene bistvenih lastnosti blaga (nizka kakovost, zaudarjanje in podobno) s strani carinskega organa. Sklicuje se na stališča slovenske sodne prakse (zadeve pod opr. št.: U 962/94, U 348/99). Med razlogi izpodbijane odločbe ni nikjer ničesar o kakovosti spornega blaga. Sklicevanje na povprečne vrednosti Olaf je nepomembno za zadevo, vrednosti pa se nanašajo tudi na druga obdobja, ki bistveno presegajo dopustno obdobje 90 dni. Neutemeljeno je sklicevanje na nepredložitev krovne pogodbe, saj pisnost pogodb v tovrstnih poslih ni zahtevana. Treba je ugotoviti dejansko stanje tudi v smer obsega posla. Vztraja, da je celoten posel tudi s tožnikom koordiniralo eno podjetje (D. d.o.o.) in da je šlo za enovit posel. Predlaga zaslišanje predstavnika tega podjetja. Sklicuje se na stališče tujega avtorja (Lasog). Pomanjkanje podatkov gre v škodo tožene stranke. Glede uporabljene metode navaja, niso bila upoštevana pravila in zakonitosti iz 30. člena CZS in da gre za postopek t.i. cene na enoto oz. deduktivne metode ter, da ne gre za objektivne in primerljive podatke. Poudarja, da je predmet uvoza blago brez blagovne znamke, da pa gre pri primerjanem blagu lahko tudi za blago z blagovno znamko in da ta dvom ni bil nikoli odpravljen.

9. Tožnik v pripravljalnih vlogah, ki jih je sodišče prejelo 8. 7., 20. 10., 16. 11. in 14. 12. 2011 ponavlja, da gre za arbitrarno, netransparentno določanje vrednosti. Prereka navedbe, da naj bi šlo za povezane posle med proizvajalci in kupci. Trditve o povezanosti se nanašajo na povezave med kupci, gre za enovit uvoz, to dejstvo je treba upoštevati v skladu z določbami Priloge 23 k Izvedbeni uredbi. Da je določanje carinske vrednosti napačno dokazuje tudi vračunavanje prevoznih stroškov. Carinski organ je letalske stroške prištel k vrednosti blaga tako, da je celotne stroške sorazmerno porazdelil glede na vrednost blaga, vendar je skladno z 166. členom Izvedbene uredbe treba upoštevati zgolj del teh stroškov (pravila in odstotki iz Priloge 25 Izvedbene uredbe). Tožnik ponavlja, da ni bil korektno seznanjen z resničnimi razlogi za sum. Carinski organ je v svojih odločbah navajal poizvedovanja na Kitajskem. Sodišče se mora do tega opredeliti, kot tudi do citirane tuje literature. Šlo je za dejanski konzorcij in ne zadostuje zaključek, da ga tožnik ni dokazal s pogodbo, saj to ni možno. Nihče ni oporekal, da gre pri vem skupaj za en velik posel uvoza več deset kontejnerjev blaga iz Kitajske. Gre za bistveno okoliščino, o kateri bi se carinski organi morali izreči. Carinski organ bi moral upoštevati komercialne ravni kot tudi količine. Posamezen uvoz je pri tem nebistven, gre za celo serijo zadev, ki so se vse obravnavale skupno, ne glede na punktum vsake posamezne zadeve. Dokazno breme je na strani tožene stranke, ki ji očita, da zadeve ni obrazložila na strokoven način, skladen z mednarodnimi standardi. Tožnik predlaga glavno obravnavo in zaslišanje uvoznikov blaga, s katerim je sporno blago primerjano kot tudi carinikov, ki so opravljali vrednotenje. Meni, da postopek odstopa od ustaljene sodne prakse VS RS, ki jo navaja, predvsem glede ugotavljanja lastnosti in stanja blaga in njegove kakovosti ter kot primer našteva prevožene kilometre, poškodbe, starost ipd. Navaja, da gre za arbitrarno postopanje carinskih organov, kar dokazuje preko 100 novih postopkov, kar pomeni za dve podjetji propad. Bistvene so okoliščine zadeve. Zahteva odločanje na glavni obravnavi. Navaja, da se še vedno uvaža blago po carinskih deklaracijah, ki so v celoti primerljive z deklariranimi vrednostmi spornega blaga ter prilaga deklaracije iz Republike Slovaške. Navaja, da gre za postopke 42 in ne 40, kar je bistveno. Sklicuje se na uvozna dovoljenja, izdana s strani italijanskih carinskih organov, ki jih navaja, in kitajske izvozne licence in certifikate o poreklu, izdane s strani ministrstva za trgovino LR Kitajske. Sklepno navaja, da gre za primerljive cene.

10. V odgovoru na pripravljalne vloge tožnika v zvezi z vztrajanjem tožnika, da gre za posle, ki jih je koordiniralo eno samo podjetje, tožena stranka navaja b) točko 2. odstavka 29. člena CZS, ki ga citira. Če gre za poseben način povezave med prodajalci in kupci obravnavanega blaga, pri katerem se je za vse pošiljke spornega blaga, ki jih tožnik želi prikazati kot „celovit/enovit posel“ dogovarjala (koordinirala med prodajalci in kupci) ena z vsemi pogodbenimi partnerji povezana oseba, bi morala tožeča stranka dokazati, da te okoliščine, ki so spremenile prodajo, na transakcijsko vrednost niso vplivale. Očitek o napačnem vračunavanju prevoznih stroškov je tožbena novota. Ne glede na navedeno navaja, da je carinski organ je pri določanju carinske vrednosti upošteval po tožniku deklarirano višino prevoznih stroškov, kot je ločeno izkazal v fakturi, drugačna sorazmerna porazdelitev stroškov na carinsko vrednost blaga je zato zgolj posledica spremenjenega razmerja carinskih vrednosti blaga v posamezni postavki. V zvezi z vztrajanjem tožnika, da naj bi šlo za dejanski konzorcij, ker naj bi bili vsi posli „centralizirani“ preko družbe D. d.o.o., odgovarja, da je ta družba odgovorila zgolj, da organizira prevoze blaga, opravlja carinsko zastopanje in ostale logistične zadeve. Glede sodne prakse VS RS odgovarja, da ni mogoče enačiti kataloških podatkov o vrednosti vozil, ki so bili zaradi izrabljenosti (in poškodovanosti) korigirani na osnovi dejanskih ugotovitev o konkretnem carinjenem vozilu, s podatki o transakcijski vrednosti podobnih novih tekstilnih izdelkov, ki so bili uporabljeni v konkretni zadevi, ki niso bili uporabljeni kot pripomoček pri določitvi vrednosti, tako kot katalogi vozil, ampak so se uporabili v skladu z b) točko 2. odstavka 30. člena CZS kot carinska vrednost spornega blaga.

11. Tožba ni utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je carinski organ opravil preverjanje sprejete deklaracije na pravni podlagi 68. člena CZS in ne gre za institut naknadnega preverjanja deklaracije po 78. členu CZS (kot zmotno med drugim navaja organ prve stopnje), ki se lahko opravi po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke po odobritvi prepustitve blaga. Carinski organi lahko zaradi preverjanja sprejete deklaracije po 68. členu CZS od deklaranta zahtevajo, da jim predloži dodatne dokumente zaradi preverjanja točnosti navedb v deklaraciji (točka a); pregledajo blago in po potrebi vzamejo vzorce blaga zaradi analize ali podrobnega preverjanja (točka b). Na navedeni pravni podlagi je dano pooblastilo carinskim organom, da vsebinsko preverijo carinsko deklaracijo takoj po sprejemu. Rezultati preverjanja deklaracije služijo kot podlaga za uporabo določb o carinskem postopku, v katerega je bilo blago dano (1. odstavek 71. člena CZS). Če carinski organ pri preverjanju sprejete carinske deklaracije ugotovi odstopanja podatkov, navedenih v deklaraciji, od dejanskega stanja ali neizpolnjevanja pogojev za zahtevani carinski postopek, to na primeren način sporoči deklarantu. Kadar carinski organ pri preverjanju carinske deklaracije ugotovi večje nepravilnosti, postopa v skladu z določbami zakona, ki ureja davčni postopek o nadzoru in kontroli carinskih organov (1. in 3. odstavek 39. člena ZICPES). V obravnavanem primeru je šlo za navedeno situacijo. Tožnik je vložil nepopolno elektronsko deklaracijo in carinski organ se je odločil za preverjanje listin kot tudi opravil delni pregled blaga (10. 4. 2009), pri katerem je bil tožnik prisoten (2. odstavek 69. člena CZS), torej je sodeloval tudi v tej fazi postopka. Sporočilo o preverjanju je bilo deklarantu poslano preko avtomatiziranega računalniškega sistema uvoznega sistema (SIAIS), kot je razvidno iz zapisnika, tožniku je bil vročen tudi pisni zahtevek za dostavo dodatne dokumentacije 15. 4. 2009 (62. člen CZS), katere tožnik ni predložil v celoti, kar vse izhaja iz upravnih spisov. Carinski organ je na podlagi 39. člena ZICPES in 130. člena ZDavP-2 o ugotovitvah preverjanja deklaracije sestavil zapisnik 21. 5. 2009, ki je bil tožniku vročen 27. 5. 2009 in je nanj podal podal pripombe. Zato sodišče zavrača ugovore tožnika, da je šlo za kršitev 181.a člena Izvedbene uredbe. Tudi nima prav tožnik, ko meni, da carinski organ ne more od njega zahtevati dodatne dokumentacije, ker naj bi že v času vložitve deklaracije predložil vse, kar je bil dolžan, in torej tudi ne gre za situacijo, kot želi prikazati tožnik, ko se sklicuje na stališče iz sodbe SEU v zadevi št. C-15/99, da carinski organ ne more zahtevati doplačila carinskih dajatev, če ni oporekal deklarirani vrednosti takrat, ko je bilo blago predmet carinskega postopka.

13. Po povedanem tožnik tudi nima prav ko meni, da niso bila spoštovana pravila iz člena 181a Izvedbene uredbe. Po navedeni določbi carinskim organom ni treba določati carinske vrednost uvoznega blaga na osnovi metode transakcijske vrednosti, če v skladu s postopkom iz 2. odstavka člena 181a CZS niso prepričani, na podlagi upravičenega dvoma, da prijavljena vrednost predstavlja celoten znesek, plačan ali ki se plača, kakor je navedeno v členu 29 CZS (1. odstavek). Kadar so carinski organi v dvomih, kakor je opisano, lahko zaprosijo za dodatne informacije v skladu s 4. odstavkom 178. člena Izvedbene uredbe. Če se ti dvomi nadaljujejo, morajo carinski organi pred končno odločitvijo obvestiti zadevno osebo, pisno, če se zahteva, o razlogih za te dvome in ji primerno omogočiti, da odgovori. Končna odločitev in razlogi zanjo se zadevni osebi sporočijo v pisni obliki (2. odstavek). Iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik najprej pisno pozvan, da dostavi dodatno dokumentacijo tako glede fakture, naslova izdajatelja, registrskih podatkov, kontaktnih oseb, pogodbenih partnerjev, ipd.. Navedeno tudi po mnenju sodišča pomeni, da je obstajal dvom v resničnost podatkov o deklarirani carinski vrednosti. Razloge za upravičen dvom je carinski organ pojasnil z uporabo t.i. Tabele OLAF in Slovenske tabele povprečnih vrednosti. Navedeni tabeli, s katerima je bil tožnik v postopku tudi seznanjen, sta se po mnenju sodišča uporabili zgolj kot tehnični pripomoček, kar sta pravilno pojasnila oba carinska organa. Tožniku je bila dana možnost, da se o vseh ugotovitvah v zvezi z dvomi glede prijavljene carinske vrednosti pred dokončno odločitvijo seznani z zapisnikom 27. 5. 2009. Zato nima prav tožnik, ko zatrjuje, da ni bil obveščen o razlogih za dvom, saj je imel tudi možnost odgovoriti v zvezi s tem očitkom pred dokončno odločitvijo, zato po mnenju sodišča ne gre za kršitev 2. odstavka člena 181a Izvedbene uredbe niti kršitve načela kontradiktornosti postopka.

14. Tožnik je kot posredni zastopnik prevzel odgovornost za predložitev vseh dodatnih podatkov in dokumentov, potrebnih za določitev carinske vrednosti blaga (4. odstavek 178. člena Izvedbene uredbe), ki jih je od njega utemeljeno zahteval carinski organ, zato tožbeni ugovori, da carinski organ neutemeljeno zahteva vedno nove dokaze in da gre za prevalitev dokaznega bremena na tožnika, po mnenju sodišča niso upravičeni. Iz ugotovitev carinskih organov izhaja, da tožnik v postopku ni priskrbel zahtevanih dokazil (kot npr. o obstoju pogodbenih strank, original fakture št. AL0904004, ki razen naziva izdajatelja, ni vsebovala podatkov o sedežu oz. naslovu podjetja). Po mnenju sodišča tudi ne gre za nedopustne dokaze, kot želi prikazati tožnik, saj ima carinski organ v primeru dvoma pravico zaprositi za dodatne informacije, kamor po mnenju sodišča med drugim lahko sodi tudi t. i. poslovna licenca kitajskega pošiljatelja, četudi ni bila več predpisana kot obvezna priloga. Iz dejanskega stanja izhaja, da tožnik ni odpravil upravičenega dvoma v prijavljeno transakcijsko vrednost. Zato je tudi po mnenju sodišča carinski organ na podlagi pooblastila iz člena 181.a Izvedbene uredbe utemeljeno postopal v skladu s 30. členom CZS in določil carinsko vrednost blaga po pravilu, po katerem je treba po vrstnem redu uporabiti točke a), b), c) in d) in sicer v skladu s prvo ustrezno točko, ki omogoča njeno določitev. Po mnenju sodišča je carinski organ za določanje carinske vrednosti pravilno uporabil b) točko 2. odstavka 30. člena CZS, kot prvo ustrezno točko, ki omogoča njeno uvrstitev. Skliceval se je na transakcijsko vrednost podobnega blaga, ki je bilo prodano za izvoz v Skupnost in izvoženo v istem ali približno istem času kot blago, ki ga je bilo treba vrednotiti (9. 4. 2009). Dodatni pogoji in podrobnosti za uporabo navedene določbe določa Izvedbena uredba v členu 151, ki ga je carinski organ tudi pravilno uporabil. 15. Prvostopenjski organ je pojasnil na kakšen način je prišel do podatkov o transakcijski vrednosti podobnega blaga iz kupoprodajnega posla na enaki komercialni ravni in/ali v približno enakih količinah. Pri tem je pod pojmom enaka komercialna raven po mnenju sodišča mišljena enaka oblika nakupa in prodaje, ne pa obseg posla, kot tožnik ves čas zmotno zatrjuje, saj je slednji upoštevan v okviru količine izdelkov. Tožnik ni dokazal, da gre v njegovem primeru za krovno pogodbo, ki je sklenjena za večji trgovski posel, kot je dobavljena količina in da bi bilo treba pri cenitvi upoštevati eventualne količinske rabate ali popuste. Tožnik je sam vpisal v polje 24 (vrsta posla) šifro 11 iz Priloge 2 Pravilnika o izpolnjevanju enotne upravne listine in računalniški izmenjavi podatkov ter o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v carinskih postopkih (Uradni list RS, št. 10/07, v nadaljevanju Pravilnik), kar pomeni, da gre za posle z dejanskim ali nameravanim prenosom lastništva proti nadomestilu in dokončno kupoprodajo, kot pri poslih, s katerimi je opravljena primerjava. Pri določanju carinske vrednosti uvoženega blaga je razvidno, da je carinski organ upošteval najnižjo transakcijska vrednost podobnega blaga, uvoženega iz iste države, kar je skladno s 3. odstavkom 151. člena Izvedbene uredbe in tudi po mnenju sodišča carinska vrednost ne temelji na najnižjih carinskih vrednostih oziroma na povprečnih carinskih vrednostih, kot zatrjuje tožnik, ter niso kršene določbe f) točke 2. odstavka 31. člena CZS, kot zmotno meni tožnik. Očitek tožnika, da carinski organ ni pojasnil razlogov za neuporabo a) točke 2. odstavka 30. člena CZS za transakcijsko vrednost enakega blaga pa sodišče zavrača. Iz obrazložitve tožene stranke izhaja, da glede na značaj blaga - tekstilni izdelki, carinski organ ne razpolaga s podatki o enakem blagu, ki je bilo izdelano v isti državi in je v vseh pogledih enako v smislu c) točke 1. odstavka 142. člena Izvedbene uredbe, s čimer se strinja tudi sodišče. 16. Neutemeljen je očitek tožnika, da ne gre za primerljivo blago. Prvostopenjski organ je pojasnil, da je izhajal iz deklariranih tarifnih oznak, ki jih je tožnik sam prijavil. V postopku vrednotenja se je upoštevala transakcijska vrednost iz carinskih deklaracij, ki so zajele blago, uvrščeno v isto tarifno oznako, s primerljivimi kriteriji glede časa uvoza blaga, količine in narave blaga. Navedeno je mogoče preizkusiti iz deklaracij in računov. Sodišče se strinja z ugotovitvijo, da je v obravnavanem primeru opravljena primerjava s podobnim blagom, kot ta pojem tolmači d) točka 1. odstavka 142. člena Izvedbene uredbe. Torej gre za blago, ki je bilo izdelano v isti državi in ima, čeprav v vseh pogledih ni enako, podobne lastnosti in podobno materialno sestavo, ki omogoča izpolnjevanje enakih funkcij in zamenljivost po trgovski plati, pri tem pa je upoštevana kakovost in sloves blaga. Iz računov, ki se nahajajo v upravnih spisih, tudi ne izhaja, da bi šlo za blago, ki bi bilo označeno z blagovno znamko, kot poskuša prikazati tožnik, ampak za nizko cenovno blago. Po mnenju sodišča gre za primerljivo blago z enakim končnim ciljem uporabe, ker gre za blago z enako ali podobno sestavo, saj to izhaja iz same uvrstitve blaga v carinsko nomenklaturo. Nedvomno je pri uvrščanju tekstilnih izdelkov materialna sestava odločilen kriterij, kot pravilno navaja tudi tožena stranka, zato sodišče zavrača razlogovanje tožnika, ko želi prikazati, da se ni upoštevalo kakovosti in lastnosti blaga, kot tudi njegovo sklicevanje na sodbe SEU, ki se nanašajo na uvrstitev blaga v Kombinirano nomenklaturo oz. na vrednotenje npr. motornih vozil, saj glede na dejansko stanje niso primerljive.

17. Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru tudi ne gre za arbitrarno oz. fiktivno določanje vrednosti blaga, kot poskuša dokazati tožnik. Pravilo o vrednotenju iz 1. odstavka 151. člena Izvedbene uredbe je po mnenju sodišča pravilno uporabljeno, tožnik pa v postopku z ničemer ni dokazal, da gre v njegovem primeru za drugačno komercialno raven kupoprodajnega posla. Tožnikovo navajanje, da gre v obravnavanem primeru za enoten trgovski posel, ki naj bi zajemal preko 70 kontejnerjev ali kamionov blaga in za obstoj konzorcijske pogodbe, kar naj bi narekovalo nadaljnje uskladitve v smislu Pojasnjevalnih opomb k carinski vrednosti iz Priloge 23 Izvedbene uredbe, ni utemeljeno. Tožnik ni predložil dokazil oz. ni izkazal obstoj krovne pogodbe z istim dobaviteljem, ki je sklenjena za večji trgovski posel, kot je dobavljena količina, saj glede narave svojega posla in oblike nakupa, razen prodajne pogodbe za enako količino blaga, kot je zajeta v računu, ni predložil dokazil. Po mnenju sodišča zato tudi ni razloga za postopanje po 1. odstavku 145. člena Izvedbene uredbe, saj tožnik ni izkazal, da gre za del večje količine istega blaga, kupljenega v eni transakcij. Po povedanem so zato neutemeljeni očitki, da komercialna raven pri določitvi cen ni bila upoštevana in sklicevanje na nepravilno uporabo Priloge 23 Izvedbene uredbe, ker naj bi ne prišlo do uskladitve. Carinski organ prve stopnje je pojasnil katere razpoložljive podatke je uporabil za določitev transakcijske cene podobnega blaga, kar je mogoče preizkusiti. Pojasnil je tudi na kakšen način je pridobil uporabljene podatke (centralni informacijski sistem). Razvidno je, da je upošteval analitski izpis carinskih deklaracij, po katerih je bilo v Republiki Sloveniji carinjeno podobno blago z določenimi parametri glede časovnega okvirja, carinskega postopka, tarifnih oznak in države porekla, ki so tudi po mnenju sodišča ustrezni in objektivni. Na pravilno vrednotenje zato po mnenju sodišča ne vpliva okoliščina, da se določene fakture ponavljajo, saj je carinski organ pojasnil, da je uporabil vse razpoložljive podatke o transakcijski vrednosti podobnega blaga. Določitev carinske vrednosti blaga je po posameznih postavkah po v tej zadevi obravnavani EUL pojasnila tudi tožena stranka, predvsem glede količin, kar je tudi po mnenju sodišča relevantna okoliščina za določitev carinske vrednosti. Pojasnjeni so tudi razlogi, zaradi katerih do uskladitve navzgor ni prišlo. Navedeno po mnenju sodišča ne pomeni, da ni bilo objektivnega merila, kot meni tožnik. Pri presoji vseh razpoložljivih cen o uvozu podobnega blaga iz Kitajske v EU je carinski organ po mnenju sodišča zadostno pojasnil razloge za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga. V nekaterih primerih niso bile opravljene uskladitve navzgor, kar je v dobro tožnika, za kar so pojasnjeni razlogi in ne gre za arbitrarnost, kot meni tožnik. Vrednotenje je mogoče preizkusiti, saj so razvidni podatki, ki jih je carinski organ upošteval. Zato se sodišče ne strinja s tožnikom, da določanje carinske vrednosti po določbah b) točke 2. odstavka 30. člena CZS ni ustrezno, kot to želi prikazati tožnik, ko se sklicuje na sodno prakso SEU. Tudi primerjava s sodbami VS RS, ki jih tožnik navaja in ki se nanašajo na določanje carinske vrednosti rabljenih motornih vozil, v obravnavanem primeru ni primerna, saj ne gre za uporabo iste metode vrednotenja kot v obravnavanem primeru.

18. V konkretnem primeru je tudi pravilno uporabljena določba 3. odstavka 151. člena Izvedbene uredbe, po kateri se v primeru, če se ugotovi več transakcijskih vrednosti podobnega blaga, uporabi za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga najnižja transakcijska vrednost. Pri vsaki posamezni postavki v tej zadevi obravnavane EUL pa je pojasnjeno, kaj je carinski organ upošteval pri določitvi carinske vrednosti in sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo utemeljitvi, kot jo navajata carinska organa. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Očitek, da ni bilo opravljeno vzorčenje blaga, na pravilnost opravljenega vrednotenja ne vpliva. Protispisni pa so očitki tožnika, da je carinski organ uporabil povprečne vrednosti blaga. Katalogi Kik in kitajska licenca z navedenimi vrednostmi, ki ju tožnik navaja kot dokaz, da gre za realne cene, na drugačno odločitev po mnenju sodišča ne vplivajo, saj ni razvidno za kakšne količine blaga gre, niti kdaj in kakšen posel je bil sklenjen oziroma, kdaj je bilo blago uvoženo. Enako velja tudi sklicevanje tožnika na slike kitajske tržnice na Madžarskem. Deklaracije iz Slovaške in Italije, ki jih je tožnik predložil v tožbi, sodišče kot novoto zavrača in se do njih ne opredeljuje (52. člen v povezavi s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1). Kot novoto sodišče zavrača tudi očitke glede nepravilnega vračunavanja prevoznih stroškov. Brezpredmetni so očitki, da je carinski organ v preteklosti potrjeval deklaracije ter dovolil uvoz blaga, ki naj bi bilo deklarirano na povsem enak način, saj sklicevanje tožnika na dobrovernost v obravnavanem primeru ne vpliva na drugačno odločitev, ker ne gre naknadno preverjanje deklaracije po odobritvi prepustitve blaga in tudi ne gre za spremembo stališča carinskega organa, kot želi prikazati tožnik. Iz tega razloga tudi sodna praksa SEU, ki jo tožnik navaja v tej zvezi, ni relevantna za obravnavani primer. Očitki tožnika, da naj bi do suma prišlo zaradi neuspešnih poizvedovanj Veleposlaništva RS na Kitajskem ter obvestila avstrijskih carinskih organov, da so našli neizpolnjene račune, nimajo podlage v ugotovitvah konkretnega dejanskega stanja, zato se sodišče do teh navedb ni opredelilo. Sklicevanje na dejansko stanje, ki izhaja iz odločbe z dne 21. 5. 2009 v drugi zadevi, tudi ni predmet tega postopka.

Nerelevanten je tožbeni ugovor, da je pri določitvi carinske vrednosti upošteven prijavljeni postopek (npr. 40 oz. 42), kar je tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka. Tudi po mnenju sodišča je za carinsko vrednotenje nepomembno, v kateri državi članici EU je bilo blago sproščeno v prost promet oz. je bilo dobavljeno po sprostitvi v prost promet. Sklicevanje na tujo literaturo in načela glede carinskega vrednotenja, do katere naj bi se carinska organa ne opredelila, ni utemeljeno. Po mnenju sodišča se carinska organa sklicujeta na relevantne določbe CZS in Izvedbene uredbe, ki sta jih tudi pravilno uporabila. Tudi ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, ker se carinska organa nista posebej opredelila do navedene tuje literature in ker naj bi postopek „sanacije“ prvotnega postopka izvajal organ prve stopnje in ne neposredno pritožbeni organ. Tuja literatura ni obvezen pravni vir, do katerega bi se morala carinska organa izrecno opredeljevati. Po 251. členu ZUP pa ima pritožbeni organ možnost odpraviti pomanjkljivosti postopka bodisi sam bodisi po organu prve stopnje, kot je to storil v obravnavanem primeru, zato sodišče tožnikove očitke zavrača. Neutemeljen je očitek tožnika, da ni bil seznanjen z delom in sestavo komisije, ki je opravila vrednotenje, saj gre za pooblastila uradnih oseb v okviru opravljanja nalog carinske službe v skladu z ZCS-1. Tožnik pa je bil z vsemi ugotovitvami v tem postopku seznanjen, saj je bil izdan zapisnik ter je imel na ta način možnost sodelovanja v postopku.

Prav ima tožnik, da navedbe o iznosu gotovine iz Evropske unije niso relevantne za odločitev. Iz obrazložitve carinskega organa tudi ni razvidno, da bi na odločitev karkoli vplivale. Nima pa prav tožnik ko meni, da ni treba predložiti dokazila o zatrjevani konzorcijski pogodbi ter da zadošča sklicevanje na dejanski konzorcij oz. na povezanost posla na podlagi dejstev, ker npr. naj bi vse posle vodilo isto podjetje D. d.o.o. Navedeno podjetje tudi sicer, kot ugotavlja tožena stranka, v tej zvezi ni ničesar relevantnega pojasnilo. Kolikor tožnik dokazuje drugačno količino uvoženega blaga in drugačne komercialne nivoje, bi tudi po mnenju sodišča moral za te trditve ponuditi konkretne dokaze, zato samo sklicevanje na dejanski konzorcij ne zadošča, ter ne gre za restriktivno razlago določb Izvedbene uredbe, kot meni tožnik. Protispisno pa je navajanje tožnika, da ni bil pozvan k predložitvi dokazil. V obravnavani zadevi tudi ni šlo za združitev zadev pred organom druge stopnje v skupno obravnavanje, kot napačno razlaga tožnik, ko poskuša dokazati, da gre za povezane posle, pa tudi sicer združitev zadev v skupno obravnavanje pred carinskim organom oz. sodiščem ne vpliva na naravo komercialnega posla. Tudi nima prav tožnik, ko navaja, da je carinski organ neutemeljeno zahteval dokaz, da je prodajalčevo poslovanje zakonito, saj je iz upravnih spisov razvidno, da se je zahteval dokaz, da je prodajalec registriran za poslovanje v skladu s predpisi države izvoznice. Tožnik je oseba, ki je vložila deklaracijo, zato je prevzel odgovornost glede predložitve vseh dodatnih podatkov ali dokumentov, potrebnih za določitev carinske vrednosti blaga. Dokazno breme glede resničnosti podatkov je torej na strani tožnika in ne na strani tožene stranke. Ker je tožnik priložil prodajno pogodbo za isto količino blaga, kot je zajeta v računu, pa po mnenju sodišča ni razloga, da bi se izvajali dodatni dokazi v smeri ali gre za okoliščino iz 145. člena Izvedbene uredbe.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev Ustave RS, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne. Čeprav tožnik navaja, da je sporno dejansko stanje, pa je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je carinski organ ugotovil v postopku, temveč da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem carinskega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia