Jedro

Pri izračunu odpravnine je treba upoštevati delovno dobo tožnice tako pri delodajalcu prenosniku (zaposlitev tožnice pri samostojni podjetnici) kot delodajalcu prevzemniku (zaposlitev tožnice v družbi z omejeno odgovornostjo) – toženi stranki. Na spremembo delodajalca kažejo okoliščine, da je tožena stranka ohranila svojo identiteto, da je v okviru družbe z omejeno odgovornostjo opravljala podobno dejavnost, ki jo je pred tem opravljala kot samostojna podjetnica, v istih prostorih z istimi sredstvi in z isto delavko (tožnico), s katero je sicer sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za enaka dela, brez vmesne prekinitve delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati regres za letni dopust za leta 2003, 2004, 2005, 2006, 2007 in 2008 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka sodbe (1. točka izreka) in odpravnino v znesku 702,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2008 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 413,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka. Višji zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbo (pravilno: tožbeni zahtevek) v celoti zavrne, tožnici pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je evropska sodna praksa izoblikovala stališče, po katerem Direktiva 1 b Sveta Evrope 2001/23/ES velja le v primeru prenosa podjetja izvedenega na podlagi pogodbe, zakona, upravnega akta ali sodne odločbe. Slednje povzema tudi 73. člen ZDR. Sodišče prve stopnje pa v konkretni zadevi ni pojasnilo zakaj je šlo v primeru tožnice za prenos podjetja ali dela podjetja samostojne podjetnice I.P. v gospodarsko družbo P d.o.o., v smislu 73. člena ZDR. Med samostojno podjetnico I.P. in toženo stranko – družbo P. d.o.o. namreč ni obstajala nikakršna pogodba, zlasti ne o prevzemu zaposlenih, poslov, prav tako ni šlo za kakršnokoli obliko statusnega preoblikovanja, delitve, pripojitve samostojne podjetnice v gospodarsko družbo, prav tako ni bila prenešena dejavnost na podlagi kakršnegakoli upravnega akta in ni obstajala nikakršna sodna odločba kot podlaga za prenos podjetja. Tožena stranka meni, da samo navedbe tožnice o tem, da je delala v isti prodajalni in ista dela ter da se je na prodajalni zamenjala le tabla, ne morejo in ne smejo predstavljati podlage za določitev spremembe delodajalca v smislu določb 73. člena ZDR in s tem prenosa plačilne obveznosti iz samostojne podjetnice I.P. s.p. na toženo stranko. Gre namreč za dve povsem samostojni pravni osebi, ki samostojno nastopata v prometu blaga in storitev. Nadaljevanje take sodne prakse tako pri nas kot tudi v EU, bi po mnenju pritožnice povzročilo le-to, da bo kdorkoli, ki bi sicer iz povsem poslovnih razlogov želel prevzeti dobre delavce od drugega, tega v izogib morebitnih posledic po 73. členu ZDR ne bo storil, temveč bo prisiljen iskati in zaposliti povsem nove delavce, kar pa vsekakor ne bo v korist starim delavcem. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutne bistvene kršitve pravil postopka kot to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3 – Ur. l. RS, št. 73/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica v tem delovnem sporu zahteva plačilo regresov za redni letni dopust za leta od 2003 do 2008 in plačilo odpravnine. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 5. 2003 je tožnica sklenila delovno razmerje z delodajalko I.P. s.p. za opravljanje dela trgovke v živilski trgovini z nalogami prodaje kruha in pekarskih izdelkov (A2). Delovno razmerje med njima je trajalo neprekinjeno od 6. 5. 2003 do 16. 7. 2006 in se nadaljevalo od 17. 7. 2006 (brez prekinitve) za opravljanje istega dela v isti prodajalni s toženo stranko. Po izpovedbi tožnice je bila edina sprememba v napisu na vratih poslovalnice, tako da se je namesto naziva njene prejšnje delodajalke (samostojne podjetnice I.P.) pojavil napis tožene stranke – P. d.o.o., katere zastopnica je I.P. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje zaključilo, da niti ni pomembno ali je tožena stranka nastala s statusno spremembo samostojne podjetnice, ampak je pomembno, da je na opisani način prišlo do spremembe delodajalca na podlagi 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in nadaljnji).

V 1. odstavku 73. člena ZDR, ki ureja institut spremembe delodajalca, je za primer, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca določeno, da preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. V času, ko je tožnica prešla od samostojne podjetnice I.P. na toženo stranko, je Republiko Slovenijo že zavezovala Direktiva 2001/23/ES z dne 12. 3. 2001 o zbližanju zakonov držav članic v zvezi z varstvom pravic zaposlenih v primeru prenosa obratov, podjetij oziroma delov podjetij ali obratov, katere določila med drugim tudi pripomorejo k pravilnemu razumevanju 73. člena ZDR. Kot prenos v smislu citirane Direktive se šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, to je organizirane skupine virov, katere cilj je glavna ali pomožna gospodarska dejavnost, pri čemer prenos sam po sebi ne daje razlogov za odpust delavca s strani prenosnika ali prevzemnika.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, češ, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za uporabo 73. člena ZDR. Sodišče v Evropski skupnosti je v zadevi Spijkers (C-24/85 iz leta 1986) navedlo najpomembnejše kriterije, ki jih je potrebno glede na vse dejanske okoliščine upoštevati pri oceni, ali v posameznem primeru gre za prenos v smislu Direktive ali ne. Ti kriteriji so: tip podjetja oziroma dejavnosti, ali je bilo preneseno materialno premoženje, vrednost materialnega premoženja v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali je novi delodajalec prevzel tudi stranke, stopnja podobnosti med dejavnostmi pred in po prenosu ter čas morebitne prekinitve dejavnosti. Pomembne okoliščine, ki kažejo na prenos ekonomske identitete je, da je tožena stranka ohranila svojo identiteto (identičnost, istovetnost), da je opravljala isto oziroma podobno dejavnost, ki jo je opravljala kot samostojna podjetnica, v istih prostorih, z istimi sredstvi, z isto (edino) delavko, s katero je sklenila pogodbo o zaposlitvi za enaka dela (prodajalka kruha), brez prekinitve. Na podlagi navedenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da gre v obravnavani zadevi za prenos ekonomske entitete v smislu Direktive, v posledici katerega so na podlagi 1. odstavka 73. člena ZDR pravice iz delovnega razmerja, ki jih je tožnica uživala pri delodajalcu prenosniku (samostojni podjetnici), avtomatično prenešene na toženo stranko kot delodajalca prevzemnika.

Pritožba zmotno navaja, da mora obstajati med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikom neposredni pogodben odnos, da je sploh mogoče uporabiti institut spremembe delodajalca. Tožena stranka in samostojna podjetnica I.P. formalno res nista sklenili nobene pogodbe, vendar je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da neobstoj pogodbenega razmerja med samostojno podjetnico in toženo stranko ni ovira za uporabo 73. člena ZDR. Prenos dejavnosti je lahko tudi posledica konkludentnih dejanj delodajalca prenosnika in prevzemnika in ni pogojen z obstojem formalnega pogodbenega razmerja med njima, torej med samostojno podjetnico I.P. in toženo stranko, ki jo zastopa I.P. Trgovina, v kateri je tožnica delala, ima vse lastnosti gospodarske enote oziroma dela podjetja iz 1. odstavka 73. člena ZDR, ker je organiziran skupek virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti. Prenos pravic in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi na delodajalca prevzemnika je samodejen in nastopi na podlagi kogentne določbe zakona in za spremembo delodajalca ni pomembno ali je do prenosa dela podjetja oziroma gospodarske enote prišlo na podlagi pogodbe ali statusne spremembe.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo zavrniti zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).