Jedro

Za obstoj objektivne nevarnosti kot pogoj za izdajo začasne odredbe mora biti ugotovljeno nekaj več kot le možnost, da bi dolžnik z nepremičnino, katere lastnik je, lahko razpolagal. Zato bi tožnica morala izkazati konkretno nevarnost, da bo tudi v primeru uspeha v pravdi onemogočena v svoji terjatvi – to je možnosti, da v postopku delitve skupnega premoženja doseže delitev sporne nepremičnine oziroma vlaganj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnica predlagala, da se tožencu prepove odtujitev in obremenitev nepremičnin z ID znaki parcela 0000 805/1, parcela 0000 801, parcela 0000 805/2, parcela 0000 802/4, parcela 0000 802/2, parcela 0000 802/3, z vknjižbo v zemljiški knjigi, do poteka 30 dni od pravnomočnosti sodbe, izdane v tem postopku, ter da se mu v primeru, da toženec ne bo ravnal v skladu z odredbo, izreče denarna kazen v višini 10.000,00 EUR, v primeru ponovne kršitve pa nova poostrena kazen.

2. Zoper ta sklep se je pritožila tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da iz sklepa izhaja nepravilen in najmanj preuranjen zaključek sodišča, da tožnica na nepremičninah parc. št. 805/1, 801, 805/2 in 802/4 ni (originarno) pridobila lastninske pravice na podlagi določbe tretjega odstavka 22. člena ZTLR. Dela so se pričela že v letu 2002, s tem, da se je na začetku starejša hiša, ki je tam stala, podrla, potem pa so se dela nadaljevala. Vsled navedenega nikakor ni mogoče že v tej fazi narediti zaključka, da se z gradbenimi deli v zatrjevanem času ni začelo. Tožnica je ustrezno pojasnila in opredelila obstoj nevarnosti, da terjatve tožnice ne bo mogoče izpolniti oziroma bo njena izpolnitev otežena, saj je v predlogu pojasnila, da ima toženec namen prodati stanovanjsko hišo. To je razvidno tudi iz priloženega oglasa za prodajo stanovanjske hiše, ki je skupno premoženje, s čimer je izkazana nevarnost neizpolnitve terjatve. To za tožnico pomeni, da se s strani toženca ne bi mogla poplačati, ker nepremičnine ne bi več obstajale, denarna sredstva, pridobljena iz tega naslova, pa prav tako verjetno tudi ne več. Delitev v naravi ne bi bila več mogoča, izplačilo denarnih sredstev pa bi bilo prav tako vprašljivo. V tem primeru bi tožnica pristala v zelo slabem položaju, upoštevajoč dejstvo, da ima v skrbi tri mladoletne hčere. Teh dejstev sodišče ni presojalo, bi jih pa moralo. Sklicuje se na primer iz sodne prakse II Cp 3111/2013 z dne 8.1.2014. Že samo možnost, da bi toženec skupno premoženje odtujil oziroma obremenil, bi tožnici lahko onemogočila uveljavitev terjatve, ki jo vtožuje v tem postopku, česar sodišče ni pravilno presojalo in je v tej posledici sprejelo napačno odločitev in izdalo nezakonit sklep.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril, vendar odgovora pritožbeno sodišče ni upoštevalo zaradi njegove prepoznosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je le to zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

6. V zvezi z verjetnostjo terjatve je v celoti pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala verjetnosti terjatve v delu primarnega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev, da parcele št. 805/1, 801, 805/2 in 802/4, vse k.o. 0000 – X. spadajo v skupno premoženje pravdnih strank. Glede na to, da je bilo gradbeno dovoljenje Upravne enote A. za gradnjo nadomestnega stanovanjskega objekta izdano šele dne 14. 4. 2004, zaenkrat ni verjetno izkazano, da bi se gradbena dela pričela že v letu 2002, kaj šele, da bi se takrat gradnja že končala in da bi takrat (še v času veljavnosti ZTLR) nastala nova stvar. Pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene.

7. Tudi glede izkaza obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve, če sodišče ne bi sledilo tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe, onemogočena ali precej otežena, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Pravilno je stališče, da mora biti za obstoj objektivne nevarnosti ugotovljeno nekaj več kot le možnost, da bi dolžnik z nepremičnino, katere lastnik je, lahko razpolagal. Zato bi tožnica morala izkazati konkretno nevarnost, da bo tožnica, če bo v pravdi uspela, vseeno onemogočena v svoji terjatvi – to je možnosti, da v postopku delitve doseže delitev sporne nepremičnine oziroma vlaganj. Tožnica pa takšne konkretne nevarnosti ni izkazala. V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnica ni konkretno navajala, da ima toženec namen sporne nepremičnine prodati. To prvič zatrjuje v pritožbi in na novo prilaga oglas za prodajo stanovanjske hiše (A44), pri čemer pa niti ne navede, kdaj je bil sporni oglas objavljen in v kakšnih okoliščinah oziroma ne navede, da te trditve in dokaza ni mogla predložiti že v postopku na prvi stopnji. Zato gre za nedopustno pritožbeno novoto (1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP1). Sodna odločba, na katero se tožnica sklicuje, odstopa od večinske sodne prakse in stališč teorije, na katere se pravilno sklicuje že sodišče prve stopnje.

8. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami