Jedro

Dogovor o ceni bi morala s predložitvijo pisne gradbene pogodbe dokazati tožeča stranka. Ker obstoja te pogodbe ni niti zatrjevala, izvedeni dokazi pa puščajo dvom v točnost njenih trditev, bi sodišče prve stopnje moralo kot izhodiščno ceno upoštevati ceno, ki jo je zatrjevala tožena stranka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi: - v 1. alineji prvega odstavka izreka za znesek 5.468,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.314.665,04 SIT od 08. 01. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 5.468,30 EUR od 01. 01. 2007 do plačila; - v 2. alineji prvega odstavka izreka in - v drugem odstavku izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu 1. alineje prvega odstavka izreka (za znesek 2.742,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 657.123,00 SIT od 28. 01. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 2.742,12 EUR od 01. 01. 2007 do plačila) potrdi.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbena dejanja

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. Ig 2005/002222 z dne 21. 07. 2009 vzdržalo v veljavi: - v 1. točki izreka za 8.210,43 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.314.665,04 SIT od 08. 01. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 5.468,30 EUR od 01. 01. 2007 do plačila ter od zneska 657.123,00 SIT od 28. 01. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 2.742,12 EUR od 01. 01. 2007 do plačila; - v 3. točki izreka za 48.757,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07. 09. 2005 do plačila; - v preostalem delu v 1. točki izreka, to je za glavnico 5.475,78 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.307.975,00 od 08. 01. 2004 in v 3. točki izreka za 13.081,00 SIT z obrestmi od 07. 09. 2005 pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek izreka).

Ob tem je odločilo še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.746,36 EUR nadaljnjih stroškov v 8 dneh, s pripadki (drugi odstavek izreka).

2. Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje tožena stranka „zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka in višine odmerjenih stroškov“. Pritožbenemu sodišču predlaga, da „izpodbijano sodbo odpravi v celoti, razen tretjega odstavka te sodbe“. Pritožbenih stroškov ne priglasi.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Narava sklenjenih dogovorov

5. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta pravdni stranki sklenili mešano gradbeno pogodbo glede del v zvezi z opornim zidom in podjemno pogodbo v delu, ki se nanaša na ureditev dvorišča. Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da gre pri izvedbi vseh opravljenih del za gradbeno pogodbo. Tudi izdelava parkirišča na P. obsega večja in zahtevnejša gradbena dela na določenem zemljišču (prim. 649. in 650. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), kar izhaja iz vrste dogovorjenih del v predračunih (prim. prilogo A5 in A7). Ob tem pripominja, da drugi odstavek 649. člena OZ določa pisno obliko gradbene pogodbe, ki pa v obravnavanem primeru ni bila sklenjena. Kljub temu je takšna pogodba veljavna, saj pisna oblika ni predpisana zaradi varstva širših javnih interesov, temveč izključno zaradi varstva interesov strank in zaradi dokaznih namenov (prim. 55. člen OZ) (1). Pogodbeni stranki sta v pretežnem delu tudi izpolnili obveznosti, ki so nastale iz pogodbe (58. člen OZ).

Glede del na objektu P. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med strankama sporno, za kakšno ceno sta se dogovorili (2). Na podlagi datumskega sosledja predračunov in izpovedbe priče P. je prišlo do zaključka, da je tožena stranka izročila naročilnico tožeči šele med izvajanjem del, kar naj bi pomenilo, da je tožeča stranka dela opravljala na podlagi svojega predračuna z dne 14. 07. 2003, izdanega v višini 5.340.000,00 SIT (priloga A7) in ne na podlagi naročilnice tožene stranke št. 23/03 z dne 17. 11. 2003 (priloga A6). Pritožba utemeljeno opozarja, da takšnemu zaključku ni mogoče slediti že zato, ker je predračun tožeče stranke datumsko starejši od ponudbe C. Življenjsko sprejemljivo je, da si je tožena stranka v zvezi s spornimi deli pridobila (vsaj) še eno ponudbo in da se je po prejemu ponudbe C.K. pogajala s tožečo stranko za nižjo ceno. Sledeč izpovedbi priče P., da so dela trajala kakšen mesec, datumu prenehanja del dne 16. 12. 2003 ter datumu naročilnice (priloga A6) 17. 11. 2003, pa ni logičen zaključek, da je bila naročilnica izročena tožeči stranki šele med izvajanjem del. 7. Dogovor o ceni mora dokazati tožeča stranka (prim. 212. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Kot je pojasnjeno v 5. točki te obrazložitve, bi to storila s predložitvijo pisne gradbene pogodbe. Ker pa obstoja te pogodbe ni niti zatrjevala, izvedeni dokazi pa puščajo dvom v točnost njenih trditev, bi sodišče prve stopnje moralo kot izhodiščno ceno upoštevati ceno, ki jo je zatrjevala tožena stranka (prim. 215. člen ZPP).

8. Pritožbeno stališče, da sodišču prve stopnje odločitve ne bi bilo treba opreti na izvedensko mnenje, saj bi moralo zgolj na podlagi naročilnice ugotoviti dogovor o ceni po ponudbi C.K., znižane za 20 %, pa ni utemeljeno. Cena, kot smiselno izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje, namreč ni bila dogovorjena v skupnem znesku, temveč na enoto. V takšnem primeru pa ima izvajalec pravico do plačila za dejansko izvedene količine merskih enot del (3). Sodišče prve stopnje je zato pravilno naprej ugotavljalo dogovorjeno ceno, šele nato pa obseg izvedenih del ter vrednost dodatno opravljenih del s pomočjo izvedenca. Stranki sta namreč dogovorjena dela naknadno soglasno spreminjali tako glede količine kot tudi glede izvedbe novih, dodatnih del. 9. Pritožnik utemeljeno opozarja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama ni sporen dogovor o ceni opornega zidu na P. Iz računa št. 29/03 (priloga A3) izhaja, da znesek 700.000,00 SIT predstavlja ceno opornega zidu brez davka na dodano vrednost (DDV), upoštevajoč davek pa znaša cena 840.000,00 SIT. Zato zaključek sodišča prve stopnje ni pravilen, saj predstavlja tudi DDV sestavni del dogovorjene cene. Pritožnik tako utemeljeno izpostavlja, da sta se stranki dogovorili za ceno 750.000,00 SIT z DDV, kar je zatrjeval že v postopku pred sodiščem prve stopnje (l. št. 29, 5. točka) in za to trditev priložil tudi dokaz, to je ponudbo (priloga B21) in naročilnico št. 24/03 z dne 02. 12. 2003 (priloga B22). Tožeča stranka je med zaslišanjem tudi potrdila, da se ta naročilnica nanaša na P. (l. št. 43). Pritožbeno sodišče pa poudarja, da je glede na navedeno izvedenec ravnal pravilno, ko je vrednost opornega zidu ugotovil v znesku, kot ga je zatrjevala tožena stranka.

10. Iz zgoraj obrazloženega izhaja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je izvedencu naložilo, naj ugotovi, katera dela, specificirana po predračunu na tožeče stranke (priloga A7), so bila opravljena, ter jih vrednoti po cenah v tem predračunu. Pritožba tožene stranke je v tem delu torej utemeljena. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno. Ker je zaradi kompleksnosti zadeve nesmotrno izvajati ponovni postopek pred sodiščem druge stopnje, je pritožbeno sodišče v tem delu (glej I. točko izreka te odločbe) pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca ugotoviti vrednost izvedenih del, upoštevajoč dogovorjene cene na enoto po predračunu C.K., znižane za 20 %, kot to izhaja iz naročilnice tožene stranke št. 23/03 (priloga A6). Le glede poznejših del (4), glede katerih ni bil sklenjen dodaten dogovor o ceni, bo moralo sodišče prve stopnje določiti plačilo, ki ustreza vrednosti del (prim. 642. člen OZ). Ob morebitni ugoditvi zahtevku naj bo pozorno, da je odločitev v 3. alineji prvega odstavka izreka sodbe sodišča prve stopnje že pravnomočna. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče izvede dokaz z izvedencem le glede vprašanj iz 243. člena ZPP. To pa pomeni, da mora pravna sklepanja opraviti sodišče, ne pa izvedenec.

Glede izdelave opornega zidu v Ž.

12. Pritožba pa ni utemeljena v delu, ki se nanaša na izdelavo opornega zidu v Ž. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila za izvedbo te gradnje med strankama po predračunu dogovorjena cena 1.020.240,00 SIT (priloga A10), saj ta med njima niti ni bila sporna. Tožena stranka je že v ugovoru (l. št. 7) kot tudi kasneje v pripravljalni vlogi (l. št. 30, 6. točka) sama zatrjevala, da je bila januarja 2005 za oporni zid izdelana ponudba v takšni višini. Zato pritožbenemu sodišču ni razumljivo zatrjevanje pritožnika, da je predračun za 24 metrov opornega zidu znašal le 750.000,00 SIT ter da je za dodatnih 6 metrov obračunanih kar 90 % prvotno ponujenega in dogovorjenega zneska. Takšen znesek sicer izhaja iz naročilnice št. 24/03 (priloga A9), ki se nanaša na oporni zid na P., ne pa na tistega v Ž. V tem smislu je bilo tudi vprašanje izvedencu po sklepu sodišča prve stopnje napačno, vendar je ta ob vrednotenju presežnih del pravilno upošteval med strankama nesporno ceno, iz katere je ob odločanju pravilno izhajalo tudi sodišče prve stopnje. Iz izvedenskega mnenja nadalje jasno izhaja, da je izvedenec upošteval med strankama dogovorjeno ceno za 24 metrov, ki brez DDV znaša 850.200,00 SIT in na takšni podlagi ocenil, da znaša vrednost opornega zidu v dolžini 30,10 metrov brez DDV 1.066.292,50 SIT, z DDV pa 1.279,551,00 SIT. Razliko do zneska 1.457,123,00 SIT, na katerega se glasi izdan račun tožeče stranke (priloga A2), v višini 177.572,00 SIT, pa je ocenil kot primerno plačilo za izvedbo dodatnih del (izkopi in odvozi), ki so bila opravljena na tem podaljšanem odseku. Zaslišan na naroku dne 21. 09. 2010 je pojasnil še, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bilo na tem delu treba bistveno več izkopati in odpeljati material. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bilo povečanje cene upravičeno. Višina računa tožeče stranke pa glede na navedeno ustreza dogovorjeni ceni ter vrednosti presežnih in dodatnih del (prim. drugi odstavek 642. člena OZ).

13. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja še, da so zakonske zamudne obresti objektivna posledica zamude; če dolžnik zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (378. člen OZ). Zato se njihovemu teku pritožnik ne more upreti z neutemeljenim sklicevanjem, da dela niso opravljena ter da jih je že preplačal. 14. Glede na navedeno pritožba v delu, ki se nanaša na izvedena gradbena dela v Ž. in delno plačilo računa št. 1/2005, ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu tega dela izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo glede zneska 2.742,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 657.123,00 SIT od 28. 01. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 2.742,12 EUR od 01. 01. 2007 do plačila kot neutemeljeno zavrnilo in v navedenem delu 1. alineje prvega odstavka izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

15. Ker tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, je odločanje o njih odpadlo.

(1) T.i. obličnost ad probationem. Takšno je tudi stališče pravne teorije (prim. Kranjc, Razlike med gradbeno pogodbo in pogodbo o delu, Pravosodni bilten, letnik XXXI, št. 3, Ljubljana 2010, str. 161 ter Plavšak, v: Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 919). Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2860/2010 z dne 27. 10. 2010. (2) Tožeča stranka se glede dogovorjene cene sklicuje na popis del in predračun z dne 14. 07. 2003, iz katerega izhaja cena 5.340.000,00 SIT (priloga A7), tožena pa na naročilnico št. 23/03 z dne 17. 11. 2003 (prilogi A6 in B1), iz katere izhaja 20 % nižja cena od ponudbe C.K., to je 4.619.379,00 SIT (prilogi A5 in B8).

(3) Prim. Plavšak, v: Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 996 in 997. (4) Poznejša dela so tista dela, ki niso bila dogovorjena in niso nujna za izpolnitev pogodbe, naročnik pa zahteva, da se izvedejo (8. točka 9. uzance Posebnih gradbenih uzanc). Pogodbena cena vrednosti poznejših del ne obsega (35. uzanca Posebnih gradbenih uzanc).