Jedro

Toženca sta z odstranitvijo strehe tožniku preprečila nadaljnje izvrševanje osebne služnosti, s čimer sta tožnika vznemirjala v njegovi služnostni pravici.

Zgolj morebitno enoletno neizvrševanje služnosti, ki izhaja le iz toženkine izpovedbe, pa tudi sicer še ne zadošča za zaključek o tožnikovi opustitvi izvrševanja služnosti oziroma o prenehanju služnosti, ki je bila ustanovljena za čas, ko se bo tožnik ljubiteljsko ukvarjal z mizarjenjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca nerazdelno dolžna na objektu, ki stoji na parc. št. 453/53 in parc. št. 453/52 k.o. Š., v katerem se nahaja mizarska delavnica, glede katere ima tožnik dogovorjeno služnostno pravico brezplačne uporabe za izvajanje ljubiteljske mizarske dejavnosti, namestiti nazaj leseno ostrešje in ga pokriti s kritino, na streho tega objeta namestiti odtočne žlebove, v notranjosti pa obnoviti omete na stropu in stenah ter obnoviti tlake tako, da bo tožnik lahko izvajal ljubiteljsko mizarsko dejavnost. Nadalje je tožencema naložilo, da sta v bodoče dolžna opustiti vsak nadaljnji poseg v objekt, v katerem se nahaja ta mizarska delavnica, in v samo mizarsko delavnico, zaradi katerega bi prišlo do poslabšanja stanja in bi bilo moteno ali ogroženo izvrševanje uporabe mizarske delavnice. Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim toženca zahtevata, da se ugotovi, da služnost brezplačne uporabe mizarske delavnice ne obstoji, in da se v izročilni pogodbi z dne 21.1.2000 razveljavi besedilo, ki se nanaša na pravico do brezplačne uporabe mizarske delavnice, ter da je tožnik dolžan izstaviti tožencema ustrezno zemljiškoknjižno listino, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim toženca zahtevata, da se ugotovi, da je služnost brezplačne uporabe mizarske delavnice prenehala, ter da jima je tožnik dolžan izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, s katero bo sodišče dovolilo izbris osebne služnostne pravice brezplačne uporabe mizarske delavnice. Odločilo je še, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožniku pravdne stroške v znesku 2.101,81 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlagata toženca po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo. Pritožujeta se iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, tožniku pa naloži plačilo njunih stroškov pritožbenega postopka. Navajata, da je sodišče prve stopnje sledilo izključno navedbam in dokaznim predlogom tožnika. Tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njunih jasnih razlogov za odstranitev strehe iz spornega objekta. Ponovno navajata, da se tožnik nikoli ni ljubiteljsko ukvarjal z mizarjenjem, pač pa je sporni prostor uporabljal za skladiščenje različnega materiala. Temu je še danes tako, o čemer bi se sodišče prve stopnje lahko prepričalo s predlaganim ogledom na kraju samem. Sodišču prve stopnje nadalje očitata, da se ni opredelilo do njunega dopisa z dne 26.1.2004, iz katerega izhaja opozorilo na prenehanje uporabe prostora za skladiščenje. Tožnikovo popravljanje orodij v spornem objektu pa po njunem mnenju še ne predstavlja ljubiteljskega ukvarjanja z mizarjenjem. Menita, da tožnik tudi sicer nima namena nadaljevati z ljubiteljskim mizarjenjem, saj je bila v tej pravdni zadevi že leta 2005 izdana začasna odredba, na podlagi katere bi lahko tožnik sam namestil ostrešje in streho ter bi tako lahko nadaljeval z mizarjenjem, a tega ni storil, kar pomeni, da mizarske delavnice sploh ne potrebuje. Navedeno potrjuje tudi to, da je stroje, orodja in material za ukvarjanje z mizarjenjem že po očetovi smrti prenesel drugam. Navajata tudi, da je tožnik samovoljno posegel v njuno lastninsko pravico s tem, ko je vgradil vrata v stavbo, kjer se nahaja mizarska delavnica. Ponovno opozarjata, da je sporni objekt nelegalna gradnja. Navajata še, da sodbe ni mogoče izvršiti, saj bi stroški obnove objekta po njuni oceni neprimerno presegli vrednost samega objeta. Objekt je namreč povsem dotrajan in je njegova obnova neupravičena.

Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08).

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z izpodbijanim zaključkom sodišča prve stopnje, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da se je tožnik v sporni delavnici ljubiteljsko ukvarjal z mizarjenjem oziroma da je izvrševal osebno služnost brezplačne uporabe mizarske delavnice, kot je bila dogovorjena z izročilno pogodbo z dne 21.1.2000 (priloga A/2) in kot je vpisana v zemljiško knjigo (1. in 2. odstavek 234. člena Stvarnopravnega zakonika – Ur. l. RS, št. 87/02; v nadaljevanju SPZ). Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem je skrbna, vestna in prepričljiva (8. člen ZPP), zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Dejstvo, da je tožnik v obdobju do aprila 2004, ko sta mu toženca z odstranitvijo strehe preprečila nadaljnje izvrševanje osebne služnosti, izvrševal omenjeno služnost, izhaja ne le iz njegove izpovedbe, pač pa tudi iz izpovedb prič M. D., J. R. in Mo. K., nenazadnje pa je tudi toženka izpovedala, da je tožnik delavnico uporabljal do očetove smrti dne 12.3.2003, torej jo je uporabljal vsaj tri leta po sklenitvi omenjene izročilne pogodbe. Zgolj morebitno enoletno neizvrševanje služnosti, ki izhaja le iz toženkine izpovedbe, pa tudi sicer še ne zadošča za zaključek o tožnikovi opustitvi izvrševanja služnosti oziroma o prenehanju služnosti (241. člen SPZ), ki je bila ustanovljena za čas, ko se bo tožnik ljubiteljsko ukvarjal z mizarjenjem. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi tožnik v delavnici zgolj popravljal orodja, kar po mnenju pritožbe ne predstavlja mizarjenja. Tožnik je namreč izpovedal, da je v delavnici nasajal orodja, si naredil police, lesen strop za svojo hišo, vrtno ograjo in vrata, ki mu jih očitno, glede na pritožbene navedbe, priznava tudi toženka. Pritožbeni očitek, da naj bi tožnik z vgraditvijo teh vrat v delavnico samovoljno posegel v toženkino lastninsko pravico, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP), pa tudi sicer vznemirjanje toženkine lastninske pravice ni predmet te pravde. Ne glede na to, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka sama izpovedala, da je tožnik naredil nova vrata oziroma nov vhod, ker mu je prepovedala hoditi po njeni zemlji. Pravilen je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da toženca nista dokazala, da bi imel v sporni delavnici tožnikov sin skladišče za svoje podjetje. Kot že povedano, iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik delavnico občasno uporabljal za mizarjenje, njeno uporabo za skladiščenje podjetja tožnikovega sina pa so poleg tožnika zanikale tudi priče M. D., J. R. in M. K.. Po njihovih izpovedbah ima tožnikov sin skladišče drugje. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti dopisu toženke tožnikovemu pooblaščencu z dne 26.1.2004 (priloga B/8), v katerem toženka navaja, da sporne prostore uporablja tožnikov sin za skladiščenje svojega podjetja. V zvezi s pritožbenim očitkom, da bi se sodišče prve stopnje s predlaganim ogledom sporne delavnice lahko prepričalo o tem, za kaj se je le-ta uporabljala, oziroma da je v njej skladišče podjetja tožnikovega sina, pritožbeno sodišče poudarja, da se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dokaznega predloga. Glede na čas vznemirjanj tožnikove služnostne pravice (april 2004), ki so mu onemogočila nadaljnjo uporabo te delavnice, bi bila oprava ogleda v letu 2008 (1. narok za glavno obravnavo je bil dne 6.11.2008) nesmiselna. Ni namreč odločilno, kaj se trenutno nahaja v tej delavnici, ki je tožnik nesporno ne more več uporabljati za potrebe mizarjenja, pač pa je odločilno, kaj se je tam nahajalo do vznemirjanj v aprilu 2004, kar pa je tožnik, kot že povedano, izkazal s svojo izpovedbo in izpovedbami prič.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnik delavnice ne potrebuje, ker naj bi izpovedal, da je iz nje odnesel vse stroje in orodja, potrebna za mizarjenje. Tožnik je namreč na naroku dne 8.12.2008 jasno izpovedal, da je, ko je delavnica zaradi posega tožencev ostala brez strehe, zaradi nastale vlage, iz nje umaknil manjše stroje. V tej pravdni zadevi je bila dne 18.10.2005 izdana začasna odredba, ki je postala pravnomočna dne 3.11.2005, v skladu s katero bi lahko tožnik res sam na stroške tožencev realiziral obveznost tožencev, da na sporni objekt namestita ostrešje, kritino in odtočne žlebove. Vendar pa se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbo, da dejstvo, da tožnik ni realiziral začasne odredbe, pomeni, da nima namena nadaljevati z izvrševanjem služnosti. V začasni odredbi določeno obveznost bi morala primarno izvršiti toženca, poleg tega pa je tožnik pojasnil, da ni izkoristil možnosti poprave strehe po začasni odredbi, ker je pričakoval poravnavo med strankami, saj teče med njimi še en pravdni postopek.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do razlogov, ki sta jih toženca navedla za odstranitev strehe. Toženca sta namreč svoje dejanje opravičevala z razlogom, da sta hotela streho samo popraviti, čemur pa sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo, saj iz izvedenih dokazov izhaja (nenazadnje tudi iz izpovedbe toženca), da streha sploh ni bila v slabem stanju ter da sta toženca hotela porušiti celotno delavnico, v kateri ima tožnik dogovorjeno služnost, saj sta si želela urediti parkirni prostor. Sodišče prve stopnje je navedeno prepričljivo obrazložilo na 8. in 9. strani izpodbijane sodbe (list. št. 116 in 117), zato pritožbeno sodišče razlogov za takšen zaključek ne ponavlja.

Pritožbeni očitek, da naj bi predstavljala sporna delavnica črno gradnjo, pa predstavlja upravnopravno vprašanje, torej vprašanje javnega prava, ki se z zasebnopravnim vprašanjem v tej pravdni zadevi ne prekriva. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, odločba pristojnega državnega organa o rušenju sporne delavnice ni bila izdana, kar pomeni, da je bilo rušenje strehe te delavnice protipravno in samovoljno ravnanje tožencev, ki je preprečilo izvrševanje tožnikove služnostne pravice.

Nerelevantne pa so pritožbene navedbe, da je sodba v delu, kjer se tožencema nalaga popravilo objekta oziroma vzpostavitev stanja pred vznemirjanjem, neizvršljiva, ker naj bi stroški obnove presegali vrednost samega objekta. Za takšen izogib popravilu ni nobene podlage. Toženca sta tožniku z rušenjem strehe delavnice protipravno preprečila izvrševanje njegove obstoječe služnostne pravice, zato sta dolžna objekt popraviti tako, da bo tožnik v njem lahko nadaljeval z mizarjenjem, kot je dogovorjeno v izročilni pogodbi z dne 21.1.2000 (212. člen SPZ).

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker toženca s pritožbo nista uspela, krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).