Jedro

Javni pravobranilec nastopa kot stranka, ko gre za izpodbijanje pogodb samo v primerih, ki so posebej navedeni v zakonu. Teh pravic ni mogoče širiti na druge primere, tudi ne, ko gre za uveljavljanje ničnosti.

Po 109. čl. ZOR se lahko na ničnost sklicuje zainteresirana oseba. Javni pravobranilec ni oseba, je organ družbenopolitične skupnosti, zato ni upravičen nastopati kot stranka v sporih zaradi ugotavljanja ničnosti in odpravljanja njenih posledic.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je kupoprodajna pogodba, s katero je prva tožena stranka prodala parc.št. 1120/38 P.L., M.H. in drugemu tožencu, glede slednjega nična. Drugemu tožencu je naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, prvi toženi stranki pa vrnitev kupnine v znesku 6.966,00 Sit z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je razlog za ničnost pogodbe v kršitvi določbe 3. odst. 62. čl. zakona o kmetijskih zemljiščih v zvezi z 8. čl. zakona o prometu z nepremičninami. Aktivna legitimacija tožeče stranke pa je podana na podlagi določbe 10. čl. zakona o prometu z nepremičninami, po kateri javni pravobranilec izpodbija pogodbo, s katero družbena pravna oseba prenese nepremičnino na občana, društvo ali drugo civilno pravno osebo, ali jo od nje pridobi za ceno, ki je nižja ali višja od prometne vrednosti. V zvezi s to določbo je aktivna legitimacija javnega pravobranilca, ko gre za uveljavljanje ničnosti, sama po sebi umevna.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prve tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Glede aktivne legitimacije javnega pravobranilca je zavzelo stališče, da ta izhaja iz številnih določb zakona o kmetijskih zemljiščih, posebej tudi iz 35. čl. tega zakona. Proti tej sodbi vlaga revizijo prva tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno, da razveljavi sodbo druge stopnje in vrne zadevo temu sodišču v novo odločanje. Opozarja na vlogo javnega pravobranilca kot zakonitega zastopnika družbenopolitičnih skupnosti. Kot samostojna stranka sme nastopati samo na podlagi posebnih predpisov, ko gre za razveljavljanje izpodbojnih pogodb, ne ko gre za uveljavljanje ničnosti. Navaja še, da je tožeča stranka sporno pogodbo potrdila, s tožbo v tej zadevi pa prihaja v nasprotje z lastnimi dejanji.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija je utemeljena.

Javni pravobranilec je samostojni organ družbenopolitične skupnosti, ki zastopa družbenopolitično skupnost, njene organe, organizacije in sklade, ki so pravne osebe ter krajevne skupnosti, pred sodišči in drugimi organi glede njihovih premoženjskih pravic in koristi ter izvršuje druge pravice in dolžnosti, določene z zakonom (2. čl. zakona o javnem pravobranilstvu Ur. l. SRS št. 19/76 - 5/91). Javni pravobranilec je zastopnik navedenih pravnih oseb, sam pa nima sposobnosti biti stranka v pravdnem postopku, razen kadar mu zakon tako sposobnost izrecno podeli (1. in 2. odst. 77. čl. ZPP). V tej zadevi uveljavlja javni pravobranilec ničnost prodajne pogodbe iz dveh razlogov: zaradi kršitve določbe 5. odst. 2. čl. zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. RS št. 5/91 in zaradi kršitve 3. odst. 62. čl. zakona o kmetijskih zemljiščih (prečiščeno besedilo Ur. l. SRS št. 17/86; ta določba s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami Ur. l. 9/90 in 5/91 ni bila spremenjena - v nadaljevanju ZKZ), v zvezi z 8. čl. zakona o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS št. 19/76 in 42/86 - v nadaljevanju ZPN). Za uveljavljanje ničnosti po prvem od navedenih razlogov je javni pravobranilec upravičen po določbi tretjega odst. 3. čl. navedene novele ZKZ, za uveljavljanje drugega ničnostnega razloga pa javnemu pravobranilcu ne daje upravičenja nastopati kot stranka niti ZNP, niti ZKZ, niti 109. čl. ZOR. Po določbah ZPN in ZKZ nastopa javni pravobranilec kot stranka samo, ko gre za izpodbijanje pogodb iz razlogov, ki so posebej navedeni v posameznih določbah teh zakonov. Teh pravic ni mogoče širiti na druge primere, tudi ne, ko gre za uveljavljanje ničnosti po 8. čl. ZPN oz. 62. čl. ZKZ.

Po 109. čl. ZOR se lahko na ničnost sklicuje zainteresirana oseba. Javni pravobranilec pa ni oseba, zato tudi ni upravičen nastopati kot stranka v sporih zaradi ugotavljanja ničnosti in odpravljanja njenih posledic.

Osnovna funkcija javnega pravobranilca je zastopanje. Kot stranka nastopa pravobranilec samo izjemoma, tedaj pa lahko tudi proti subjektom, ki jih sicer po zakonu zastopa. Prav ta okolnost narekuje dodatno strogost pri interpretaciji zakonskih določb, na podlagi katerih javni pravobranilec nastopa kot pravdna stranka. Zato ni pravilno sklepanje, da upravičenje za izpodbijanje pogodb zaradi natančno določenih razlogov pomeni hkrati tudi upravičenje za uveljavljanje ničnosti iz drugih razlogov, ki jih zakon posebej ne določa. Taka razlaga bi pomenila širjenje z zakonom določenih izjem in zato ni utemeljena. Javni pravobranilec torej ne more sam kot stranka uveljavljati ničnosti pogodbe iz razloga, ker niso bila upoštevani predpisi o prodaji nepremičnin na dražbi.

Vendar pa tožeča stranka uveljavlja tudi ničnostni razlog po petem odstavku 2. čl. novele ZKZ iz l. 1991 s trditvijo, da pomeni izpodbijana pogodba nedovoljeno privatizacijo kmetijskega zemljišča. V tem primeru gre za ničnost, če gre za kršitev prisilnih predpisov (103. čl. ZOR). S tem se sodišči doslej nista ukvarjali, čeprav je za odločitev o tožbenem zahtevku odločilen prav odgovor na to vprašanje. Ta ničnostni razlog lahko javni pravobranilec uveljavlja kot stranka na podlagi določbe 3. odst. 3. čl. navedene novele ZKZ in to samo v prekluzivnem roku treh mesecev.

V nadaljevanju postopka bo torej treba ugotoviti, ali predstavlja izpodbijana pogodba nedovoljeno privatizacijo. V skladu s tem bo treba o stvari na novo odločiti.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 1. odst. 394. čl. ZPP.