Jedro

Pred prvim spornim prispevkom je drugi tožnik grozil novinarki in v prispevku je bilo navedeno, da so s strani prve tožnice odgovorili, da se bo o zadevah govorilo na sodišču. Da bi morala novinarka o istovrstni problematiki v relativno kratkem časovnem obdobju po tem, ko je prejela izrecne in konkretne grožnje svojega sogovornika, za isto obravnavano temo še vedno vztrajati po pridobivanju odzivov, ni več razumna stopnja skrbnosti, na podlagi katere bi opustitev tega presodili kot protipravno ravnanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka in so dolžni v roku 15 dni od vročitve te odločbe toženi stranki solidarno povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 823,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno sodbo in sklepom) dovolilo spremembo tožbe; zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 43.523,56 EUR tožene stranke prvi tožnici, 4.000,00 EUR tožene stranke drugemu tožniku ter 4.000,00 EUR tožene stranke tretji tožnici, zahtevek za opravičilo tožene stranke tožnikom v njenih oddajah, zahtevek za umik spornih prispevkov z javno objavljenih baz prispevkov tožene stranke, zahtevek za prepoved bodočih posegov v osebnostne pravice ter ugled in dobro ime tožnikov pod grožnjo kazni 10.000,00 EUR vsakemu tožniku v primeru kršitve prepovedi; tožnikom je naložilo solidarno povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 5.032,50 EUR.

2. Zoper sodbo so se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožili tožniki, predlagali ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasili so stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter s tem zvezana kršitev 22. člena Ustave RS, ker naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno in z vnaprejšnjo dokazno oceno zavrnilo dokazni predlog tožnikov za zaslišanje prič A. A. in B. B. Predlagani priči naj bi potrdili, da je v spornih prispevkih z dne ... 2. 2016, ... 3. 2016 in ... 9. 2016 šlo za odstop od standardov poročanja pri toženi stranki. Glede na navedeno obrazložitev dokaznih predlogov bi predlagani priči dejansko presojali, ali je v navedenih prispevkih prišlo do protipravnega ravnanja v obliki nespoštovanja standardov poročanja. Ta presoja je v domeni sodišča in ne prič; posledično je tak dokaz neprimeren in ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo.

6. Tožniki sicer utemeljeno opozarjajo na dejstvo, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zmotno presojalo na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ) o pogodbeni odškodninski odgovornosti (239. čl. in nasl.). Med pravdnimi strankami ni bilo nobenega pogodbenega razmerja, s kršitvijo katerega bi tožnikom nastala škoda, temveč gre za presojo protipravnega ravnanja pri toženi stranki zaposlenih novinark, zaradi katerega naj bi tožnikom nastala škoda. Pravilna pravna podlaga so torej določbe OZ o nepogodbeni (deliktni) odškodninski odgovornosti. Vendar pa navedeno na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo.

7. Tožniki sodišču prve stopnje očitajo zmotno izhodišče, da so tožniki javne osebe, na podlagi česar naj bi za objavo prispevkov o njih zadostovalo že, da sta imeli novinarki tožene stranke utemeljen razlog verjeti v resničnost objavljenega. Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, da so tožniki javne osebe. Vendar ta okoliščina sama po sebi še ne pomeni, da se novinarski prispevki nanje ne smejo nanašati. Višje sodišče soglaša s presojo, da je tema spornih prispevkov z dne ... 2. 2016, ... 3. 2016 in ... 9. 2016 takšna, za katero je podan splošni interes javnosti po informiranju in ki prispevajo k javni razpravi o vsebinah, ki zadevajo skupno življenje v družbi. Bistvena vsebina prispevkov je položaj delavcev pri delodajalcih in potencialne zlorabe, ki se v okviru tega razmerja dogajajo. Ob ustrezni skrbnosti pri pripravi prispevkov, ki jo je tožena stranka dokazala, ravnanje novinark, četudi gre za poročanje o osebah, ki niso javne osebe, ni protipravno. Ni utemeljeno niti naziranje, da ni šlo za vsebino, ki zadeva skupno življenje v družbi, ker je konkretni primer iz prispevkov z dne ... 2. 2016 in ... 3. 2016 vezan na domnevno ponarejene posojilne pogodbe. Te posojilne pogodbe naj bi bile sklenjene v času trajanja delovnega razmerja in naj bi izvirale prav iz tega razmerja. Zato po presoji višjega sodišča nedvomno spadajo v problematiko delovnopravnega položaja delavcev, ki sta jo sporna prispevka obravnavala.

8. Tožniki neutemeljeno trdijo, da je novinarka tožene stranke C. C. v prispevku z dne ... 2. 2016 sogovorniku neresnično in žaljivo postavila vprašanje glede ponarejenih posojilnih pogodb. Pred predvajanjem prispevka je novinarka tožene stranke D. D. poskušala pridobiti komentar o zadevi tudi s strani predstavnikov prve tožnice, ki pa o zadevi niso želeli govoriti.1 V navedenem torej ni nobenega elementa protipravnosti. Opomini in pozivi na plačilo s strani prve tožnice nekdanjim delavcem se ne nanašajo konkretno na vprašanje verodostojnosti posojilnih pogodb in tudi po presoji višjega sodišča pri novinarkah niso mogli vzbuditi dvoma v pristnost navedb njihovih sogovornikov, da naj bi bile posojilne pogodbe ponarejene in da bi na ta način namenoma poročale o neresničnih dejstvih. Argument tožnikov, da bi o ponarejenosti oziroma o domnevnem izsiljevanju bilo mogoče govoriti le, če bi obstajale pravnomočne sodne odločbe o teh temah (o ničnosti posojilnih pogodb in o obstoju kaznivega dejanja izsiljevanja), vsako drugačno omenjanje teh okoliščin pa je lahko le dokaz izključnega namena žaljenja oziroma zaničevanja tožnikov, pa nima nobene pravne podlage.

9. Okoliščina, da drugi tožnik v času pred objavo prispevka dne ... 3. 2016 formalno naj ne bi opravljal nobene funkcije pri prvi tožnici, ni odločilnega pomena. Tožena stranka je dokazala, da je korespondenca s prvo tožnico potekala preko njene javno objavljene telefonske številke. Z navedene številke pa je komentar podal drugi tožnik (da je komunikacija pred pripravo tega prispevka potekala, tožniki v pritožbi ne nasprotujejo). Kakšno je interno razmerje med odgovornimi subjekti pri prvi tožnici, ni stvar novinark tožene stranke in zato ni utemeljena navedba, da s korespondenco z drugim tožnikom novinarki tožene stranke niti nista mogli izpolniti obveznosti pridobitve izjave vpletenih subjektov pred objavo prispevka.

10. Okoliščina, da se novinarki tožene stranke pred objavo prispevkov ... 2. 2016 in ... 3. 2016 nista obrnili tudi neposredno na tretjo tožnico, po presoji višjega sodišča prav tako ni odločilna. Iz spornih prispevkov je jasno, da je bila tretja tožnica omenjena v funkciji zaposlene pri prvi tožnici (sedaj v vlogi zakonite zastopnice). Posledično je zaprosilo za komentar pri prvi tožnici nedvomno zajemalo tudi zaprosilo za njen komentar in ni nobenega razloga, da bi se morali novinarki tožene stranke za zaprosilo obračati tudi neposredno na tretjo tožnico kot fizično osebo.

11. Tožniki priznavajo (13. točka pritožbe), da je bil prispevek dne ... 9. 2016 na temo kršitev pravic delavcev v avtoprevozništvu in da naj bi se delovnopravni spor med prvo tožnico in njenim nekdanjim zaposlenim E. E. nanašal (le) na plačilo nadur. Plačilo nadur je delodajalčeva obveznost in kršitev te obveznosti je nedopusten poseg v delovnopravni položaj delavcev. Ne drži torej, da ta vsebina, četudi je taka, kot jo zatrjujejo tožniki, ne bi spadala v sfero v prispevku obravnavane tematike in da je bil izključni namen predvajanja navedenega prispevka očrniti prvo tožnico.

12. Prav tako ne drži, da naj bi prispevek z dne ... 9. 2016 širši javnosti dajal vtis, da obravnava le prvo tožnico. Tožniki sami navedejo, da je splošno znano dejstvo, da prva tožnica ni edino avtoprevozniško podjetje v Sloveniji, ter očitajo, da naj bi s prispevkom tožena stranka prvo tožnico neenako obravnavala v primerjavi z drugimi avtoprevozniki, ker je bila poimensko navedena (sicer izrecno s strani sogovornika novinarke). Če tožniki priznavajo, da se prispevek ni nanašal samo na prvo tožnico (v nasprotnem primeru niti ni mogoča očitana neenaka obravnava drugih avtoprevoznikov), potem tudi prispevek nedvomno ni dajal vtisa javnosti, da se nanaša izključno na prvo tožnico, in da je bil izključni namen prispevka žalitev oziroma sramotitev prve tožnice.

13. Čeprav je tožena stranka dokazala, da je bil drugi tožnik pravnomočno obsojen zaradi grožnje novinarki tožene stranke D. D., ko se je slednja pred prispevkom z dne ... 2. 2016 nanj obrnila za komentar, tožniki vztrajajo, da to novinarke ne razbremeni odgovornosti za to, da se pred pripravo prispevka dne ... 9. 2016 na prvo tožnico domnevno ni nihče obrnil za pojasnila. Omenjena prispevka obravnavata zelo podobno vsebino. Pred prvim spornim prispevkom je drugi tožnik grozil novinarki in v prispevku z dne ... 2. 2016 je bilo navedeno, da so s strani prve tožnice odgovorili, da se bo o zadevah govorilo na sodišču. Da bi morala novinarka o istovrstni problematiki v relativno kratkem časovnem obdobju po tem, ko je prejela izrecne in konkretne grožnje svojega sogovornika (katere kljub pravnomočni sodbi o nasprotnem tožniki npr. v 18. točki pritožbe še vedno zanikajo), za isto obravnavano temo še vedno vztrajati po pridobivanju odzivov, ni več razumna stopnja skrbnosti, na podlagi katere bi opustitev tega presodili kot protipravno ravnanje. Tožniki sami navajajo, da je treba v okviru presoje žaljivosti izjav upoštevati okoliščine, v katerih so bile izjave podane, pri čemer razen teoretičnih pojasnil sicer ne podajo konkretnih okoliščin, ki bi jih moralo sodišče prve stopnje upoštevati,2 pa jih ni. Enak standard presoje relevantnih okoliščin mora veljati tudi v obratni smeri pri presoji, ali je v zgoraj navedenih okoliščinah obravnavane zadeve novinarka ravnala z ustrezno skrbnostjo. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen.

14. Primerjava načina poročanja s poročanjem v drugih primerih, ki jo navajajo tožniki (24. točka pritožbe), kaže na to, da je novinarka tožene stranke D. D. redno poskušala pridobiti odziv nasprotne strani. Na to, ali bo nasprotna stran izjavo podala, novinarka ne more vplivati. Na podlagi navedenega višje sodišče ne dvomi v prepričljivost navedb tožene stranke, da je novinarka poskušala pridobiti odziv nasprotne strani, saj je to očitno skladno z njenim siceršnjim načinom dela.

15. Višje sodišče ne sledi pritožbeni navedbi, da si novinarki tožene stranke nista z ustrezno stopnjo skrbnosti prizadevali, da bi od tožilstva pridobili informacije o epilogih kazenskih postopkov zoper drugega tožnika. Tožniki konkretno ne nasprotujejo ugotovitvi, da sta se novinarki za informacije obrnili na tožilstvo, očitajo pa, da nista uporabili različnih virov za pridobitev informacij od tožilstva. Očitek tožnikov se torej nanaša na neuporabo neuradnih virov za potrditev informacij o poteku in epilogu kazenskih postopkov, kar pa je lahko sporno z vidika zakonitosti tako pridobljenih informacij. Da bi edino s takim delovanjem novinarki tožene stranke zadostili standardu ustrezne skrbnosti, ni pravne podlage. Nihče izmed tožnikov v spornih prispevkih tudi ni bil predstavljen kot obsojenec. Tožniki sami navajajo, da oseba velja za nedolžno, dokler mu krivda ni dokazana s pravnomočno sodbo. Če sta torej novinarki izrecno izjavili, da epilog sodnih postopkov ni znan, prve tožnice in drugega tožnika logično nista predstavili kot obsojencev.

16. Na podlagi vsega navedenega višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožniki niso uspeli dokazati, da je bilo ravnanje novinark pri pripravi in objavi prispevkov protipravno, s tem pa zaradi obveznosti kumulativne izpolnitve predpostavk odškodninske odgovornosti le-ta ni podana. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je tako pravilna.

17. Ker se tožniki zoper odločitev o stroških postopka pritožujejo zgolj v posledici očitane zmotne odločitve o glavni terjatvi, višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

18. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, krijejo sami svoje stroške in so dolžni toženi stranki solidarno povrniti njene stroške pritožbenega postopka. V skladu s priglašenim stroškovnikom in določbami Odvetniške tarife (OT) je višje sodišče toženi stranki priznalo 1.125 točk za odgovor na pritožbo, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 823,50 EUR.

1 Drugi tožnik, s katerim je po klicu na telefonsko številko prve tožnice govorila novinarka tožene stranke D. D., je bil zaradi izrečenega s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 000/2016 z dne 4. 3. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 000/2016 z dne 18. 9. 2019 pravnomočno obsojen kaznivega dejanja grožnje. 2 V pravni teoriji je zavzeto jasno stališče, da je treba v pritožbi argumente, ki naj bi jo utemeljili, konkretno navesti. Ne zadostuje, da se stranka v pritožbi le sklicuje na domnevne navedbe, podane pred sodiščem prve stopnje. Prim. Zobec, J.: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 225.