11. 5. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. in B. B. iz Z., ki ju zastopa C. C., odvetnik v V., na seji senata dne 20. aprila 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 434/2001 z dne 11. 12. 2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 274/97 z dne 12. 2. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Prvi pritožnik je bil toženec v pravdi zaradi priznanja lastninske pravice, drugi pritožnik pa je v istem postopku nastopal kot stranski intervenient na strani prvega pritožnika.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik lastnik sporne nepremičnine, in prvemu pritožniku naložilo, da izstavi tožniku listino, primerno za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo. Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Kopru potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v dajatvenem delu, v ugotovitvenem delu pa je isto sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnik že razpolaga z veljavnim pravnim naslovom.

Ustavna pritožnika taki odločitvi nasprotujeta, saj naj bi sodišče druge stopnje s tem, ko ni obravnavalo ugovora prodane in izročene stvari, stranskemu intervenientu odreklo ustavno pravico do sodnega varstva, ki naj bi zajemala tudi pravico intervenienta, da pomaga stranki v sporu. Po mnenju pritožnikov bi sodišče moralo presojati ugovor intervenienta, da je sporna parcela njegova last. Prav tako naj bi bili obrazložitvi sodišč očitno napačni, nerazumljivi in arbitrarni ter v nasprotju z običajno sodno prakso. Zatrjujeta kršitve 22. in 23. člena Ustave.

B.

V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice in temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču - v nadaljevanju ZUstS), ne more pa presojati materialnopravne in procesnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev samih po sebi.

Pritožnika z ustavno pritožbo izpodbijata sodbo Višjega sodišča, ki temelji na stališču, da se vprašanje intervenientove močnejše pravice zaradi zatrjevane večkratne prodaje iste nepremičnine ne more obravnavati v postopku, v katerem tožnik od toženca (prvega pritožnika) kot pravnega naslednika prodajalca zahteva izpolnitev pogodbe (izstavitev listine, ki je primerna za vpis v zemljiško knjigo), saj stranski intervenient (drugi pritožnik), ki v postopku trdi, da je lastnik sporne nepremičnine, v postopku ni pravdna stranka. Po presoji Ustavnega sodišča temu stališču z vidika varstva človekovih pravic ni mogoče ničesar očitati.

Tudi z navedbami, da sodišče ni obravnavalo ugovora stranskega intervenienta o zmotni uporabi določb Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) glede dvojne prodaje stvari in v zvezi s tem njegove močnejše pravice, pritožnika ne moreta izkazati kršitve 22. člena Ustave. Ustava namreč v 22. členu zagotavlja ustavna procesna jamstva, katerih kršitve ni mogoče utemeljiti zgolj z zatrjevanjem, da je odločitev po vsebini napačna. Prav tako zgolj pavšalna trditev, da sta sodišči odstopili od uveljavljene sodne prakse, ne zadošča za sklep o kršitvi pravice do enakega varstva pravic.

Neutemeljen je očitek, da je odločitev sodišča arbitrarna in nerazumljiva, saj jo je Višje sodišče obrazložilo z argumenti, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov dopuščajo. Sodišče s svojo odločitvijo stranskemu intervenientu tudi ni odvzelo pravice do sodnega varstva. Za sklep o kršitvi 23. člena Ustave ne zadošča zgolj zatrjevanje, da drugi pritožnik svoje lastninske pravice ne more uveljavljati v pravdi, v kateri sam ni bil stranka. Pritožnika pa ne zatrjujeta, da drugi pritožnik tega ugovora oziroma varstva svoje lastninske pravice ne bi mogel uveljavljati z drugimi pravnimi sredstvi ali v drugem postopku. Dejstvo, da pritožnika pravo razumeta drugače od sodišča in da intervenient s svojimi ugovori v tem postopku ni uspel, pa samo po sebi še ne utemeljuje kršitev ustavne pravice iz 23. člena Ustave.

Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger