Jedro

Okoliščina, da je dokumentacija, ki jo bo po potrebi pregledal izvedenec finančne stroke, na razpolago v kraju izven sedeža pristojnega sodišča, ni taka odločilna okoliščina, ki bi omogočala lažjo izvedbo postopka pred drugim sodiščem.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

V pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P 512/2005 je tožena stranka predlagala določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, in sicer Okrožnega sodišča v Ljubljani.

Tožeča stranka predlogu nasprotuje.

Predlog ni utemeljen.

Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB 3, Uradni list RS št. 73/2007) lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali sodišča določi za postopanje drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to podani drugi tehtni razlogi.

V tej pravdni zadevi gre za plačilo terjatev, ki ga zahteva pravna naslednica nekdanjih delničarjev L. d.d., ki so jim pravice delničarjev teh bank prenehale v sanacijskem postopku. Tega je na podlagi Zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (ZPSS, Uradni list RS št. 1/91-I in 46/93) ter odločb Banke Slovenije izvajala Agencija Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic, ki je pravna prednica sedanje tožene stranke. V tem pravdnem postopku so bili predloženi listinski dokazi, tožena stranka pa je predlagala izvedenstvo z izvedencem finančne stroke s področja bančništva, ki naj bi ugotovil, kakšni so bili rezultati sanacije obeh bank, če je bila že zaključena, in podal mnenje o domnevni koristi tožene stranke, ki naj bi jo ta pridobila skozi sanacijo obeh starih bank. Podrejeno je tožena stranka predlagala še pregled dokumentacije nekdanjih Agencije Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic ter Slovenske razvojne družbe v zvezi z vtoževanimi terjatvami, ki naj bi ga opravil izvedenec.

Tožena stranka je v predlogu delegacije navedla, da bo potrebno pregledati dokumentacijo Agencije Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic ter njene naslednice Slovenske razvojne družbe kot tudi celotno dokumentarno gradivo povezano s tem. Vse to se nahaja izven območja poslovanja Okrožnega sodišča v Mariboru. V predlogu je prav tako navedeno, da je pretežni del terjatev, ki jih vtožuje tožeča stranka, posledica (domnevno) zaključene sanacije Ljubljanske banke.

Iz predloga tožene stranke izhaja, da morebitnega (podrejeno predlaganega) pregleda dokumentacije Agencije Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic ter Slovenske razvojne družbe ne bo opravilo sodeče sodišče v arhivih teh bivših organizacij izven svojega sedeža, ampak bo (po potrebi) dokumentacijo pregledal sodni izvedenec, ki ga bo določilo sodišče. Izvedenec pa lahko dokumentacijo pregleda kjerkoli in nato poda svoje mnenje pristojnemu sodišču v pisni in ustni obliki. Zato okoliščina, kje krajevno je na razpolago dokumentacija, ni taka odločilna okoliščina, ki bi omogočala lažjo izvedbo postopka pred drugim sodiščem. Glede na dosedanje navedbe strank je tudi povsem neodločilno, na katero od bank se nanaša večji del terjatve tožeče stranke. Tožena stranka ni zanikala trditev tožeče stranke, da je sanacija obeh bank končana, govorila je le o domnevno zaključeni sanaciji, tako da ni podlage za kakršnokoli razlikovanje na podlagi terjatve do ene ali druge banke. Po presoji vrhovnega sodišča torej trditve v predlogu ne vsebujejo tehtnih razlogov za to, da bi se lažje opravil postopek pred drugim in ne sedaj sodečim sodiščem, tako da je bilo treba predlog tožene stranke kot neutemeljen zavrniti.