Jedro

V pripravljalni vlogi z dne 31. 7. 2014 je tožena stranka navedla, da je bila s sporno zavarovalno polico dogovorjena odbitna franšiza v višini 10 % dajatve zavarovalnice, vendar ne manj kot 0,3 % od zavarovalne vsote navedene na polici, v konkretnem primeru 420.000,00 EUR, 0,3 % od tega zneska pa znese 1.260,00 EUR in za toliko je sodišče prve stopnje zahtevek pravnomočno zavrnilo. Bolj konkretno ugovora odbitne franšize tožena stranka ni mogla podati, saj ob podajanju ugovora ni vedela kolikšna bo višina dajatve zavarovalnice. Na dejstvo, da je bilo o odbitni franšizi v višini 1.260,00 EUR že pravnomočno odločeno, se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi v izpodbijani sodbi, a pri tem ni odločilo o ugovoru tožene stranke o dogovorjeni odbitni franšizi v presežku nad že zavrnjenih 1.260,00 EUR. Ob pravilni uporabi materialnega prava (sporne police) je zato treba toženi stranki priznati odbitno franšizo v višini 10 % od dajatve zavarovalnice, kar znese 3.800,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je presojalo vsebino Splošnih pogojev in se oprlo zlasti na dejstvo, da v kolikor bi šlo pri svetovanju v tretjem odstavku 1. člena Splošnih pogojev le za svetovanje v okviru izdane projektne dokumentacije, potrebe po ponovni navedbi svetovanja v tretjem odstavku 1. člena Splošnih pogojev ne bi bilo, saj je le-to zajeto že s prvim odstavkom 1. člena Splošnih pogojev. Zato je zavzelo pravilno stališče, da svetovanje v smislu tretjega odstavka 1. člena Splošnih pogojev pomeni samostojno dejavnost, nevezano na izdano projektno dokumentacijo. Pri tem je utemeljeno upoštevalo tudi, da so bili Splošni pogoji vnaprej pripravljeni s strani tožene stranke, zato je nejasno določilo razlagalo v korist tožeče stranke.

Trditvi, da 29. 12. 2011 višina škode ni bila znana, tožeča stranka ni nasprotovala, zato ni mogoče šteti, da je bila ob prijavi škode, višina le-te znana toženi stranki. Drugi odstavek 943. člena OZ določa, da v primeru, ko je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči štirinajst dnevni rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Vendar ne tožeča stranka ne tožena stranka nista podali trditev o tem, kdaj je bila tožena stranka seznanjena z višino nastale škode oziroma z vso potrebno dokumentacijo. Je pa tožena stranka sama v odgovoru na tožbo navedla, da bi, če bi tožeča stranka dokazala, da je škodo plačala po računu, zamudne obresti tekle od plačila računa dalje. Glede na to in zato, ker je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka škodo poravnala in sicer s kompenzacijo, ji gredo zakonske zamudne obresti v konkretnem primeru od trenutka, ko ji je s poravnavo nastale škode L. d. o. o. nastala škoda v višini 38.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2011 do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 34.200,00 EUR od 29. 12. 2011 do 8. 5. 2012 zavrne ter

- v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 4.874,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu (za plačilo 34.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2012 do plačila) se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 60,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 36.740,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka) in ji povrniti njene pravdne stroške v višini 5.593,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku paricijskega roka dalje (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je od tožene stranke iz naslova zavarovanja pred (projektantsko) odgovornostjo zahtevala plačilo vtoževanega zneska. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevku v še spornem delu (36.740,00 EUR s pripadki) ugodilo.

6. Tožena stranka je sodišču prve stopnje očitala, da ni navedlo razlogov, zakaj ni sledilo predlogu za postavitev novega izvedenca oziroma za dopolnitev izvedenskega mnenja. Trdila je namreč, da izvedensko mnenje temelji na predpravdnem izvedenskem mnenju, ki ga je v spis predložila tožeča stranka, poleg tega izvedenec naj ne bi ugotavljal, ali je bil oprijem podlage 1,5 N/mm2. Navajala je, da bi se z dopolnitvijo mnenja potrdile njene trditve, da polagalec parketa ni pravilno opravil svojega dela, kar je po njenem mnenju pretrgalo vzročno zvezo med ravnanjem tožeče stranke in nastalo škodo. V zvezi s tem je navajala tudi, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da iz dokumentacije ni mogoče ugotoviti, ali je bila podlaga ustrezno pripravljena in ali so bila upoštevana vsa navodila tehnologa tožeče stranke, zato sodišče ni imelo podlage za zaključek o ustreznosti priprave podlage.

7. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Iz izvedenskega mnenja namreč določno izhaja, kaj je razlog za nastalo škodo, saj je mnenje v tem delu jasno in ni potrebe po njegovem dopolnjevanju in sicer, da lepilo, katerega uporabo je svetovala tožeča stranka, za sporno situacijo ni bilo primerno. Nadalje iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi slabo pripravljena podlaga zgolj pospešila nastanek škode (odstop parketa oziroma porušitev stika), in da je ključni razlog v uporabi napačnega lepila. Po oceni pritožbenega sodišča pri izvedbi dokaza z izvedencem ni zaznati kakšne kršitve določb postopka (tako izhaja že iz 12. točke sklepa VSL I Cpg 419/2015 z dne 23. 9. 2015 izdanega v obravnavani zadevi - list. št. 82). Poleg tega iz 10. točke sodbe VIII Pg 4551/2013 z dne 21. 1. 2015, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, izhaja, da neustreznost priprave tal ni zatrjeval nihče, ki je bil udeležen pri izvajanju del oziroma ugotavljanju vzrokov za nastalo odstopanje. Glede na zgoraj navedeno izvedensko mnenje o razlogu za odstopanje parketa, tudi ne držijo pritožbene navedbe, da bi bila v primeru, če bi polagalec parketa izvajal meritev oprijema, vzročna zveza med napačnim svetovanjem in nastalo škodo prekinjena, saj bi slab oprijem le pospešil porušitev stika. Navsezadnje pa iz izvedenskega mnenja izhaja, da se običajno meritev oprijema podlage ne izvaja, razen če jih predvidi tehnolog, ki predpiše sistem lepljenja, ali če jih zahteva nadzorni organ, kar v konkretni zadevi ni bilo zatrjevano.

8. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe v zvezi z vprašanjem opravljanja nadzora nad izvajanjem spornih del s strani D. L. Za odločitev v zadevi namreč niti ni ključno, kdo in koliko je izvajal nadzor, temveč dejstvo, da iz izvedenskega mnenja nedvomno izhaja, da je kljub več možnim razlogom, odločilni razlog za nastalo škodo napačno svetovanje oziroma izbira napačnega lepila.

9. Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o obsegu oziroma višini škode, ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da višina ni bila sporna, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v 12. točki sicer sprva res navedlo, da dejstvo, da je škoda nastala in da je bila opredeljena na 38.000,00 EUR, ni bilo sporno. Vendar pa je v nadaljevanju po izvedenem dokaznem postopku in dokazni oceni zaključilo, da je tožeča stranka opravila plačilo navedenega zneska družbi L. d. o. o. iz naslova povzročene škode, za katero je bila tudi odgovorna (15. točka izpodbijane sodbe).

10. Glede višine škode iz spisa izhaja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarjala predvsem, da tožeča stranka ni dokazala, da je škodo plačala, poleg tega pa tudi, da iz priložene specifikacije L. d. o. o. (A5) ne izhaja, da se nanaša na odpravo škode na spornem objektu. V prvi pripravljalni vlogi je nato tožeča stranka na te ugovorne trditve odgovorila in navedla, da je višina škode razvidna iz priloženega predpravdnega mnenja (A8). Tožena stranka je nato v vlogi z dne 31. 7. 2014 vztrajala le še na trditvah, da ni dokazano, da bi škoda nastala tožeči stranki, saj iz priloženega izpiska kartice za L.d. o. o. (A6) ni razvidno, da bi se pobotane terjatve nanašale na odpravo sporne škode, sami višini pa ni več ugovarjala oziroma je kasneje na naroku navedla še, da je trditvena podlaga tožeče stranke glede obsega škode pomanjkljiva. Vendar navedeno ne drži. Tožeča stranka se je, kot rečeno, v dokaz višine škode sklicevala predvsem na predpravdno izvedensko mnenje (A8), iz katerega izhaja, da je višina škode 38.000,00 EUR, česar tožena stranka, razen s sklicevanjem na to, da ni razvidno, da se listini v prilogi A5 in A6 nanašata ravno na odpravo škode na spornem objektu v A., ni konkretno izpodbijala. Glede na to je trditvena podlaga tožeče stranke v zvezi z višino škode s sklicevanjem na predpravdno izvedensko mnenje, ki je navsezadnje potrjeno z listinama v prilogi A5 in A6, in kar je bilo nato potrjeno tudi z zaslišanjem prič ter zakonitega zastopnika tožeče stranke, zadostna. V sklepu I Cpg 581/2016 z dne 14. 6. 2017 je namreč pritožbeno sodišče sodišče prve stopnje napotilo, da v zvezi z zatrjevano škodo in izvedeno kompenzacijo oziroma plačilom škode zasliši D. L., B. L. in J. K. Slednji je zaslišan potrdil, da je nastala škoda v višini 38.000,00 EUR, zakoniti zastopnik L. d. o. o. (B. L.) pa je potrdil, da predstavlja listina A5 stroške odprave škode. Glede na navedeno je tožeča stranka višino škode in tudi dejstvo, da jo je s kompenzacijo plačala, dokazala. Zato nasprotne pritožbene navedbe (in v tej zvezi sklicevanje na VSRS II Ips 102/2014 v zvezi s pomanjkljivo trditveno podlago) niso utemeljene.

11. Glede pritožbenih navedb, da je sporno, kakšna škoda je sploh nastala investitorju, saj L. d. o. o. ni bila investitor, temveč le izvajalka del na spornem objektu, zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je sporna škoda nastala investitorju objekta (11. točka izpodbijane sodbe), pritožbeno sodišče zaključuje, da so neutemeljene. Iz spisa namreč izhaja, da je družba L. d. o. o. na spornem objektu polagala parket na način, kot ji je svetovala tožeča stranka. Ker je prišlo do odstopanja parketa je nedvomno nastala škoda, pri čemer tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je navedena škoda nastala investitorju. Slednji bi imel namreč v končni fazi poškodovan in neuporaben parket, če škoda ne bi bila odpravljena. Zato je ključno le, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do škode prišlo, in da je bila le-ta odpravljena s strani L. d. o. o., kateri je, kot odgovorna za nastalo škodo, tožeča stranka nato nastalo škodo tudi poravnala.

12. Pritožbene navedbe, da iz specifikacije (A5) izhaja, da dela ni v celoti izvajala družba L. d. o. o., saj iz nje izhaja, da bo L. d. o. o. dela izvajala zgolj v obsegu 306 m2 za ceno 65,36 EUR v vrednosti 20.000,00 EUR in da je kvadratura manjša za 15 % (306 m2) v primerjavi z ugotovitvami predpravdnega izvedenca (360 m2), ter da je v predpravdnem mnenju navedena druga firma (T. namesto L. d. o. o.1), pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Gre namreč za pritožbene novote, saj tožena stranka ni navedla, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena v zvezi s 286. členom ZPP).

13. V konkretnem primeru ni sporno, da je tožeča stranka pripravila predlog sistema za izravnavo in izvedbo z dne 30. 6. 2011, s katerim je toženi stranki, kot se je kasneje izkazalo, zmotno svetovala in s tem povzročila škodo. Sporen pa je obseg zavarovalnega kritja. V postopku na prvi stopnje sta namreč stranki glede zavarovalnega kritja in vsebine Splošnih pogojev za zavarovanje projektantske odgovornosti (A3) zatrjevali nasprotno. Tožena stranka je trdila, da so bili predmet zavarovanja po sporni polici zgolj odškodninski zahtevki, ki so vezani na projektno dokumentacijo (prvi odstavek 1. člena Splošnih pogojev), kar velja tudi za odškodninske zahtevke za škodo, ki izvira iz napak pri izvajanju tehničnega nadzora in „konzaltinga“ (tretji odstavek 1. člena Splošnih pogojev) - le-to zavarovanje krije le, če je vezano na projektno dokumentacijo; ker tožeča stranka projektne dokumentacije v konkretnem primeru ni izdelala, nastala škoda ni krita s spornim zavarovanjem. Tožeča stranka pa je trdila, da je bilo dogovorjeno tudi zavarovanje za odškodninske zahtevke za škodo zaradi napake pri „konzaltingu“ oziroma tehničnem svetovanju kot samostojni dejavnosti (mimo projektne dokumentacije oziroma tudi, če le-ta ni izdelana). Drugih trditev v zvezi z skupnim namenom pogodbenikov v smislu drugega odstavka 82. člena OZ stranki nista podali. Glede na to je sodišče prve stopnje presojalo vsebino Splošnih pogojev in se oprlo zlasti na dejstvo, da v kolikor bi šlo pri svetovanju v tretjem odstavku 1. člena Splošnih pogojev le za svetovanje v okviru izdane projektne dokumentacije, potrebe po ponovni navedbi svetovanja v tretjem odstavku 1. člena Splošnih pogojev ne bi bilo, saj je le-to zajeto že s prvim odstavkom 1. člena Splošnih pogojev. Zato je zavzelo stališče, ki mu pritožbeno sodišče sledi, da svetovanje v smislu tretjega odstavka 1. člena Splošnih pogojev pomeni samostojno dejavnost, nevezano na izdano projektno dokumentacijo. Pri tem je utemeljeno upoštevalo tudi, da so bili Splošni pogoji vnaprej pripravljeni s strani tožene stranke, zato je nejasno določilo razlagalo v korist tožeče stranke (83. člen OZ).

14. Pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka v dokaz vsebine Splošnih pogojev (v zvezi z obsegom zavarovalnega kritja) predlagati zaslišanje strank, niso utemeljene. Na toženi stranki, ki je Splošne pogoje vnaprej pripravila, je bilo namreč trditveno in dokazno breme, da zavarovalno kritje ni obsegalo „konzaltinga“ kot samostojne dejavnosti. Vendar v dokaz njenih trditev ni predlagala nobenega dokaza, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (list. št. 86). Prav tako v pritožbi ni trdila, da bi v dokaz njenih navedb v zvezi z obsegom zavarovalnega kritja predlagala kakšen dokaz, ki ga sodišče prve stopnje ni izvedlo. Glede na to svojih trditev ni dokazala. S tem v zvezi tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožeča stranka oziroma zanjo D. L. nadzora izvajanja del ni opravljal. Odločilno je namreč, ali zavarovanje krije tudi odškodninske zahtevke za škodo, ki je posledica napake v „konzaltingu“ kot samostojni dejavnosti, zato je sodišče pravilno presojalo slednje.

15. V pripravljalni vlogi z dne 31. 7. 2014 je tožena stranka navedla, da je bila s sporno zavarovalno polico (A2) dogovorjena odbitna franšiza v višini 10 % dajatve zavarovalnice, vendar ne manj kot 0,3 % od zavarovalne vsote navedene na polici, v konkretnem primeru 420.000,00 EUR, 0,3 % od tega zneska pa znese 1.260,00 EUR in za toliko je sodišče prve stopnje zahtevek pravnomočno zavrnilo že s sodbo VII Pg 4551/2013 z dne 21. 1. 2015. Na dejstvo, da je bilo o odbitni franšizi v višini 1.260,00 EUR že pravnomočno odločeno, se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi v izpodbijani sodbi, a pri tem ni odločilo o ugovoru tožene stranke o dogovorjeni odbitni franšizi v presežku nad že zavrnjenih 1.260,00 EUR. Ta znesek (1.260,00 EUR) je tožena stranka navedla (le) kot najnižji znesek odbitne franšize glede na zavarovalno vsoto. Da je potrebno upoštevati odbitno franšizo v višjem znesku, to je znesku 3.800,00 EUR, je uveljavljala tudi v pritožbi zoper sodbo VII Pg 4551/2013. Ob pravilni uporabi materialnega prava (sporne police) je toženi stranki treba priznati odbitno franšizo v višini 10 % od dajatve zavarovalnice, kar znese 3.800,00 EUR (poleg 1.260,00 EUR še 2.540,00 EUR), tako da je v tem delu pritožba utemeljena.

16. Prav tako je utemeljena pritožba zoper odločitev o obrestnem delu tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala plačilo odškodnine po polici za zavarovanje projektantske odgovornosti v višini 38.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2011. Razlogov za navedeni datum sicer v tožbi ni navedla, je pa iz priloženih listinskih dokazov razvidno, da se navedeni datum nanaša na datum prijave škode toženi stranki (A4). Že v odgovoru na tožbo je tožena stranka ugovarjala teku zamudnih obresti in navajala, da ob prijavi škode obseg škode še ni bil znan, saj iz same prijave izhaja, da tožeča stranka vso potrebno dokumentacijo še pridobiva in bo posredovana naknadno. Na navedeno tožeča stranka ni odgovorila, temveč se je sklicevala le na opravljeno kompenzacijo (v zvezi s tem, da je škoda nedvomno nastala, saj je bila z njene strani tudi plačana).

17. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obrestnim delom zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo. Po prvem odstavku 943. člena OZ mora zavarovalnica v primeru nastanka zavarovalnega primera izplačati zavarovalnino oziroma odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši od štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo o nastanku zavarovalnega primera. Nastanek obveznosti zavarovalnice je torej res vezan na prejem obvestila, tega pa naj bi tožena stranka prejela 29. 12. 2011, ko naj bil prijavila škodo, kar je tožena stranka sicer prerekala. Vendar pa trditvi, da 29. 12. 2011 višina škode ni bila znana, tožeča stranka ni nasprotovala. Zato ni mogoče šteti, da je bila ob prijavi škode višina le-te znana toženi stranki. Drugi odstavek 943. člena OZ določa, da v primeru, ko je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči štirinajstdnevni rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Vendar ne tožeča stranka ne tožena stranka nista podali trditev o tem, kdaj je bila tožena stranka seznanjena z višino nastale škode oziroma z vso potrebno dokumentacijo. Je pa tožena stranka sama v odgovoru na tožbo navedla, da bi, če bi tožeča stranka dokazala, da je škodo plačala po računu, zamudne obresti tekle od plačila računa dalje. Glede na to in zato, ker je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka škodo poravnala in sicer s kompenzacijo, ji gredo zakonske zamudne obresti v konkretnem primeru od trenutka, ko ji je s poravnavo nastale škode L. d. o. o. nastala škoda v višini 38.000,00 EUR. Tožeča stranka je škodo poravnala v dveh delih, prvič s kompenzacijo 29. 2. 2012 v višini 32.433,97 EUR, drugič pa s kompenzacijo 8. 5. 2012 EUR v višini 5.566,03 EUR. Zato je ob pravilni uporabi materialnega prava do zakonskih zamudnih obresti upravičena šele od tega dne dalje, torej od 9. 5. 2012. 18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2011 do plačila (odbitna franšiza) in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 34.200,00 EUR od 29. 12. 2011 do 8. 5. 2012 (5. alineja 358. člena ZPP).

19. Glede na to, da je bila sodba sodišča prve stopnje delno spremenjena, je bilo treba odločiti tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po delno utemeljeni pritožbi in delni spremembi izpodbijane sodbe je tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom na plačilo 34.200,00 EUR s pripadki, kar znese 90 % od vtoževanih 38.000,00 EUR. Tožena stranka pa je posledično uspela s 10 %. Tožeči stranki je sodišče prve stopnje priznalo 5.593,72 EUR, ob upoštevanju njenega uspeha v pravdi ji tako gre 5.034,35 EUR. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi z dne 24. 12. 2014 priglasila 30 EUR materialnih stroškov, sodno takso za pritožbo zoper sodbo VII Pg 4551/2013 z dne 21. 1. 2015 v višini 873,00 EUR in nagrado za pristop na narok dne 13. 1. 2016 po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Pritožbeno sodišče ji je upoštevaje Zakon o sodnih taksah (ZST-1) in ZOdvT priznalo nagrado za zgoraj navedeni narok v višini 706,80 EUR (tar. št. 3102), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in sodno takso za zgoraj navedeno pritožbo v višini 873,00 EUR, vse skupaj 1.599,80 EUR, upoštevaje njen uspeh v postopku pa 160,00 EUR.

Po medsebojnem pobotanju stroškov je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 4.874,35 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

20. V preostalem delu (za plačilo 34.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2012 do plačila) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21. Upoštevaje delni uspeh s pritožbo, je pritožbeno sodišče odločalo še o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka je priglasila sodno takso za pritožbo v višini 873,00 EUR, upoštevaje uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku (6,91 %2) ji je pritožbeno sodišče priznalo 60,32 EUR pritožbenih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 Iz predpravdnega izvedenskega mnenja izhaja, da je bila družba L. d.o.o. podizvajalec družbe T. d.o.o. 2 V pritožbenem postopku je bil sporen znesek 36.740,00 EUR, tožena stranka pa je s pritožbo uspela za znesek 2.540,00 EUR (in za del obrestnega zahtevka), kar predstavlja 6,91 % uspeh s pritožbo.