Jedro

Stališče sodišča prve stopnje, da Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju ni v skladu z 92. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (KPVIZ) in s sedmim odstavkom 137. člena ZDR-1, je zmotno. Gre za materialnopravno presojo, zato dejanski zaključki sodišča prve stopnje, utemeljeni na izpovedi ravnatelja in pisnih izjavah prič, niso odločilni.

ZDR-1 in KPVIZ ne govorita o obračunu (nadomestila) plače oziroma delovne uspešnosti in dodatka za ure razredništva. Po drugem odstavku 137. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan izplačati nadomestilo plače v primerih odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja, z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni in ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. KPVIZ v 92. členu določa, da v primerih izrabe letnega dopusta in za praznike pripada delavcu nadomestilo v višini 100 % osnove, pri čemer je osnova za izračun nadomestila plače v primeru odsotnosti delavca plača delavca, ki bi jo prejel za redni delovni čas v tekočem mesecu, če bi delal. Po tej določbi sta v osnovo za izračun nadomestila plače zaradi izrabe letnega dopusta in odsotnosti za praznik poleg osnovne plače vključena dodatek za ure razredništva in delovna uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, do katerih bi bil javni uslužbenec upravičen v tekočem mesecu, če bi delal.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „I. Toženka je dolžna v roku 15 dni plačati tožniku znesek 67,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 15. 1. 2018 do plačila.

II. Toženka krije sama svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 930,50 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

III. Stranska intervenientka sama krije svoje stroške postopka.“

II. Toženka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 222,66 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik od toženke zahteva plačilo 67,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do dneva plačila ter povrnitev stroškov tega postopka. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 849,41 EUR, v roku 15 dni brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila in da je dolžan stranskemu intervenientu na strani tožene stranke povrniti stroške postopka v znesku 428,40 EUR, v roku 15 dni brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da toženka obračunava in premalo izplačuje nadomestila plače, kar je v nasprotju z Uredbo, ki je bila sprejeta na podlagi 40. člena ZSPJS. Zmoten je zaključek sodišča, da je Uredba v nasprotju z 92. členom KPVIZ in sedmim odstavkom 137. člena ZDR-1. Izračun nadomestila plače ni višji, kot bi bila plača, če bi tožnik delal. Priča A.A. ni bila pristojna za obračun in financiranje srednješolskih programov, zato ji ni bilo znano, na kakšen način se programi financirajo. Sodišče ne bi smelo upoštevati njenega pojasnila, da imata sporna dodatka naravo stalnih dodatkov, kar je v nasprotju z Uredbo. Dodatka nista odrejena za celo šolsko leto, ampak za čas pouka v dejanskem obsegu opravljenih ur. Priča B.B. ni pojasnila, zakaj po spremembi Uredbe niso uskladili programa obračuna plač. Toženka višini izračuna ni nasprotovala.

3. Toženka in stranska intervenientka na njeni strani v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, pri čemer je bistvo spora ravno pravno vprašanje.

6. Tožnik, zaposlen kot učitelj na srednji šoli, vtožuje mesečna prikrajšanja pri plači za obdobje od decembra 2016 do vključno novembra 2017, pri čemer je sporno vprašanje, ali je toženka zakonito obračunavala nadomestila plače s tem, ko je delovno uspešnost zaradi povečane pedagoške oziroma učne obveznosti in dodatek za ure razredništva preračunavala na normirane ure rednega dela.

7. Po prvem odstavku 119. člena Zakona o vzgoji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/1996 in nasl.) delovna obveznost učitelja obsega pouk in druge oblike organiziranega dela z učenci, vajenci, dijaki oziroma študenti višjih šol (učna obveznost), pripravo na pouk, popravljanje in ocenjevanje izdelkov ter drugo delo, potrebno za uresničitev izobraževalnega programa. V 121. členu ZOFVI je definiran delovni normativ za poklicno izobraževanje v okviru tedenskega polnega delovnega časa za učitelje splošnoizobraževalnih in strokovno teoretičnih predmetov z vidika neposredne učne obveznosti največ 20 ur tedensko (1. alineja). V skladu s 124. členom ZOFVI lahko ravnatelj učitelju ali drugemu strokovnemu delavcu določi dodatno tedensko učno obveznost za toliko ur, kot je določeno za posamezni predmet v oddelku, če v okviru z zakonom določene tedenske učne obveznosti ni mogoče organizirati pouka v skladu s predmetnikom, vendar ne več kot za pet ur (povečan normativ učne obveznosti). Zakon učne ure opredeljuje kot temeljno, vendar ne edino, obveznost učiteljev (119. člen ZOFVI), njihovo zgornjo tedensko mejo kot osnovni delovni normativ (121. člen ZOFVI), ki pa se lahko poveča glede na organizacijske možnosti šol (124. člen ZOFVI).

8. Po prvem odstavku 5. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. ZSPJS v četrtem odstavku 22.e člena določa, da se del plače iz naslova povečanega obsega dela v okviru z zakonom določene dodatne tedenske učne obveznosti obračuna enako kot redna učna ura oziroma pedagoška obveznost. Na podlagi 40. člena ZSPJS vsi izplačevalci plač obračunavajo in izplačujejo plače na podlagi enotne metodologije in obrazcev, ki jih z uredbo predpiše vlada, kar je ta storila s sprejemom Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Uredba, Ur. l. RS, št. 14/2009 in nasl.) oziroma njeno spremembo (Ur. l. RS, št. 70/2016). V 19.b členu Uredbe je bilo določeno, da se javnemu uslužbencu, ki mu v skladu z drugim odstavkom 22.e člena ZSPJS pripada del plače za delovno uspešnost iz naslova dodatne tedenske učne obveznosti, plačilo za povečano tedensko učno obveznost izračuna tako, da se mesečni obseg opravljenih ur, ki se štejejo kot povečana tedenska učna obveznost, pomnoži z bruto urno postavko osnovne plače, ki je povečana za faktor povečane učne obveznosti.

9. Kolektivna pogodba za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl.) je v 39. členu določala, da pripada javnemu uslužbencu dodatek za ure razredništva, določene v skladu z normativnimi kriteriji v višini določenega odstotka urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca v oddelkih srednjega poklicnega, strokovnega in splošnega izobraževanja. Plačilo za ure razredništva se je po Uredbi izračunalo tako, da se je mesečni obseg opravljenih ur, ki se štejejo kot ure razredništva, pomnožil z bruto urno postavko osnovne plače, ki je povečana za faktor.

10. Toženka je navedeni formuli uporabila tako, da je delovno uspešnost in dodatek v času, ko je bil tožnik odsoten z dela za praznik in zaradi izrabe letnega dopusta, preračunala na normirane ure rednega dela, kar je vplivalo na višino izplačila. Pritožba utemeljeno navaja, da za takšen izračun toženke v Uredbi ni podlage. Uredba je v 19.c členu določala, da so vrste izplačil, ki so upoštevane v bruto osnovi za izračun nadomestila plače v breme delodajalca za tekoči mesec in ki imajo vrednost 1 v stolpcu A1, med izplačili ponovno izračunane in navedene na plačilni listi samo od normiranih ur rednega dela. Pri izračunu nadomestil se upoštevajo vrste izplačil glede na vrednost faktorja A1, ki za delovno uspešnost in dodatek za ure razredništva znaša 0. To pomeni, da se po Uredbi upoštevata izračunani višini izplačane vrednosti delovne uspešnosti zaradi povečane tedenske delovne obveznosti in dodatka za ure razredništva, ki se ne preračunavata na normirane ure rednega dela.

11. Stališče sodišča prve stopnje, da Uredba ni v skladu z 92. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 52/1994 in nasl. - KPVIZ) in s sedmim odstavkom 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1), je zmotno. Gre za materialnopravno presojo, zato dejanski zaključki sodišča prve stopnje, utemeljeni na izpovedi ravnatelja in pisnih izjavah prič A.A. in B.B., niso odločilni.

12. ZDR-1 in KPVIZ ne govorita o obračunu (nadomestila) plače oziroma delovne uspešnosti in dodatka za ure razredništva. Po drugem odstavku 137. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan izplačati nadomestilo plače v primerih odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja, z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni in ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. KPVIZ v 92. členu določa, da v primerih izrabe letnega dopusta in za praznike pripada delavcu nadomestilo v višini 100 % osnove, pri čemer je osnova za izračun nadomestila plače v primeru odsotnosti delavca plača delavca, ki bi jo prejel za redni delovni čas v tekočem mesecu, če bi delal. Po tej določbi sta v osnovo za izračun nadomestila plače zaradi izrabe letnega dopusta in odsotnosti za praznik poleg osnovne plače vključena dodatek za ure razredništva in delovna uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, do katerih bi bil javni uslužbenec upravičen v tekočem mesecu, če bi delal. 13. Toženka in stranska intervenientka na primeru obračuna plače za februar 2017 prikazujeta, da bi bil tožnik upravičen do izplačila plače v znesku 2.310,37 EUR, če bi delal cel mesec (brez praznikov in dopusta); v primeru upoštevanja tožnikovega izračuna in odsotnosti z dela zaradi praznika 8 ur in izrabe letnega dopusta v trajanju 32 ur pa bi tožnik prejel 2.331,09 EUR, kar presega znesek plače, do katere bi bil upravičen, če bi delal cel mesec. Res je v sedmem odstavku 137. člena ZDR-1 določeno, da višina nadomestila plače ne sme presegati višine plače, ki bi jo delavec prejel, če bi delal. Vendar je treba upoštevati tudi deveti odstavek istega člena, da je dolžan delodajalec delavcu izplačati nadomestilo plače za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela. V primeru odsotnosti z dela za praznik in izrabe letnega dopusta končni znesek izplačila v višini 2.331,09 EUR vsebuje plačo za ure rednega dela in sorazmerni del nadomestila plače za 40 ur, kolikor znaša delovna obveznost javnega uslužbenca na dneve, ko ni delal, zato ni ustrezna primerjava končnih bruto zneskov. Primerjati je mogoče le višino nadomestila plače za čas odsotnosti v skupnem trajanju 40 ur z višino plače, ki bi jo javni uslužbenec prejel, če bi delal v tem času.

14. Glede na navedeno je tožnik utemeljeno izpodbijal izračun plače oziroma dodatka in delovne uspešnosti, ki ga je toženka obračunavala na način, ki ni v skladu z ZSPJS in Uredbo.

15. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

16. Zaradi spremenjene odločitve o utemeljenosti zahtevka je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o prvostopenjskih stroških. Tožniku je na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP in v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) glede na vrednost spornega predmeta kot potrebne stroške priznalo: 200 točk za sestavo tožbe, po 150 točk za štiri pripravljalne vloge, 100 točk za zastopanje na pripravljalnem naroku, priglašenih 100 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavno, 100 točk za zastopanje na naslednjem naroku ter 100 točk za zastopanje na zaključnem naroku, 22 točk materialnih stroškov (2 % do 1.000 točk, 1 % nad 1000), kar znaša 1222 točk, z 22 % DDV in stroškom sodne takse pa 930,50 EUR. Ostali priglašeni stroški nimajo podlage v OT. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP je tožniku stroške postopka dolžna povrniti toženka, medtem ko toženka in stranska intervenientka sami krijeta svoje stroške.

17. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je toženka dolžna povrniti še pritožbene stroške: 250 točk za sestavo pritožbe, kar z materialnimi stroški in 22 % DDV ter takso za pritožbo znaša 222,66 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP in drugi odstavek 165. člena ZPP).