Jedro

S širitvijo dejanskih vprašanj in spremembo dokaznega sredstva v zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik ne uveljavlja kršitev pravic obrambe, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega P.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7.2.2006 obsojenega P.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po drugem odstavku 183. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen osem let zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 5.718 SIT in na 200.000 SIT določeno povprečnino, odločilo pa tudi, da je obsojenec dolžan povrniti potrebne izdatke in nagrado oškodovankine pooblaščenke, o čemer bo odločalo s posebnim sklepom. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi obsojenega P.P. in njegovega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena, 17. členom in tretjim odstavkom 16. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Po mnenju vložnika je bila s kršitvijo teh določb kršena tudi obsojencu zagotovljena ustavna pravica do obrambe iz (3. alineje) 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga naj zahtevo zavrne.

Obsojenčev zagovornik v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca navaja, da je sodišče v rednem postopku z zavrnitvijo predlaganih dokazov, ki so v korist obsojencu kršilo obsojenčevo pravico do obrambe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi zatrjevano kršitev pravico obrambe utemeljuje z navedbo, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z merili, ki jih mora upoštevati pri presoji ali bo predlagani dokaz izvedlo ali ne, zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje izvedenca ginekološke stroke B.G. in prič A.B. ter B.P. Drugostopenjsko sodišče je s tako oceno soglašalo in v obrazložitvi zapisalo, da izvedenec dr. B.G. po treh letih po sledeh na telesu oškodovanke ne bi mogel povedati več, kot je bilo ugotovljeno ob pregledu, kar izhaja tudi iz ambulantnega kartona.

Obsojenčev zagovornik je glede dokazov, ki jih navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, na glavni obravnavi predlagal, da se zaslišijo priče, ki bodo lahko povedale, da pričanje oškodovanke ni najbolj točno. Predlagal je zaslišanje prič A.B. in obsojenčevega brata B.P., ki bosta povedala, da je oškodovanka obsojencu pošiljala SMS sporočila s seksualno vsebino, prof. dr. B.G. pa o tem, ali so bili kakšni sledovi na telesu oškodovanke, ker naj bi bil spolni odnos v majhnem avtomobilu, ker bi verjetno nastale kakšne poškodbe, če bi bila uporabljena sila.

Sodišče prve stopnje je te dokazne predloge na glavni obravnavi zavrnilo z utemeljitvijo, da njihova izvedba ni potrebna, ker je že na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje povsem dovolj razjasnjeno in je zadeva zrela za razsojo. V sodbi pa je takšno odločitev obrazložilo z navedbami, da izvedba dodatnih dokazov ni bila potrebna, ker je bilo že na podlagi dokazov, ki jih je sodišče dotlej izvedlo na glavni obravnavi, dejansko stanje povsem dovolj razjasnjeno.

Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost in ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza. Pri tem mora upoštevati, da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten, da mora biti relevantnost in obstoj predlaganega dokaza utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti ter da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo, ali če je bil predlog dan zaradi zavlačevanja postopka. Po petem odstavku 299. člena ZKP se sklepi senata o dokaznih predlogih razglasijo in s kratko obrazložitvijo vpišejo v zapisnik o glavni obravnavi. V sodbi pa mora sodišče prve stopnje v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP navesti iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. Dokaznega predloga stranke ni mogoče zavrniti s posplošenimi navedbami (da je vložen prepozno, da je sodišče že v zadostni meri prepričano v obstoj nekega dejstva, da dokaz ni pravno relevanten, da je dejansko stanje dovolj pojasnjeno, da prejem dokaznega predloga v pomenu samo zavlačevanje postopka in podobnimi formulacijami), ampak na podlagi predhodne, skrbne ocene dotlej izvedenih dokazov.

V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ne preizkuša izpodbijane pravnomočne odločbe po uradni dolžnosti, ampak v skladu z načelom dispozitivnosti, torej le zaradi kršitev zakona, ki jih v izrednem pravnem sredstvu uveljavlja vložnik. Obsojenčev zagovornik v zahtevi ne zatrjuje, da sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznih predlogov sploh ni obrazložilo, zato Vrhovno sodišče izpodbijane odločbe s tega vidika ni presojalo.

Vložnik je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo kršitev pravic obrambe v obsegu kot jo uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, oprl na navedbe, da bi priča A.B. lahko potrdil, da mu je oškodovanec (očitno mišljena oškodovanka I.E.) sama povedala, da sta z obsojencem imela spolne odnose že v P., kjer sta bila dva dni v hotelu M., da se je s tem postavljala tudi pred prijateljicami, priča B.P., pa da bi povedal, da so se SMS sporočila med obsojencem in oškodovanko "množično pojavljala". Predlog za zaslišanje priče prof. dr. B.G. pa je vložnik v pritožbi utemeljeval z navedbami, da je oškodovanka trdila, da jo je "pri odnosu v anus bolelo oziroma tudi kasneje, ko je obsojenec uporabljal pollitrsko steklenico coca-cole" ter da so takšne trditve v nasprotju z izvidom ambulantnega pregleda, pri katerem se je pokazalo, da na telesu ni videti sledov fizičnega nasilja. Navajal je tudi, da je splošno znano, da bi ob tako intenzivnem odnosu v vagino in anus moralo priti do določenih sledi "tako organov in notranjih strani beder", ta priča pa da tega ni videla. V pritožbi je poudaril tudi, da bi z zaslišanjem prof. dr. B.G. obramba lahko ugotovila kaj (je bilo) z odvzemom brisov in dlak, ki so bile najdene na zunanjem delu oškodovankinega spolovila in bile zavarovane, "kaj je s perilom oškodovanke v kritičnem času in strokovni pregled le-tega", ter zakaj ni bilo nobenih vidnih poškodb oziroma sledi in podobno.

Primerjava utemeljitve predlaganih dokaznih predlogov na glavni obravnavi, ki jih je sodišče zavrnilo, in podlage za zatrjevanje kršitve pravice do obrambe v pritožbi pokaže, da se le dokazni predlog za zaslišanje obsojenčevega brata B.P. vsebinsko prekriva z dokazovanjem dejstva, ki ga je zagovornik navedel na glavni obravnavi. Potrebo po zaslišanju prič A.B., predvsem pa priče prof. dr. B.G. je vložnik v pritožbi argumentiral z nujnostjo ugotavljanja dejstev, ki jih s tema dokazoma na glavni obravnavi sploh ni dokazoval in na ta način spremenil predmet dokazov (tema probandi), zato ti očitki sodijo v sfero zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče druge stopnje je navedene očitke zavrnilo z navedbami, da obsojenčev brat in A.B. o samem dejanju iz lastnega ne vesta ničesar, temveč naj bi pričala le o posrednih okoliščinah, na podlagi katerih bi bilo mogoče o izpovedbi oškodovanke sklepati, da je neverodostojna, vendar pa, da je sodišče prve stopnje ob trdni dokazni oceni, ob upoštevanju dokazov, ki so takšne oškodovankine navedbe potrdili, pravilno sklepalo, da je izpovedba oškodovanke verodostojna in zato oba ta dokazna predloga utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče je tudi navedlo, da iz izvida ambulantnega pregleda, kakor tudi iz zapisnika o ginekološkem pregledu oškodovanke razvidno, katere sledove na telesu oškodovanke je ob zdravniškem pregledu ugotovil prof. dr. B.G., da pa zahteva ne pove, kaj naj bi ta priča po treh letih več od zapisanega v listinah na glavni obravnavi lahko še pojasnila. Zapisano je tudi, da z zaslišanjem te priče ne bi bilo mogoče ugotoviti zakaj mu oškodovanka ob pregledu ni povedala za analni odnos in potiskanje plastenke coca-cole v njeno spolovilo ter da obsojenčev zagovornik ni konkretno pojasnil, o čem naj bi bil prof. dr. G. izprašan in zakaj bi naj njegova izpovedba bila pomembna za obrambo obsojenca. Pritožbeno izvajanje zagovornika, da bi z zaslišanjem ginekologa obramba lahko ugotovila, kaj je z odvzemom brisov in dlak, ki so bile najdene na zunanjem delu spolovila in kaj je s perilom oškodovanke v kritičnem času ter zakaj ni bilo nobenih vidnih sledov in poškodb, je višje sodišče ocenilo kot nejasno. Na ta način je v skladu s prvim odstavkom 395. člena ZKP argumentirano zavrnilo relevantne pritožbene navedbe, tudi tiste, ki zadevajo kršitev pravic obrambe zaradi zavrnitve njenih dokaznih predlogov.

V zahtevi vložnik navaja, da je odločitev drugostopenjskega sodišča napačna, ker bi prof. dr. B.G., ki je oškodovanko pregledal eno uro po domnevnem dogodku, glede na zapisane ugotovitve v ambulantnem kartonu kot izvedenec lahko pojasnil, ali bi se bi v primeru, če bi se dejanje primerilo tako, kot zatrjuje oškodovanka in ugotavlja sodišče, na oškodovanki morali poznati jasno vidni sledovi, glede na očitane zelo različne aktivnosti in na načine izvajanja penetracije. Obsojeni P.P. in njegov zagovornik v rednem postopku nista podala dokaznega predloga, da se prof. dr. B.Š. zasliši kot izvedenec, niti da ga je potrebno zaslišati kot izvedeno pričo. S takšno širitvijo dejanskih vprašanj in spremembo dokaznega sredstva v zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik ne uveljavlja kršitev pravic obrambe, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja za vložnikove navedbe, da bi obsojenčevo ravnanje, če bi bilo tako, kot ga je ugotovilo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, moralo na oškodovankinem telesu pustiti sledove (odrgnjenost in rdečica na spolovilu ter anusu oziroma notranji strani stegen) in ker teh ni bilo, da tudi dogodka ni bilo, razen prostovoljnega oškodovankinega oralnega zadovoljevanja obsojenca. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve zakona določno obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih navedb ni mogoče preizkusiti. Trditev v zahtevi, da je obsojenec na glavni obravnavi predlagal "neposredno" zaslišanje prič A.B. in B.P., da je sodišče dokazna predloga zavrnilo in s tem kršilo obsojenčeva jamstva v kazenskem postopku, brez katerih učinkovita enakopravna obramba ni mogoča, kar da je v nasprotju tudi s temeljnim načelom pravičnosti kot najvišjim procesnim načelom, so v tolikšni meri nekonkretizirane, da jih ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega P.P. niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni P.P. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 1000 EUR. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere in dejstvo, da z vidika odločanja v tej fazi postopka šlo za zapleteno zadevo.