Jedro

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog zavrnilo, ker tožnica v zvezi s pogojem verjetno izkazanega obstoja terjatve iz prvega odstavka 272. člena ZIZ v predlogu za izdajo začasne odredbe ni podala ustreznih trditev in dokazov, saj se je v njem le sklicevala na tožbene navedbe v zvezi s tem. Kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, je postopek za izdajo začasne odredbe poseben in samostojen postopek, pri katerem ni odločilno, ali je predlog za izdajo začasne odredbe vložen skupaj s tožbo (v skupni vlogi) ali v posebni vlogi, temveč je pomembno, da upnik upoštevaje razpravno načelo, ki velja tudi za postopek zavarovanja terjatev (15. člen ZIZ v zvezi s 7. in 212. členom ZPP), navede glede zakonskih pogojev za začasno odredbo vsa dejstva in zanje predlaga dokaze z upoštevanjem dokaznega standarda verjetnosti. Tožnica se je v predlogu za začasno odredbo v zvezi s pogojem verjetnosti obstoja terjatve (konkretno verjetnosti, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita) zgolj sklicevala na "podane tožbene navedbe". Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da s tem svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi s to materialnopravno predpostavko v postopku zavarovanja ni zadostila in tako verjetnosti obstoja terjatve ni izkazala.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožnice, ki glasi: "1. Zadrži se učinkovanje Redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga št. ... z dne 29. 4. 2010. Zadrži se učinkovanje sklepa tožene stranke št. ... z dne 19. 2. 2026 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 25. 3. 2026. 2. Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in traja še 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari. 3. Ugovor zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži njene izvršitve." (točka I izreka). Odločitev o stroških postopka v zvezi z začasno odredbo je pridržalo za končno odločbo (točka II izreka).

2.Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica. Predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izpodbija stališče sodišča prve stopnje o tem, da je odločanje o začasni odredbi samostojen postopek, zaradi česar naj ne bi zadostovalo, da tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe ni samostojno navedla in utemeljila dejstev glede verjetnosti obstoja oziroma nastanka terjatve, temveč se je pavšalno sklicevala na navedbe iz tožbe. Ne strinja se z zaključkom, da je zato predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen, ker tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja oziroma nastanka terjatve. Sodni odločbi višjega sodišča,1 na kateri se v potrditev zavzetih stališč sklicuje sodišče prve stopnje, ne obravnavata primerljive procesne situacije, zato njuni stališči nista neposredno uporabljivi za predmetni spor. Izpostavlja bistvene razlike z obravnavanim primerom, v katerem sta bila tožba in predlog za izdajo začasne odredbe vložena kot enotno procesno besedilo, povezano v vsebinsko in funkcionalno celoto. Obstaja tudi popolna identiteta historičnega dogodka, dejanske podlage, zatrjevanih kršitev, dokazne podlage in pravnega vprašanja med glavnim zahtevkom in predlogom za začasno odredbo, s katerim tožnica zahteva začasno zadržanje učinkov odpovedi do pravnomočne odločitve o glavni stvari (v okviru katere izpodbija zakonitost te iste odpovedi). Podredno tožnica še izpostavlja, da tudi v primeru, če je sodišče štelo, da trditvena podlaga za izdajo začasne odredbe ni bila dovolj substancirana oziroma popolna, predloga ne bi smelo zavrniti brez predhodnega materialnega procesnega vodstva in poziva na dopolnitev. Razlikovati je namreč treba med nepopolnostjo in nesklepčnostjo vloge. V primeru nepopolnosti (kot v obravnavanem primeru, ko je sodišče zavzelo stališče, da je povezava med tožbenimi navedbami in predlogom za začasno odredbo premalo eksplicitna oz. sistematično predstavljena) sodišče vloge ne sme zavrniti, temveč bi moralo stranko skladno s 108. členom Zakona o pravdnem postopku2 pozvati na njeno dopolnitev. To sodišču nalaga tudi dolžnost materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) v smislu spodbude sodišča stranki, da navede manjkajoča pravno relevantna dejstva. Zmoten je tudi prvostopni zaključek, da tožnica ni konkretizirala ravnanj toženke, ki naj bi predstavljala trpinčenje na delovnem mestu. Zavzeto stališče je v očitnem nasprotju z vsebino tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe, saj je tožnica natančno opisala konkretna kontinuirana ravnanja, ki so se stopnjevala, s čimer je podan vzorec ravnanj kot bistveni element trpinčenja na delovnem mestu, katerega najintenzivnejšo manifestacijo predstavlja odpoved. Tožnica je tudi konkretno pojasnila škodljive posledice nadaljnjega učinkovanja odpovedi, ki jih kasnejša sodna odločba ne bo mogla v celoti sanirati, do česar se sodišče ni vsebinsko opredelilo (kršitev 22. člena Ustave). Poudarja, da gre za odpoved iz krivdnega razloga javni uslužbenki, ki hkrati opravlja funkcijo sodne tolmačke, ta pa temelji na zaupanju, strokovni integriteti in osebni verodostojnosti. Formalizacija očitkov v obliki odpovedi iz krivdnega razloga jo postavlja v položaj domnevne kršiteljice delovnih obveznosti in s tem predstavlja objektivno stigmo ter krni njen ugled in kredibilnosti v delovnem okolju. Sodišče je povsem prezrlo, da je tožnica zatrjevala škodo, ki ni zgolj premoženjska, temveč osebnostna, profesionalna in psihična. Načelo sorazmernosti zahteva konkretno in individualizirano tehtanje interesov obeh strank, ki ga sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni opravilo pravilno. Iz okoliščin primera ne izhaja, da bi izdaja začasne odredbe za toženko povzročila konkretno in realno škodo oziroma onemogočila delovanje državnega organa. V primeru izdaje začasne odredbe bi toženka, ki nastopa kot državni organ, zgolj nadaljevala z organizacijskim prilagajanjem delovnega procesa in omogočanjem izvrševanja zakonskih dolžnosti tožnice po 168. členu Zakona o delovnih razmerjih3. Navedeno pa ne more predstavljati pravno relevantne škode, ki bi lahko pretehtala nad intenzivnimi posledicami, grozečimi tožnici ob neizdaji začasne odredbe. Ob tem poudarja, da toženka v konkretnem primeru nastopa kot državni organ in ne kot nosilec premoženjskih interesov. Tožnica predlaga kot uvodoma in priglaša pritožbene stroške.

3.V odgovoru na pritožbo toženka navaja, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni dovoljena.

5.Sodišče druge stopnje je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob tem preizkusu ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Sprejeta odločitev je utemeljena in obrazložena z dovolj izčrpnimi in jasnimi razlogi, ustrezno upošteva v sodni praksi že uveljavljena stališča in odločitve, zato ni utemeljen očitek kršitve ustavnih pravic do sodnega varstva in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Za odločitev relevantno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, nanj pa pravilno uporabljeno materialno pravo.

6.V tem individualnem delovnem sporu tožnica izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, podano s sklepom Ministrstva A. z dne 19. 2. 2026 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 25. 3. 2026. Hkrati s tožbo je predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, s katero bi sodišče zadržalo učinkovanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in učinkovanje izpodbijanih sklepov do poteka 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari.

7.Sodišče prve stopnje je odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe pravilno utemeljilo na 43. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih,4 ki določa, da sodišče med postopkom na podlagi predloga stranke in tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (prvi in drugi odstavek) ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače (četrti odstavek istega člena). Nadalje je pravilno uporabilo 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju,5 ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. V skladu z navedeno zakonsko določbo sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora za verjetno izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: da obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena istega zakona).

8.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog zavrnilo, ker tožnica v zvezi s pogojem verjetno izkazanega obstoja terjatve iz prvega odstavka 272. člena ZIZ v predlogu za izdajo začasne odredbe ni podala ustreznih trditev in dokazov, saj se je v njem le sklicevala na tožbene navedbe v zvezi s tem. Kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, je postopek za izdajo začasne odredbe poseben in samostojen postopek, pri katerem ni odločilno, ali je predlog za izdajo začasne odredbe vložen skupaj s tožbo (v skupni vlogi) ali v posebni vlogi, temveč je pomembno, da upnik upoštevaje razpravno načelo, ki velja tudi za postopek zavarovanja terjatev (15. člen ZIZ v zvezi s 7. in 212. členom ZPP), navede glede zakonskih pogojev za začasno odredbo vsa dejstva in zanje predlaga dokaze z upoštevanjem dokaznega standarda verjetnosti. Tožnica se je v predlogu za začasno odredbo v zvezi s pogojem verjetnosti obstoja terjatve (konkretno verjetnosti, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita) zgolj sklicevala na "podane tožbene navedbe". Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da s tem svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi s to materialnopravno predpostavko v postopku zavarovanja ni zadostila in tako verjetnosti obstoja terjatve ni izkazala. V sodni praksi višjih sodišč,6 je že ustaljeno stališče, da takšen način uveljavljanja zavarovanja, ki temelji zgolj na pavšalnem sklicevanju na trditve iz drugega postopka (postopka s tožbo), oziroma ne vsebuje niti jedrnatega povzetka dejstev ali sklicevanja na konkretne dele tožbe, kateri po mnenju tožnice utemeljujejo verjetnost obstoja ali nastanka terjatve, ne zadošča za vsebinsko presojo obstoja te materialnopravne predpostavke v postopku zavarovanja z začasno odredbo. Ni odločilno, ali je predlog za izdajo začasne odredbe vložen skupaj s tožbo (v skupni vlogi) ali morebiti kasneje tekom postopka. Čeprav ima sodišče vpogled v sodni spis in se vselej lahko s tožbo in s predlogom seznani, ni naloga sodišča, da samo ugiba, katere svoje terjatve, opredeljene v tožbi, želi upnik zavarovati s predlogom za izdajo začasne odredbe. Pritožbene navedbe, da je treba pri strogih pogojih za izkaz verjetnosti obstoja terjatve in presoji, ali so ti izpolnjeni, ločiti procesne situacije, ali je predlog za začasno odredbo vložen skupaj s tožbo (v enem dokumentu) ali kot samostojna vloga, so v nasprotju s pojasnjenim stališčem o posebnosti in samostojnosti postopka zavarovanja z začasno odredbo. Take ločitve tudi v pritožbi izpostavljena sodna praksa ne podpira, saj je iz obeh sodnih odločb VDSS (kot v opombi 1) dovolj jasno razbrati, da se nanašajo na vse predloge za začasno odredbo, ne glede na to, če so ti vloženi v istem dokumentu kot sama tožba. Na prvi pogled se morda zdi zahteva, da mora predlog za izdajo začasne odredbe, ki je vložen tekom pravde (ali celo skupaj s tožbo), vsebovati tudi trditve in dokaze glede verjetnosti obstoja terjatve, pretirana in formalistična, vendar je glede na posebno in samostojno naravo postopka zavarovanja nujna in logično sprejemljiva ter edina omogoča poenoteno obravnavanje vseh predlogov za začasno odredbo,7 tudi z vidika procesnih zahtev.

9.Razumeti je podrejeno izraženi pritožbeni pomislek, da tudi v primeru zavzetega stališča, da trditvena podlaga za izdajo začasne odredbe ni bila dovolj substancirana oziroma popolna, sodišče prve stopnje predloga ne bi smelo zavrniti brez predhodnega materialnega procesnega vodstva in poziva na dopolnitev. Taka zahteva pa ne upošteva narave postopka zavarovanja, katerega imanentna vsebina je ravno zahtevana hitrost postopanja (sodišče mora o predlogu za začasno odredbo odločiti najkasneje v treh dneh - drugi odstavek 43. člena ZDSS-1). Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan niti nadaljnji kumulativno zahtevani pogoj za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 272. člena ZIZ, saj tožnica ni uspela verjetno izkazati nobene od alternativnih predpostavk (nevarnost onemogočene oziroma otežene uveljavitve terjatve - 1. alineja; potrebnost odredbe za preprečitev uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode - 2. alineja; da dolžnik z izdajo neutemeljene začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic kot upnica v primeru njene neizdaje - načelo sorazmernosti - 3. alineja).

1.Tožnica se je v predlogu (podobno v pritožbi) osredotočila na predpostavko potrebnosti začasne odredbe za preprečitev nastanka sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Glede grozeče sile je navajala, da je izpodbijana odpoved najintenzivnejša manifestacija trpinčenja na delovnem mestu, ki ga je tožnica deležna. Iz predloga za začasno odredbo je sicer razbrati, da tožnica tako dojema izpodbijano odpoved, kar pa še ne pomeni, da je uspela z navedbami v tej smeri z verjetnostjo izkazati grozečo uporabo sile, ki jo je treba z začasno odredbo preprečiti. V navedbah predloga za začasno odredbo so sicer opisana posamezna nesoglasja med tožnico in nadrejeno glede utemeljenosti omejitve pravice do odsotnosti z dela zaradi opravljanja funkcije sodne tolmačke po 168. členu ZDR-1. Glede na odsotnost konkretizacije posameznih ravnanj (kot pravilno šteje sodišče prve stopnje) pa v tej fazi postopka še ni mogoče niti z verjetnostjo zaključiti, da gre za enega od elementov (celo kulminacijo) trpinčenja in ne zgolj za uveljavljanje direktivne oblasti delodajalca, ki ima vendarle pravico in pristojnost odrejati delo in določati časovne okvirje le-tega ter sankcionirati delodajalčeve kršitve takih navodil. Tehtanje, do kod sega pravica delavca do odsotnosti zaradi opravljanja posebnih funkcij po 168. členu ZDR-1, kje ta trči ob pravice delodajalca in njegovo razumno pričakovanje delavčeve razpoložljivosti za delo, ter kako tako kolizijo pravic razrešiti, bo v konkretnem primeru predmet postopka o glavni stvari v okviru presoje zakonitosti odpovedi. Ob tem sodišče druge stopnje le pripominja, da tudi če delavec šteje, da navodila delodajalca posegajo v katero od pravic delavca, to samo po sebi avtomatsko ne pomeni, da jih lahko delavec brez sankcij ignorira oziroma samovoljno ne upošteva.

2.V zvezi s pogojem težko nadomestljive škode je tožnica izpostavljala okrnitev ugleda in kredibilnosti v delovnem okolju. Tožnica je prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi očitanih kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Razumeti je njeno stališče, da jo odpoved po naravi stvari postavlja v položaj kršiteljice delovnih obveznosti, kar logično s seboj prinaša določeno mero nelagodja in profesionalne negotovosti. To pa bo lahko sanirano v primeru uspeha v postopku o glavni stvari - sodbe o nezakonitosti odpovedi. Med v pritožbi izpostavljenim opravljanjem povsem ločene funkcije sodne tolmačke in izpodbijano odpovedjo tudi sodišče druge stopnje ne najde povezave razen izkustveno logičnega dejstva, da se težave in neuspehi človeka na enem področju življenja po naravi stvari odražajo tudi na ostalih področjih življenja. Niti sodišče druge stopnje ne šteje, da bi lahko bila strokovna integriteta in osebna verodostojnost tožnice kot sodne tolmačke okrnjena zaradi učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Že sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da odpoved tožnici ni bila podana zaradi očitkov slabega opravljanja dela sodne tolmačke. Sodišče druge stopnje ob tem dodaja, da je tožnica že glede na navedbe v pritožbi odpoved dejansko prejela zaradi "preveč zavzetega" opravljanja funkcije sodne tolmačke, ki mu je dala prednost pred opravljanjem delovnih obveznosti (očitan neodobren privat izhod iz tega naslova). Zgolj s tem, ko sodišče prve stopnje zatrjevane težko nadomestljive škode tožnice ni ugotovilo, kar je dovolj natančno obrazložilo, ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene kršitve 22. člena Ustave.

3.Sodišče druge stopnje kot pravilno sprejema tudi zavzeto stališče sodišča prve stopnje v zvezi z načelom sorazmernosti kot tretjo (alternativno) predpostavko za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je štelo, da ni izkazana verjetnost, da dolžnik - toženka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku - tožnici. S tem v zvezi tožnica sicer pravilno izpostavlja, da načelo sorazmernosti zahteva konkretno in individualizirano tehtanje interesov obeh strank, zmotno pa je njeno stališče, da takega tehtanja sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni pravilno opravilo. Spregleda namreč, da glede na že zgoraj pojasnjeno za primer učinkovanja odpovedi za tožnico niso bile ugotovljene posebne hujše neugodne posledice od tistih, ki jih odpoved sama po sebi po vsebini prinese (izguba zaposlitve). Zato je v okviru tehtanja interesov v sklopu načela sorazmernosti neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi morala biti na strani toženke izkazana konkretna in realna škoda oziroma onemogočanje delovanja državnega organa zaradi izdaje začasne odredbe in da bi le v tem primeru interesi toženke lahko pretehtali nad interesi tožnice v smislu 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Na mestu tudi ni pritožbena navedba, da toženka v konkretnem primeru nastopa kot državni organ in ne kot nosilec premoženjskih interesov, in smiselno namigovanje, da premoženjski interes države ne bi imel enake vrednosti.

4.Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

5.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).