Jedro

Kasneje izdana sodba v drugem sporu, na podlagi katere tožnik meni, da je bila odločitev toženca nepravilna, ne more šteti za novo dejstvo, na podlagi katerega bi se obnovil postopek, voden v zvezi s priznanjem pravice do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja pri tožencu, ki je bil zaključek z izdajo drugostopenjske odločbe, ki je postala pravnomočna, saj tožnik zoper njo ni uveljavljal sodnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokonča odločba toženca št. ... z dne 21. 12. 2009 in prvostopenjski sklep OE toženca iz ..., št. ... z dne 2. 11. 2009 ter da se dovoli obnova postopka v zadevi št. ... z dne 28. 12. 2006. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi opozarja na odločitev ZPIZ-a, ki je razvidna iz odločbe št.... z dne 12. 4. 2006. Predlaga, da območna enota toženca predstavi sodišču vse dokumente, ki se nanašajo na pričetek izplačevanja nadomestila za krajši delovni čas 6 ur dnevno. Obnova postopka je utemeljena po 1. in 4. odstavku 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Če ne bo dovoljena obnova postopka, bo izgubil pravico do nadomestila. Namen in cilj zakonske ureditve obveznega invalidskega in zdravstvenega zavarovanja je v varstvu in zaščiti zavarovancev v primeru začasne in trajne delovne nezmožnosti. Osnovno vodilo pri tolmačenju zakonskih določb je, da zavarovanec (brez lastne krivde) v nobenem primeru ne sme ostati brez ustreznega varstva.

V odgovoru na pritožbo toženec navaja, da pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. Ps 35/2007 z dne 24. 2. 2009 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Psp 249/2009 z dne 23. 9. 2009, ne pomeni obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl.). Odločitev, da tožnik ni upravičen do delne invalidske pokojnine, ni novo dejstvo niti nov dokaz. Prav tako tožnik v postopku, ki ga želi sedaj obnoviti, ni uporabil vseh pravnih sredstev, saj ni sprožil socialnega spora pred naslovnim sodiščem. Če bi tožnik zoper dokončno odločbo toženca z dne 7. 2. 2007 sprožil socialni spor, bi sodišče morda ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo dokončno in prvostopenjsko odločbo toženca z dne 28. 12. 2006 ter odločilo, da je tožnik upravičen do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja za polni delovni čas. Vendar pa tožnik omenjenega socialnega spora ni sprožil. Prav tako ni podan obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena ZUP. Toženec predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik je pri tožencu podal predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo organa prve stopnje št. ... z dne 28. 12. 2006, ki je bila potrjena z odločbo organa druge stopnje št. ... z dne 27. 2. 2007. Toženec je predlog za obnovo postopka zavrgel iz razloga, ker ni bil popoln, saj niso bile verjetno izkazane okoliščine, na katere je tožnik opiral svoj predlog. Drugostopenjski organ je z dokončno odločbo št. ... z dne 21. 12. 2009 pritožbo tožnika, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil ter potrdil odločitev prvostopenjskega organa. Navedeno odločitev je v socialnem sporu presojalo sodišče prve stopnje.

Tožnik uveljavlja obnovo postopka, ki se je nanašal na priznanje pravice do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kar med strankama tudi ni sporno, je odločitev toženca, ki je razvidna iz prvostopenjske odločbe z dne 28. 12. 2006 ter drugostopenjske odločbe z dne 7. 2. 2007, postala pravnomočna, saj tožnik zoper dokončno odločbo z dne 7. 2. 2007 ni uveljavljal sodnega varstva. Odločitev toženca je bila, da je tožnik od 12. 5. 2006 do zaključka začasne zadržanosti od dela upravičen do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja največ za šest ur na dan. Za november 2006 je upravičen do nadomestila plače za 132 ur v bruto znesku takratnih 114.392,52 SIT.

Tožnik je vodil tudi postopek zoper odločitev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v zvezi s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine. Zadeva se je zaključila s prvostopenjsko sodbo št. Ps 35/2007 z dne 24. 2. 2009, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, št. Psp 249/2009 z dne 23. 9. 2009. Zavrnjen je bil tožnikov zahtevek na odpravo dokončne odločbe št. ... z dne 5. 12. 2006 ter da se tožniku prizna pravica do delne invalidske pokojnine od 12. 5. 2006 dalje. V navedenih sodbah je bilo tožniku tudi pojasnjeno, kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni za izplačilo delne invalidske pokojnine, še posebej v primeru, ko je tožnik istočasno tudi v bolniškem staležu. Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka ob sklicevanju na že citirani sodbi sodišča, ki se nanašata na pravico do delne invalidske pokojnine.

Obnova postopka spada med izredna pravna sredstva. V 260. členu je določeno, v katerih primerih se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) lahko obnovi. Tožnik se šele v pritožbi sklicuje na 1. in 4. točko 260. člena ZUP. Skladno s 1. točko se postopek obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Tudi po stališču pritožbenega sodišča citiranih sodb, izdanih v zvezi s pravico do delne invalidske pokojnine, nikakor ni mogoče šteti kot novo dejstvo oziroma nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Ne gre namreč za neko novo dejstvo, ki bil bilo naknadno odkrito in ki bi bilo sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. V primeru, da je tožnik menil, da je bila odločitev toženca glede nadomestila nepravilna oziroma nezakonita, bi lahko uveljavljal sodno varstvo, kar pa ni storil. Kasneje izdana sodba v drugem sporu, na podlagi katere tožnik meni, da je bila odločitev toženca nepravilna oziroma nezakonita, pa nikakor ne pomeni, da postopek lahko kadarkoli obnovi. Obnova je možna le v izrecno določenih primerih, določenih v 260. členu ZUP in kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ti pogoji v sporni zadevi niso izkazani. Ne samo, da v primeru sklicevanja na sodbe sodišča ne gre za nova dejstva ali nove dokaze, prav tako ni izkazan dejanski stan po 4. točki 260. člena, torej da bi se odločba organa, ki je vodil postopek, opirala na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Navedena določba se nanaša na predhodno vprašanje, torej vprašanje, ki je del dejanskega stanja, organ pa ga je sam obravnaval in rešil. Organ, ki je pristojen za rešitev predhodnega vprašanja, kot glavne stvari, lahko pozneje reši predhodno vprašanje tudi drugače. V takem primeru je podan razlog za obnovo končanega upravnega postopka. V sporni zadevi organ, torej toženec ni rešil vprašanje, ki bi bilo v pristojnosti kakšnega drugega organa, temveč je ob ugotovljenem dejanskem stanju ter ob uporabi materialnega prava (Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl., ter Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja – POZZ; Ur. l. RS, št. 79/94 in nasl.) odločil o pravici do nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ne samo, da v predlogu ni verjetno izkazal razlogov za obnovo postopka, na kar je svojo odločitev oprl toženec (1. odstavek 267. člena ZUP), tudi če bi se izrecno skliceval na 1. in 4. točko 260. člena ZUP, kot to izhaja šele iz pritožbe, niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi se pravnomočno končan postopek lahko obnovil. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.