Jedro

Tožnica toženčeve napovedi odsvojitve ni postavila v realen življenjski kontekst oziroma je podkrepila z indici, zaradi katerih bi bila ta napoved vsaj verjetna. Ob odsotnosti teh okoliščin je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala utemeljene bojazni, da se predlagani dokaz kasneje (če bo sploh potreben) ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba težja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za zavarovanje dokazov.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je predlog za zavarovanje dokaza s popisom strojev in orodja predlagala tako zaradi ugotovitve dejstev o njihovem obstoju in pridobitve podatkov za njihovo opredelitev v tožbenem zahtevku, kakor tudi zaradi bojazni, da jih bo toženec odtujil. Ker ji je onemogočen dostop do delavnic, je zavarovanje dokaza njena edina možnost, da doseže popis opreme, ki predstavlja skupno premoženje strank. Pritožnica pravi, da tožencu ne zaupa, saj sta v ločitvenem postopku. Nihče od njiju tudi nima strokovnega znanja s področja strojništva, da bi lahko sama popisala stroje in orodje, ter jih opisala po namenu uporabe, vrsti in letu izdelave.

3. Toženec je vložil odgovor na pritožbo ter predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo tožničin predlog po 1. odst. 264. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem se lahko v primeru, če je utemeljena bojazen, da se kakšen dokaz pozneje ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje težja, med pravdo ali pred pravdo predlaga, naj se ta dokaz izvede.

6. V vlogi, s katero se zahteva zavarovanje dokazov, mora predlagatelj navesti dejstva, ki naj se dokažejo, dokaze, ki naj se izvedejo, in razloge, zaradi katerih misli, da se kasneje dokaz ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba težja (266. čl. ZPP). Tožnica je v tožbi zahtevala ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spadata dve nepremičnini, ki v naravi predstavljata stanovanjsko hišo z dvoriščem in mizarsko delavnico, pri čemer njen delež na tem premoženju znaša 1/2. Po vložitvi tožbe je podala predlog za zavarovanje dokaza z izvedencem strojne stroke, ki bi popisal stroje in orodje v dveh delavnicah, v katerih toženec opravlja mizarsko dejavnost. Predlog je utemeljevala z navedbami, da tudi ti stroji in orodje sodijo v skupno premoženje strank, vendar do njih nima dostopa in jih zato ne more opredeliti na način, ki bi zadostil zahtevi po določenosti tožbenega zahtevka. Obstaja nevarnost, da kasneje predlaganega dokaza ne bo mogoče izvesti, saj je toženec v ločitvenem postopku že večkrat napovedal, da bo opremo in stroje v mizarskih delavnicah prodal. 7. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da takšne navedbe ne utemeljujejo predloga za zavarovanje predlaganega dokaza.

8. Predmet dokazovanja so trditve o pravno pomembnih dejstvih. Dokazi so namenjeni (zgolj) ugotavljanju obstoja (že zatrjevanih) spornih (pravno relevantnih) dejstev, ne pa (šele) njihovemu odkrivanju.1 Poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, je dovoljen le v izjemnih primerih. Takšna izjema je podana, ko stranka tudi ob potrebni skrbnosti ne more poznati dejstev, ki jih mora zatrjevati v okviru svojega trditvenega bremena.

9. Tožnica je predlog za zavarovanje dokazov vložila med pravdo, vendar še pred postavitvijo tožbenega zahtevka, v zvezi s katerim naj bi se dokaz izvedel. Iz njenih navedb izhaja, da želi s predlaganim dokazom ugotoviti dejstva, ki jih bo vključila v trditveno podlago (kasnejšega) zahtevka, ter pridobiti podatke, ki ji bodo omogočili njegovo natančno opredelitev. Ob tem ni podala nobenih (niti laičnih in splošnih) navedb o orodju in strojih, ki se nahajajo v delavnicah in naj bi bili predmet tega zahtevka. Z izvedbo predlaganega dokaza se zato ne bi dokazovale navedbe tožnice o obsegu skupnega premoženja, temveč bi sodišče zanjo odkrivalo dejstva ter pridobivalo procesno gradivo za vložitev tožbe. Tožnica v pritožbi ne izpodbija ocene sodišča prve stopnje, da vsaj osnovno vedenje o opremi delavnic ima, saj sama navaja, da je v njej veliko pomagala. To pomeni, da razpolaga z dejstvi, ki ji omogočajo postavitev sklepčnega in v tej fazi postopka dovolj določenega tožbenega zahtevka2, zato niso izkazane okoliščine, ki bi opravičevale izjemo od načelne prepovedi izvajanja informativnih dokazov. Predlagani dokaz torej ni dovoljen, zato tudi ni utemeljen tožničin predlog za njegovo zavarovanje.

10. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica (tudi ob predpostavki dovoljenosti dokaza) ni verjetno izkazala potrebe po zavarovanju dokaza. V utemeljitev te potrebe je tako navedla le, da je toženec v postopku zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve v varstvo in vzgojo ter določitve stikov in preživnine večkrat napovedal, da bo stroje in opremo prodal. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženec navedene stroje potrebuje za opravljanje mizarske dejavnosti, s katero se preživlja in je zato njihova odtujitev malo verjetna. Tožnica toženčeve napovedi odsvojitve ni postavila v realen življenjski kontekst oz. je podkrepila z indici, zaradi katerih bi bila ta napoved vsaj verjetna. Ob odsotnosti teh okoliščin je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala utemeljene bojazni, da se predlagani dokaz kasneje (če bo sploh potreben) ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba težja.

11. Kot nepomembni se izkažejo očitki, da naj bi sodišče spregledalo tožničine navedbe o pomembnosti leta proizvodnje posameznega stroja. Nepomembni so tudi pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje predlogu za zavarovanje dokaza ugoditi pred vročitvijo tožencu.

12. Sodišče druge stopnje je tako ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP) ugotovilo, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo (4. odst. 163. čl. ZPP).

1 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 102/2011 z dne 20. 10. 2011. 2 Kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, sodna praksa v takšnih primerih dopušča postavitev ne povsem določenega tožbenega zahtevka, ki ga tožnik na podlagi izvedenega dokaznega postopka kasneje konkretizira.