Jedro

Da bi sledili namenu 126. člena ZPIZ-2, je potrebno zakonska določila razlagati tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje, sklicujoč se na citirano sodno prakso, katere namen je zavarovancu ravno v okoliščinah, kjer lahko pride do prikrajšanja zaradi vzroka izven njegove sfere, zagotoviti vsaj enako materialno in socialno varnost v vmesnem obdobju, ko še niso izpolnjeni pogoji za izplačevanje nadomestila, ki ustreza težji obliki invalidnosti. Tako se izogne situacijam, ko zaradi poslabšanja invalidnosti, delovni invalidi pridobijo nove pravice, ki zagotavljajo višjo raven socialne varnosti, vendar še te pravice zaradi objektivnih razlogov, niso realizirane in bi v vmesnem obdobju lahko ostali brez dajatev na podlagi že pridobljenih pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka odpravilo odločbo tožene stranke z dne 24. 3. 2020, v prvem odstavku izreka odločbe z dne 29. 1. 2020 pa datum 7. 7. 2019 nadomestilo z datumom 11. 11. 2019, v drugem odstavku izreka pa znesek 535,21 EUR nadomestilo z zneskom 56,49 EUR. Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici za obdobje od 7. 7. 2019 do 10. 11. 2019 izplačati neizplačane oziroma vrnjene zneske pripadajočega ji nadomestila za invalidnost. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke dne 23. 3. 2020 in z dne 28. 11. 2019. 2. Sodbo v 1. in 2. točki izreka izpodbija tožena stranka. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v delu na odpravo odločb z dne 24. 3. 2020 in 29. 1. 2020 zavrne kot neutemeljen. Tožena stranka je o prenehanju pravice do nadomestila za invalidnost ter ustavitvi izplačevanja odločala z odločbami z dne 28. 11. 2019 in 23. 3. 2020. S pritožbeno potrjeno odločbo z dne 28. 11. 2019 je tožena stranka odločila, da tožeči stranki s 6. 7. 2019 preneha pravica do nadomestila za invalidnost, da se izplačevanje nadomestila za invalidnost ustavi z 28. 11. 2019 in da bo ZPIZ v primeru ugotovitve preplačila izdal posebno odločbo. Sodišče je z izpodbijano sodbo v 3. točki zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb o prenehanju pravice do nadomestila in ustavitvi izplačevanje le-tega. Na podlagi odločitve o prenehanju pravice do nadomestila in ustavitvi njenega izplačevanja je tožena stranka s prvostopno odločbo z dne 29. 1. 2020, odločila, da je tožeča stranka v obdobju od 7. 7. 2019 do 30. 11. 2019 zaradi priznane pravice do dela na drugem delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega neupravičeno prejela preveč izplačano nadomestilo za invalidnost v znesku 535,21 EUR, kar ji je tožeča stranka dolžna vrniti. Sodišče je v 1. točki odpravilo drugostopno odločbo tožene stranke z dne 24. 3. 2020, v prvostopni odločbi z dne 29. 1. 2020 pa nadomestilo datum 7. 7. 2019 z datumom 11. 11. 2019 ter znesek 535,21 EUR z zneskom 56,49 EUR. Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka za obdobje od 7. 7. 2019 do 10. 11. 2019 izplačati neizplačane zneske pripadajočega nadomestila za invalidnost. Slednja odločitev je materialnopravno zmotna. V konkretnem primeru je za odločitev bistveno, da je tožeča stranka prejemala nadomestilo za invalidnost na podlagi odločbe tožene stranke z dne 21. 3. 2018, s katero ji je bila priznana pravica do nadomestila za invalidnost od 1. 1. 2018 dalje. Podlago za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost v odločbi z dne 21. 3. 2018 je predstavljala predhodna odločba tožene stranke z dne 30. 11. 2017, s katero je bila tožeča stranka razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni priznano pravico do premestitve s polnim delovnim časom od 1. 1. 2018 dalje. Slednjo razvrstitveno odločbo je tožeča stranka sodno izpodbijala in s sodbo opr. št. I Ps 9/2018 z dne 28. 5. 2019 je sodišče odpravilo odločbi tožene stranke z dne 30. 11. 2017 ter 8. 8. 2017, tožečo stranko pa s 6. 7. 2017 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji od 1. 8. 2017 dalje priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko ter pravico do delnega nadomestila. Sodba je postala pravnomočna 6. 7. 2019. Sprememba pravice do nadomestila iz invalidskega zavarovanja ni bila posledica spremenjene invalidnosti, pač pa je do odprave odločb tožene stranke prišlo zaradi drugačne invalidnosti, ugotovljene v sodnem postopku. Pravica do nadomestila za invalidnost je bila tožeči stranki priznana upoštevajoč invalidnost, kot je izhajala iz odločb tožene stranke, ki pa so bile v sodnem postopku odpravljene. Odločitev o tožničini invalidnosti ter o pravicah, izhajajoč iz le-te, je bila nadomeščena s sodbo. Uporaba 126. člena ZPIZ-2 tako v danem primeru ne pride v poštev, saj ni mogoče govoriti o spremembi v stanju invalidnosti (ko je v novem postopku ugotovljena nova invalidnost ali poslabšanje stare invalidnosti) ali drugače povedano odločitev o prenehanju pravice do nadomestila za invalidnost ter priznanju pravice do delnega nadomestila ni bila posledica spremenjene invalidnosti, pač pa posledica uspeha tožeče stranke v sodnem postopku, v katerem je izpodbijala predsodno ugotovljeno invalidnost. Ravno v tem se obravnavani primer bistveno razlikuje od vseh primerov sodne prakse. Nobena od sodb ne obravnava primera, ko bi sodišče priznalo pravico do izplačevanja nadomestila, ne da bi bila pravica do tega nadomestila oziroma dajatve tudi sicer priznana. Iz nobene sodbe ni razvidno stališče, da bi se lahko izplačevala denarna dajatev, kljub temu, da pravica do denarne dajatve zavarovancem ni priznana. Iz sodne prakse izhaja ravno nasprotno - odločitev o prenehanju pravice do nadomestila povzroči odpad pravne podlage za izplačilo tega nadomestila. Morebitno izvršena izplačila nadomestil predstavljajo neupravičeno obogatitev zavarovanca, katere povračilo lahko zahteva tožena stranka z odločbo o preplačilu po 194. členu ZPIZ-2. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče je enotna le v primerih, ko je zavarovancem priznano nadomestilo na podlagi invalidnosti, ki se v kasnejšem invalidskem postopku spremeni, pri čemer se judikati nanašajo na vprašanje pravilnosti odločitev glede prenehanja pravice do izplačevanja nadomestila, ne na vprašanje prenehanja same pravice do tega nadomestila. Nanašajo se na vprašanje, ali se sme ustaviti izplačevanje starega nadomestila, še preden je realizirana pravica do novega nadomestila. V danem primeru je potrebno upoštevati, da je sodišče z neizpodbijano 3. točko izreka sodbe obdržalo v veljavi odločbo, s katero je tožnici prenehala pravica do nadomestila za invalidnost s 6. 7. 2019, izplačevanje tega pa je bilo ustavljeno z 28. 11. 2019, ker po naravi stvari ustavitev izplačevanja za nazaj ni mogoča. Čim tožeča stranka nima več pravice do določene denarne dajatve, tudi upravičenost do izplačila le-te ne more biti priznana, ker za priznanje pravice do izplačila ni pravne podlage. Gre za osnovno logiko, ki ji sledi sodna praksa v vseh primerih odločanja, v primerih preplačil odločb tožene stranke. Na tej podlagi bi moralo tako sodišče v celoti zavrniti tožbeni zahtevek.

3. Tožeča stranka v odgovoru na tožbo opozarja, da zakon s področja o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v ničemer ne razlikuje spremenjene in drugačne invalidnosti kot to implicira tožena stranka. Dejstvo je, da so bile tožnici v letu 2008 priznane pravice iz invalidskega zavarovanja (razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve in stvarnimi omejitvami ter z delom v polnem delovnem času). Nato je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in posledično do poslabšanja delovne zmožnosti, o spremenjeni invalidnosti pa je bilo pravilno odločeno s sodbo sodišča, ki je postala pravnomočna 6. 7. 2019. Dejstvo je, da je pri tožnici prišlo do spremembe v invalidnosti, katero tožena stranka v predsodnem postopku ni pravilno ocenila, kljub temu da sta oceno invalidnosti podali dve izvedenski komisiji. Tožena stranka bi že v upravnem postopku morala pravilno oceniti tožničino spremenjeno invalidnost pa tega ni storila, zato je tožnica odločitev o invalidnosti uspešno izpodbila v sodnem postopku, kjer so ji priznane ustrezne pravice na podlagi spremenjene invalidnosti. Odločitev o spremenjeni invalidnosti je postala pravnomočna 6. 7. 2019 in s tem dnem je tožnici sicer pripadla pravica do delnega nadomestila. Pravica do izplačevanja delnega nadomestila je tožeči stranki pripadla šele z dnem zaposlitve na ustreznem delovnem mestu s krajšim delovnim časom, to je od 11. 11. 2019. Do tega datuma je bila tožnica upravičena do izplačevanja nadomestila za invalidnost, kot pravilno opozarja sodišče, sklicujoč se na sodno prakso VDSS ter Vrhovnega sodišča RS. Pridobitev in prenehanje pravice do nadomestila za invalidnosti in pravice do delnega nadomestila sta vezana na nastanek oziroma spremembo v stanju invalidnosti (126. člen), pričetek in prenehanje plačevanja nadomestila za invalidnost in delnega nadomestila pa je vezano na pričetek dela, ki ustreza zavarovančevi preostali delovni zmožnosti oziroma delu s krajšim delovnim časom (122. in 124. člen ZPIZ-2). Tožeča stranka se tudi ne more strinjati s toženo stranko, da je odpadla pravna podlaga za izplačevanje nadomestila za invalidnost. Če bi sledili navedbam tožene stranke bi morala odgovornost za napačne odločitve tožene stranke v predsodnem postopku napačno, nositi tožeča stranka. Ker se je v sodnem postopku pravnomočno potrdila napačna odločitev organa, ne moremo govoriti o odpadli pravni podlagi. S sodno odločitvijo se je odločitev upravnega organa odpravila (ex tunc) in upravno odločbo je nadomestila sodna odločba, kar pomeni, da pravna podlaga še vedno obstoji. Nedopustno je, da bi tožeča stranka morala nositi finančno breme napačne odločitve tožene stranke. Tožnica je pričela z delom na ustreznem delu in s skrajšanim delovnim časom 11. 11. 2019, zato ji do vključno 10. 11. 2019 pripada še pravica do izplačevanja nadomestila za invalidnost od 11. 11. 2019 dalje pa delno nadomestilo, o čemer je bilo pravilno odločeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti.

6. V pritožbeni obravnavi je ostala sporna odločitev o obdobju neupravičenega prejema preveč izplačanega nadomestila za invalidnost oziroma višini le-tega, kar je predmet dokončne odločbe tožene stranke z dne 24. 3. 2020 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 29. 1. 2020. 7. Sodišče ne more slediti razlogovanju tožene stranke, da je odločitev sodišča napačna in da odstopa od ustaljene sodne prakse, ki jo sodišče citira v 7. in 8. točki obrazložitve sodbe. Vztrajanje tožene stranke, da je bila pravica do nadomestila za invalidnost tožnici priznana upoštevajoč invalidnost, kot je izhajala iz odločb tožene stranke, ki so bile v sodnem postopku odpravljene, zaradi česar ni mogoče govoriti o spremembi v stanju invalidnosti, temveč spremenjenem uspehu tožeče stranke v sodnem postopku, je neustrezna. Odločitev o tožničini invalidnosti ter pravicah izhajajočih iz le-te je bila nadomeščena s sodbo.

8. Določilo 126. člena ZPIZ-2 ureja pridobitev pravic na podlagi invalidnosti. Invalidnost je stanje, ki upoštevajoč zakonska določila utemeljuje priznanje različnih pravic. Načeloma pravice sledijo invalidnosti, ki ima podlago v zdravstvenem stanju. Že Vrhovno sodišče RS je večkrat ugotovilo, da v dejanskem življenju ni vedno tako. V zakonski materiji so razdelane različne situacije, katerih namen je zagotoviti materialno in socialno varnost uživalcev delovnih invalidov, v primeru ko zaradi različnih razlogov, ki so opredeljeni v različnih odstavkih, ni ugotoviti skladnosti oziroma identitete med stanjem invalidnosti in priznano pravico.

9. Neupravičeno je zatrjevanje tožene stranke, da odločitev sodišča ni pravilna, upoštevajoč dikcijo 126. člena ZPIZ-2, saj naj v konkretnem primeru ne bi šlo za „spremenjeno“ invalidnost,1 temveč le „drugačno“ invalidnost.2 Skupni imenovalec „spremenjene“ invalidnosti in s strani tožene stranke zatrjevane „drugačne“ invalidnosti je dejstvo, da invalidnost po sodno izvedenem postopku ni takšna, kot jo je opredelila v predsodnem postopku tožena stranka. Bistveno je, da je bilo pri tožeči stranki do v sodnem postopku ugotovljene invalidnosti, podano takšno zdravstveno stanje oziroma invalidnost, ki je zahtevala drugačne stvarne razbremenitve in krajši delovni čas.

10. Zakon ne uporablja in ločuje termina „spremenjena“ oziroma „drugačna“ invalidnost, bistveno je, da 126. člen ZPIZ-2 obravnava določeno stanje invalidnosti, kateremu sledi ustrezno priznanje pravic.3 Tožeča stranka pravilno opozarja in slednje zatrjuje tudi tožena stranka, da se priznana pravica do delnega nadomestila, prične izplačevati šele z dnem zaposlitve na ustreznem delovnem mestu,4 kar je v predmetni zadevi od 11. 11. 2019 dalje. Do tega dne pa je bila tožeča stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča upravičena do izplačevanja nadomestila za invalidnost. Tožeča stranka je bila z odločbo z dne 4. 3. 2008 namreč prvič razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in na podlagi odločbe z dne 7. 6. 2008 kot delovni invalid upravičena do izplačevanja nadomestila za invalidnost. Torej tožnica je vse od leta 2008 dalje kot delovni invalid, na podlagi določene pravne podlage5 prejemnik nadomestila za invalidnost. Tako je ustrezno sklicevanje prvostopnega sodišča na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in VDSS glede izplačevanja pravic priznanih na podlagi invalidnosti. Sodišče je pustilo v veljavi odločbi tožene stranke z dne 23. 3. 2020 v zvezi z 28. 11. 2019,6 vendar je pri tem v 7. in 8. točki obrazložitve sodbe pravilno opozorilo, da je pridobitev in prenehanje pravice do nadomestila za invalidnost in pravice do delnega nadomestila, vezana na nastanek oziroma spremembo v stanju invalidnosti, sam pričetek in prenehanje izplačevanja nadomestila za invalidnost in delnega nadomestila pa na pričetek in prenehanje opravljanja dela, ki ustreza zavarovančevi preostali delovni zmožnosti. Pojasnilo je, da je tožnici delodajalec ustrezno delo zagotovil šele od 11. 11. 2019 dalje. Izpodbijana upravna odločitev o tožničini invalidnosti s priznano pravico do denarnega nadomestila je bila nadomeščena s sodno odločitvijo s priznanjem pravice do delnega nadomestila.

11. Tudi v konkretnem primeru je glede na izkazane okoliščine pravilno tolmačenje sodišča v 7. točki obrazložitve s sklicevanjem na ustaljeno in citirano sodno prakso, da se je zavarovanki invalidnost poslabšala in je torej upravičena do težje oblike invalidnosti in s tem posledično tudi do višjega nadomestila iz tega naslova. Zakonske določbe se ne morejo tolmačiti na način, za katerega se zavzema tožena stranka, saj se na ta način delovnega invalida neupravičeno prikrajša za nadomestilo, ki ga je prejemal pred poslabšanjem invalidnosti, kar je v nasprotju z zasledovanim namenom citirane sodne prakse.

12. Pravilna je sicer trditev tožene stranke, da ko tožeča stranka nima pravice do določene denarne terjatve, tudi upravičenost do izplačila le-te ne more biti priznana, saj za priznanje pravice do izplačila ni pravne podlage. Vendar v predmetni zadevi ni podano takšno dejansko stanje. Sodba z dne 28. 5. 20197 je nadomestila izpodbijano dokončno upravno odločbo o invalidnosti tožeče stranke z dne 30. 11. 2017 in priznani pravici do nadomestila za invalidnost.8 S sodbo je bilo sicer ugotovljeno, da je tožena stranka zaradi svoje oblike invalidnosti in priznane pravice do dela na drugem delu upravičena do delnega nadomestila. Pred izpodbijano upravno odločbo z dne 30. 11. 2017 oz. sodbo z dne 28. 5. 2019,9 je bila tožnica namreč prejemnica nadomestila za invalidnost, priznanega z upravno odločbo, ki je veljala pred tem. Pri tožeči stranki tako ne gre za primer, ko ji predhodno ne bi bila priznana nobena pravica iz invalidskega zavarovanja, da bi lahko prišlo do, s strani tožene stranke zatrjevane situacije.10 Zato je neustrezno vztrajanje tožene stranke pri tolmačenju zakonskih določil na način, da ne glede na dejstvo, da je bila v upravnem postopku napačno ugotovljena invalidnost, posledica odločitve tožene stranke,11 ne gre za spremenjeno invalidnost. Tožena stranka ne more posledic svoje napačne odločitve prevaliti v pravno sfero tožeče stranke, ki je ves čas postopala pravilno in jo na ta način celo prikrajšati za izplačila nadomestil iz invalidskega zavarovanja.

13. Da bi sledili namenu 126. člena ZPIZ-2, je potrebno zakonska določila razlagati tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje, sklicujoč se na citirano sodno prakso, katere namen je zavarovancu ravno v okoliščinah, kjer lahko pride do prikrajšanja zaradi vzroka izven njegove sfere,12 zagotoviti vsaj enako materialno in socialno varnost v vmesnem obdobju, ko še niso izpolnjeni pogoji za izplačevanje nadomestila, ki ustreza težji obliki invalidnosti. Tako se izogne situacijam, ko zaradi poslabšanja invalidnosti, delovni invalidi pridobijo nove pravice, ki zagotavljajo višjo raven socialne varnosti, vendar še te pravice zaradi objektivnih razlogov, niso realizirane in bi v vmesnem obdobju lahko ostali brez dajatev na podlagi že pridobljenih pravic.

14. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v primerih, na katere opozarja tožena stranka,13 za primerljivo situacijo, saj je tožena stranka morala tudi v primerih, ko je delovnim invalidom priznala pravico do delnega nadomestila, predhodno izdati odločbo o prenehanju pravice do nadomestila za invalidnost.14 Dejansko ne more priti do situacije, da bi bili delovnemu invalidu priznani obe pravici hkrati in bi obstajala podlaga za izplačevanje obeh.15 Logika reševanja zadeve, pa mora zaradi zgoraj opisanega zasledovanega namena ostati enaka.

15. Na podlagi obrazloženega je mogoče ugotoviti, da gre tudi v tem primeru dejansko za vprašanje, ali se sme ustaviti izplačevanje starega nadomestila,16 še preden je realizirana pravica do novega nadomestila.

16. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

1 Zaradi sprememb v zdravstvenem stanju. 2 Zaradi administrativno ugotovljenih sprememb. 3 Ko pride do te spremembe v stanju invalidnosti objektivno, lahko to stanje opredelimo kot spremenjeno invalidnost (ko tožeča stranka dejansko na enakem nivoju ne zmore opravljati več del, ki jih je opravljala pred tem trenutkom). 4 S krajšim delovnim časom. 5 Upravnih odločb tožene stranke. 6 S katerima je bilo odločeno, da tožeči stranki pravica do nadomestila za invalidnost preneha in da se ji od izdaje odločbe ustavi izplačevanje nadomestila za invalidnost. 7 Pravnomočna in izvršljiva 6. 7. 2019. 8 S katero je bilo odločeno o invalidnosti v okviru III. kategorije invalidnosti, ki je predstavljala podlago za priznano pravico do nadomestila za invalidnost. 9 In na tej podlagi priznanim delnim nadomestilom. 10 Neobstoju pravne podlage za izplačevanje nadomestila. 11 V sodnem postopku ji je bila priznana višja invalidnost in s tem posledično tudi višje nadomestilo iz naslova invalidskega zavarovanja. 12 Ob priznani pravici do delnega nadomestila, delodajalec ne ponudi delovnemu invalidu ustreznega dela, ki bi omogočilo izplačevanja delnega nadomestila in kontinuiteto socialne varnosti. 13 Ko so sodišča na podlagi opisane sodne prakse, ki jo nenazadnje sprejema tudi tožena stranka, odločala o izplačevanju starega nadomestila za invalidnost, čeprav jim je že bila priznana pravica do delnega nadomestila, ki jim jo zaradi neizpolnjenega pogoja pričetka ustreznega dela, ni bilo mogoče pričeti izplačevati. 14 Drugače ne bi z odločbo priznala novo pravico do delnega nadomestila. 15 Pravica do nadomestila za invalidnost in pravica do delnega nadomestila. Da se delovnemu invalidu, ki je že bil upravičen do pravice do delnega nadomestila, vendar se mu le-to zaradi objektivnih ovir (delodajalec mu ni zagotovil opravljanje ustreznega dela) še ni izplačevalo, ne ogrozi socialna varnost, je sodna praksa tolmačila zakonska določila na način, da je omogočila delovnim invalidom izplačevanje starega nadomestila za invalidnost vse do izpolnjenosti pogojev za izplačevanje novega delnega nadomestila. 16 Priznanega z odločbo v predhodnih upravnih postopkih pred izdajo sporne odločbe o nadomestilu, ki je bilo v sodnem postopku s sodbo z dne 28. 5. 2019 odpravljeno in je bila priznana pravica do delnega nadomestila.