Jedro

Predlog za obnovo postopka je toženka vložila iz razlogov po 1., 5., 6., 7., 9., 10. in 11. točki 394. člena ZPP, vendar se glede na vsebino predloga ta dejansko nanaša le na uveljavljanje razloga iz 10. točke citirane določbe, medtem ko glede preostalih razlogov toženka ni podala ustreznih trditev.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 642,00 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za obnovo postopka, ki ga je toženka vložila dne 30. 10. 2024. Odločilo je, da sama krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sklep se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Obširno opisuje dejansko stanje, ki je bilo predmet obravnavanja v sporu I Pd 363/2014. Navaja, da so podani vsi uveljavljani obnovitveni razlogi. Če bi bil v prejšnjem postopku upoštevan nov dokaz (plačilne liste), bi bila bistveno večja možnost za drugačno odločitev. Ta spor je podoben primeru iz 2. in 4. točke 394. člena ZPP, v katerih se obnova lahko predlaga tudi po poteku petih let. Tožnica je zavajala sodišče in toženko o obstoju delovnega razmerja s slednjo, v ta namen spreminjala plačilne liste ... Zaradi takšnega nezakonitega postopanja spora o neupravičeni obogatitvi ni presojalo stvarno pristojno sodišče (splošne pristojnosti). Upoštevaje odločitvi Ustavnega sodišča v zadevah U-I-391/18 in U‑I-5/16 bi moralo sodišče za obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP uporabiti desetletni zastaralni rok oziroma rok, ki velja za 11. točko 394. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim navedbam, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Predlog za obnovo postopka se nanaša na sodbo opr. št. I Pd 363/2014 z dne 15. 10. 2015 v zvezi s Pdp 50/2016 z dne 20. 10. 2016, na podlagi katere je toženka dolžna tožnici vrniti preveč izplačane plače v znesku 34.074,63 EUR. Toženka ga je vložila iz razlogov po 1., 5., 6., 7., 9., 10. in 11. točki 394. člena ZPP, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da se glede na vsebino predloga ta dejansko nanaša le na uveljavljanje razloga iz 10. točke citirane določbe, medtem ko glede preostalih razlogov toženka ni podala ustreznih trditev. Pritožbeno vztrajanje, da so bili podani vsi uveljavljani obnovitveni razlogi, je zato neutemeljeno.

7.Pritožbeno sodišče soglaša, da predlogu priložene listine oziroma plačilne liste, glede katerih toženka zatrjuje, da se nekoliko razlikujejo od tistih, ki jih je pridobila v preteklosti in bi bila na njihovi podlagi lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, predstavljajo nov dokaz v smislu 10. točke 394. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da obnove iz tega razloga upoštevaje tretji odstavek 396. člena ZPP ni več mogoče predlagati, če preteče pet let od dneva, ko je postala odločba pravnomočna (objektivni rok). Ker je sodba I Pd 363/2014 v zvezi s Pdp 50/2016 postala pravnomočna 20. 10. 2016, se je ta rok iztekel 20. 10. 2021, zato obnove postopka po 10. točki 394. člena ZPP ni več mogoče predlagati.

8.Pritožba s sklicevanjem na odločbi Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-391/18 z dne 14. 11. 2019 in U-I-5/16 z dne 19. 1. 2017 zmotno zatrjuje, da predpisani objektivni petletni rok za uveljavljanje predloga po 10. točki 394. člena ZPP nesorazmerno posega v toženkino pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS - URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) in v pravico do enakosti pred zakonom (14. člen URS). V prvi citirani zadevi je US RS odločilo, da je tretji odstavek 396. člena ZPP v neskladju z načelom enakosti pred zakonom, kolikor se nanaša na primere iz 9. točke 394. člena ZPP. Kot je obrazložilo, so predlagatelji obnove postopka iz te točke, ki morajo spoštovati objektivni rok petih let za obnovo postopka, glede na predmet pravnega urejanja v bistvenem v enakem položaju kot predlagatelji obnove postopka iz 11. točke 394. člena ZPP, ki morajo spoštovati objektivni rok desetih let. Oboji si namreč s predlogom za obnovo postopka prizadevajo za razveljavitev pravnomočne sodbe, ki jim ni v korist, to pa utemeljujejo s pravnomočno odločbo, ki ima po zakonu neposreden obvezujoč učinek na odločanje sodišča v pravdi, pa se na to odločbo predlagatelj obnove v pravnomočno končani pravdi brez lastne krivde ni mogel sklicevati. V drugi citirani zadevi je US RS razveljavilo tretji odstavek 406. člena v zvezi s tretjim odstavkom 396. člena ZPP, kolikor se nanašata na objektivni rok za vložitev predloga za obnovo pravnomočno končanega pravdnega postopka o ugotovitvi očetovstva iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP v primerih, ko je bil z veljavno privolitvijo za oba, (domnevnega) očeta in otroka, opravljen test DNK, predlog za obnovo postopka pa se opira na ta test. Kot je obrazložilo, teža koristi izpodbijane ureditve za načelo pravnomočnosti ne prevlada nad težo okrnitve človekove pravice iz 35. člena URS, ki varuje možnost uskladitve biološkega in pravnega starševstva. Pritožbeno sodišče glede obravnavanega spora, ki temelji na povsem drugih odločilnih dejstvih in pravnih vprašanjih, ne ugotavlja obstoja razlogov, zaradi katerih je US RS za specifična primera obnovitvenih razlogov ugotovilo, da petletni objektivni rok ni skladen z URS. Pritožbeno sklicevanje, da ni razumnega razloga, da bi se objektivni rok v tem sporu obravnaval drugače kot v primeru obnovitvenih razlogov po 9. in 11. točki 394. člena ZPP, je zato neutemeljeno.

9.Zmotna je pritožbena navedba, da je obravnavani spor podoben 2. točki 394. člena ZPP, glede katere se obnova lahko predlaga tudi po poteku petih let (tretji odstavek 396. člena ZPP). Po tej točki se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre torej za primere absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z utemeljevanjem tega obnovitvenega razloga pritožba navaja, da je tožnica toženko zavajala - predrugačila je plačilne liste (nov dokaz), kar dokazuje, da od 30. 9. 2009 dalje med strankama ni obstajalo delovno razmerje in da je bila toženki v letu 2009 očitno prikrito in nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, zoper katero ji ni bilo omogočeno sodno varstvo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta navedba ne predstavlja konkretizacije okoliščin, ki bi jih bilo mogoče umestiti v okvir 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma 2. točke 394. člena ZPP. Ta postopkovna kršitev se nanaša na primere, ko je stranki kršena pravica do izjavljanja v sodnem postopku, medtem ko pritožba očita tožnici nepravilno postopanje v času, ko med strankama še ni tekel sodni postopek I Pd 363/2014.

10.Napačno je pritožbeno sklicevanje, da ima tožnici očitano ponarejanje listin znake kaznivega dejanja, zaradi česar je glede predloga za obnovo treba uporabiti desetletni rok, ki velja za 11. točko 394. člena ZPP. Po tej točki se postopek lahko obnovi, če je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katerega je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V pritožbi navedena okoliščina ne predstavlja konkretizacije citirane zakonske določbe.

11.Pritožbena navedba, da je obravnavani primer podoben 4. točki 394. člena ZPP (obnova se lahko predlaga po poteku petih let), je napačna. Ta obnovitveni razlog se nanaša na pomanjkanje procesnih predpostavk sposobnosti biti stranka in procesne sposobnosti ter na kršitev pravil o zastopanju. Pritožba ga utemeljuje z zatrjevanjem, da nove listine potrjujejo, da med strankama od 30. 9. 2009 dalje ni obstajalo delovno razmerje, zaradi česar delovno sodišče ni bilo stvarno pristojno za odločanje o neupravičeni obogatitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba zmotno enači vprašanje stvarne pristojnosti s procesnimi situacijami, na katere se nanaša 4. točka 394. člena ZPP. Tudi sicer stvarna nepristojnost ni obnovitveni razlog. Posledično sta neutemeljena tudi očitka kršitve 23. člena URS in 6. člena EKČP, ki ju pritožba uveljavlja v zvezi s presojo obnovitvenega razloga po 4. točki 394. člena ZPP.

12.Ostale navedbe pritožbe niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Za to vlogo ji upoštevaje Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) pripada 1.050 točk (tar. št. 16/6) in 20,5 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 642,00 EUR.

-------------------------------

1Če preteče pet let od dneva, ko je postala odločba pravnomočna, se obnova postopka ne more več predlagati, razen če se zahteva obnova iz razloga, ki je naveden v 2. in 4. točki 394. člena tega zakona.

Zveza: