Jedro

V razmerju do najemnikov je podana aktivna legitimacija upravnika, če lastniki nanj prenesejo svoje materialnopravno upravičenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1.) Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2000/1744-2 z dne 12.12.2000 v prvi točki izreka razveljavi za glavnico 57,02 EUR ter za zakonite zamudne obresti od zneskov 1.708,15 SIT od 15.5.1997 dalje do plačila, 1.708,15 SIT od 16.6.1997 dalje do plačila, 1.708,15 SIT od 15.7.1997 dalje do plačila, 1.708,15 SIT od 16.8.1997 dalje do plačila, 1.708,15 SIT od 15.9.1997 dalje do plačila, 1.708,15 SIT od 15.10.1997 dalje do plačila, 1.708,15 SIT od 15.11.1997 dalje do plačila in 1.708,15 SIT od 15.12.1997 dalje do plačila ter v tem delu postopek ustavilo. Razsodilo je, da se v preostalem delu navedeni sklep o izvršbi (glede 288,31 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in glede izvršilnih stroškov v višini 81,37 EUR) v 1. in 3. točki izreka razveljavi ter se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 252,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 8 dnevnega izpolnitvenega roka dalje. Zahtevek tožeče stranke, da ji tožeča stranka plača zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov postopka tudi za čas od dneva izdaje sodbe do poteka izpolnitvenega roka, je zavrnilo.

(2.) Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da jo izpodbija v celoti iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Sodišče je zavrnitev zahtevka tožeče stranke, ki je kot upravnik od toženca zahtevala povračilo obratovalnih stroškov, ki jih je založila iz lastnih sredstev, utemeljilo z argumentom, da so obogateni lahko le lastniki, ne pa tudi najemniki oziroma drugi uporabniki stanovanj. Upravnik je upravičen obratovalne stroške terjati od najemnikov le, če lastniki stanovanj nanj prenesejo materialno pravno upravičenje. Kljub temu, da je prejšnji SZ vzpostavljal zgolj obveznost lastnikov nasproti upravniku glede plačila obratovalnih stroškov, je bil v primeru, da je bilo med lastnikom in upravnikom dogovorjeno, da bo najemnik kril obratovalne stroške, obogaten prav najemnik. Tudi v konkretnem primeru je storitve oziroma dobave koristil najemnik, saj je v predmetnem stanovanju živel, kar je med strankama nesporno. Da je bil toženec dolžan plačevati obratovalne stroške v razmerju do lastnika, je razvidno iz dopisa MOL z dne 13.6.2001, ki ga je toženec priložil ugovoru zoper sklep o izvršbi in na katerega se je sklicevala tudi tožeča stranka tekom pravde. V tem delu tožeča stranka sodišču očita napačno uporabo materialnega prava. Poleg tega je tožeča stranka upravičena terjati plačilo obratovalnih stroškov od najemnikov zato, ker so lastniki nanjo prenesli materialnopravno upravičenje že s pogodbo o upravljanju. Ne glede na to, da na kopiji pogodbe, ki jo je tožeča stranka predložila kot dokaz, ni podpisa skupnosti stanovalcev, je datum pri obeh podpisnikih razviden, in to je 11.6.1982. Na podlagi te pogodbe je tožeča stranka upravnik že več kot 15 let. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

(3.) Na pritožbo tožeče stranke tožena stranka ni odgovorila.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – 1. odst. 443. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi bagatelnosti teh sporov racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi za pritožbene odločitve, prav tako pa niso dopusten pritožbeni razlog relativne bistvene kršitve postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP.

(6.) Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katera je vezano tudi pritožbeno sodišče, izhaja, da je toženec v obdobju, za katero je tožnik vtoževal plačilo obratovalnih stroškov, stroškov odvoza smeti, opominjanja in stroškov na področju upravljanja, stanovanje v večstanovanjski hiši na naslovu Ulica p. 6 uporabljal kot najemnik na podlagi najemne pogodbe, ki jo je sklenil z lastnikom. Toženec ni bil lastnik stanovanja. Tožeča stranka je dejansko opravljala posle upravljanja v tej večstanovanjski hiši. Lastnik na tožečo stranko svojega materialnopravnega upravičenja terjati obratovalne stroške ni prenesel. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da bi imela veljavno pravno podlago za opravljanje poslov upravljanja. Dejanska je tudi ugotovitev, da se je toženec z lastnikom sporazumel, da bo v ekonomskem smislu nosil breme obratovalnih stroškov, ni pa tožnica dokazala, da bi v pogodbah z dobavitelji prišlo do spremembe dolžnika, ali da bi bila morda sklenjena pogodba o prevzemu dolga ali pogodba o pristopu k dolgu.

(7.) Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Pravilno je zavrnilo zahtevek tako na pogodbeni podlagi kot tudi na podlagi obogatitvenega zahtevka in za svojo odločitev navedlo jasne in popolne razloge.

(8.) Ob ugotovitvi, da toženec ni lastnik stanovanja, ampak najemnik, tožeča stranka pa tudi ni dokazala, da je lastnik nanjo prenesel svoja materialnopravna upravičenja, ki jih ima sam proti najemniku, je odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna. Razlogi za to so obširno in jasno navedeni v sodbi prvega sodišča. Ker jim ni kaj dodati, se pritožbeno sodišče nanje, v izogib ponavljanju, le sklicuje. V zvezi s tem se pritožnica tudi neutemeljeno sklicuje na vsebino pogodbe o upravljanju, saj je to, ob ugotovitvi, da v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da je bila veljavno podpisana, nerelevantno. V kolikor pritožnica graja ugotovitve prvega sodišča glede (ne)podpisa pogodbe, pa to pomeni nedopustno poseganje v ugotovljeno dejansko stanje. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da tožnica stroškov ni zalagala za lastnico stanovanja, ampak za toženca kot najemnika in je torej on obogaten, sklicujoč se pri tem na dopis MOL z dne 13. 6. 2001, saj ta dopis, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne nudi podlage za sklepanje, da je lastnica stanovanja na tožnico prenesla svoja materialnopravna upravičenja, ki jih ima sama proti svojemu najemniku, ampak se je toženec z lastnico le sporazumel, da bo v ekonomskem smislu nosil breme obratovalnih stroškov. To pa, kot je pravilno pojasnilo pritožniku že sodišče prve stopnje, tožniku ne daje podlage, da bi zoper toženca lahko vložil tožbo.

(9.) Ker so pritožbeni razlogi glede na obrazloženo neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(10.) Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

(11.) Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.