Jedro

Sodba, ob ugotovitvi, da je bilo naročniško razmerje sklenjeno in da toženka ni niti zatrjevala niti dokazala, da bi plačala (vtoževane) račune za opravljene storitve tožeče stranke, materialnopravno pravilno odloči, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki vtoževane račune.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ohrani sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 102183/2015 z dne 7. 9. 2015 delno v veljavi in sicer za znesek 661,54 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, razvidnih iz I. točke izreka sodbe, v preostalem delu je navedeni sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Hkrati je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 58,00 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne. Tožena stranka s tožečo ni mogla biti v pogodbenem razmerju in je očitno prišlo do napake. Njeno zdravstveno stanje (je brez nog in slepa) ji onemogoča gibanje, zato prodajnega mesta ni mogla obiskati, obiskal pa je tudi ni nihče od zastopnikov tožeče stranke, da bi lahko sklepala kakršnokoli naročniško razmerje. Zaradi slepote nikoli ni uporabljala mobilnega telefona. Odločitev je napačna, ker je sodišče zmotno zaključilo, da med strankama obstoji pogodbeno razmerje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetnem postopku gre za spor majhne vrednosti (343. člen ZPP), v katerem je, po izrecni določbi prvega odstavka 458. člena ZPP, dovoljeno sodbo sodišča prve stopnje izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. S pritožbenimi trditvami, da toženka zaradi invalidnosti (je slepa in brez obeh nog) ni bila zmožna skleniti naročniškega razmerja, pritožba izpodbija dejansko stanje, kar ni pravno dopusten razlog. Enako velja tudi za pritožbene trditve, da toženka zaradi gibalne oviranosti ni mogla obiskati prodajnega mesta in da je tudi nihče od zastopnikov tožeče stranke ni obiskal doma. Sicer pa slednje predstavljajo tudi nedopustno pritožbeno novoto, saj toženka ni izkazala, da brez svoje krivde teh trditev ni mogla ponuditi že v postopku pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP) in jih pritožbeno sodišče tudi zato ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Pritožbeno sodišče je zato opravilo preizkus pravilnosti odločitve po uradni dolžnosti. Sodba ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), pravilno pa je tudi uporabljeno materialno pravo.

8. Predmet pritožbenega preizkusa je le ugodilni del sodbe (I. točka izreka), saj se zoper zavrnilni del tožeča stranka ni pritožila.

9. Zaključek sodbe, da je toženka dolžna plačati vtoževane račune v višini zneskov, navedenih v I. točki izreka, temelji na ugotovitvi (nanjo je pritožbeno sodišče vezano), da je bilo med tožečo stranko (oziroma njeno pravno prednico T., d.o.o.) in toženko sklenjeno naročniško razmerje. Dokazno breme za obstoj takega razmerja je bilo na strani tožeče stranke, ki je, kot pravilno obrazloži že sodba, predložila kopije naročniške pogodbe št. 1 in k njej sklenjenega aneksa, obe z dne 12. 6. 2014, ki sta podpisani s strani naročnika (toženke) in vključujejo vse podatke o naročniku, vključno z davčno številko. Materialnopravno pravilno je zato stališče sodbe, da se je s tem dokazno breme prevalilo na toženo stranko (212. člen ZPP), ki bi morala dokazati, da ni sklenila pogodbe in aneksa s tožečo stranko. Po dokazni oceni sodbe (pritožbeno sodišče je nanjo vezano) toženka tega ni uspela dokazati, saj zgolj dejstvo, da je toženka invalid, ne nudi podlage za zaključek, da ni sklenila navedene pogodbe in aneksa. Drugih dokazov (na primer izvedenca) tožena stranka ni predlagala. Toženka ni niti trdila niti dokazovala, da podpis na naročniški pogodbi ni njen. Še več, na pripravljalno vlogo tožeče stranke 10. 12. 2015 (dopolnitev tožbe), v kateri je tožeča stranka navajala, da je na pogodbah podpis toženke, da mora vsaka oseba, ki želi skleniti naročniško razmerje predložiti na vpogled originalno osebno izkaznico, potni list ali vozniško dovoljenje in original ali kopijo potrdila oziroma drugega uradnega dokumenta, iz katerega je razvidna davčna številka naročnika (V. točka), ni odgovorila.

10. Sodba, ob ugotovitvi, da je bilo naročniško razmerje sklenjeno in da toženka ni niti zatrjevala niti dokazala, da bi plačala (vtoževane) račune za opravljene storitve tožeče stranke, materialnopravno pravilno odloči, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki vtoževane račune (v višini 661,54 EUR).

11. Po navedenem se izkaže, da so pritožbene trditve neutemeljene in ker niso podane procesne in materialne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila. Stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo niso potreben strošek (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da jih tožeča stranka nosi sama.