Jedro

Delavec - miličnik je bil v disciplinskem postopku zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti po 1. točki prvega odstavka 45. člena ZDDO. Kazenska oprostilna sodba ne vpliva na njegovo disciplinsko odgovornost, obsodilna sodba pa ni pogoj za izrek ukrepa po navedeni določbi ZDDO.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke, s katerima so odločili, da tožniku preneha delovno razmerje, ker je hujše kršil delovne obveznosti in dolžnosti po 1. točki prvega odstavka 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 do 38/99, v nadaljevanju: ZDDO). Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je v času od 21.8. do 29.10.1999 na T. 65 v L. grdo ravnal z E. E. J. in ji delal nasilje in s tem v javnosti povzročil zgražanje in da je od avgusta do začetka oktobra 1999 prav tam prisilil navedeno osebo k spolnemu odnosu tako, da je uporabil silo in grožnjo z neposrednim napadom na življenje in telo. Odločitev je oprlo na navedeno določbo ZDDO, postopek pri toženi stranki pa je presojalo do določbah 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR/90).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je bil disciplinski postopek zoper tožnika zakonito izveden. Za pravilno uporabo določbe 1. točke prvega odstavka 45. člena ZDDO zadošča, da disciplinski organ ugotovi, da ima dejanje znake kaznivega dejanja. Ta določba ZDDO ne določa, da je kazensko odgovornost storilca treba ugotoviti s pravnomočno kazensko sodbo. Zato zaradi kazenskega postopka prekinitev disciplinskega postopka ni bila potrebna. Ni tudi podlage za ugotavljanja tožnikove odgovornosti po določbah kazensko pravne zakonodaje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in obe sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da bi naj bila bistvena kršitev določb postopka v tem, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo le dokaze iz predsodnega (disciplinskega) postopka, ni pa tudi upoštevalo tožnikove bolezni, zaradi česar so bila kršena načela materialne resnice, neposrednosti in kontradiktornosti. Tožnik je bil s kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 410/2001, ki jo je prejel dne 20.1.2003, oproščen obtožb, ki so povezane z disciplinskim postopkom. O tem je dne 15.2.2003 obvestil sodišče druge stopnje, ki pa na njegovo obvestilo ni odgovorilo. Čeprav kazenski in disciplinski postopek tečeta ločeno, bi bilo treba upoštevati, da je bil tožnik oproščen za dejanja, ki so istovrstna v disciplinskem in kazenskem postopku. Tega sodišča druge stopnje ni storilo, zato je podana bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 36/2004, v nadaljevanju: ZPP) iz prvega in drugega odstavka 339. člena.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti izjemoma le pod pogoji, ki so določeni v 367. členu ZPP in zaradi razlogov, ki jih navaja 370. člen ZPP. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

O tem, kateri dokazi se izvajajo za ugotavljanje odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 15.12.2000 sprejelo dokazni sklep, na podlagi katerega je v bistvu vpogledalo in prebralo dokaze, ki so bili izvedeni v disciplinskem postopku. Tožnik takšnemu načinu izvajanja dokazov na glavni obravnavi ni ugovarjal. Ker gre pri načinu in obsegu izvajanja dokazov lahko za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, mora tak ugovor, da bi ga lahko uveljavljal tudi v reviziji, revident že uveljavljati v pritožbi zoper prvostopno sodbo. Iz vsebine pritožne z dne 2.1.2001 (list št. 34 do 36 spisa) izhaja, da takšnega ugovora tožnik ni uveljavljal, zato tega ne more več storiti v reviziji (370. člen ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.O razmerju med disciplinskim in kazenskim postopkom se je to sodišče izreklo v številnih revizijskih zadevah (na primer tudi v zadevah VIII Ips 48/99, 72/2001, 120/2001, 327/2002, 135/2003 in 4/2004). V navedenih zadevah, v večini katerih je bila razlagana tudi določba 1. točke prvega odstavka 45. člena ZDDO, je bilo sprejeto stališče, da sta disciplinski in kazenski postopek ločena postopka. Skupno obema postopkoma je lahko le istovrstno dejanje, zaradi katerega je delavec (storilec) v postopku. Sodna praksa je pojem, "ki pomeni kaznivo dejanje" iz 1. točke prvega odstavka 45. člena ZDDV, razlagana na enak način kot pojem "znaki kaznivega dejanja", ki ga uporabljajo delovno pravni predpisi. Disciplinski organi delodajalca in delovno sodišče s tem, da ugotavljajo znake kaznivega dejanja, ne posegajo v določbe kazenskega postopka in tudi ne v kazenski postopek. Povedano tudi pomeni, da oprostilna kazenska sodba ne more vplivati na odločitev delodajalca o tem, da ima delavčevo dejanje znake kaznivega dejanja in da je podana njegova disciplinska odgovornost, s tem pa so podani tudi pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja (tako izrečno v sklepu VIII Ips 72/2001 z dne 19.12.2001 in sodbi in sklepu VIII Ips 4/2004 z dne 14.9.2004). Zato v primerih iz navedene določbe ZDDO ni potrebno, da bi bila s kazensko sodbo pravnomočno ugotovljena delavčeva kazenska odgovornost. Zaradi ločenosti obeh postopkov, tudi ni potrebna prekinitev disciplinskega postopka, če istočasno teče tudi kazenski postopek.

Tožniku je bilo dokazano, da je storil obe očitani hujši kršitvi delovnih obveznosti, kar pomeni, da je bila pravilno uporabljena določba 1. točke prvega odstavka 45. člena ZDDO in da mu je bil tudi pravilno izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Razlogi, ki jih tožnik navaja v reviziji, so torej neutemeljeni, zato je sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno ((378. člen ZPP).