Jedro

Tožena stranka je bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko, zato se ne more sklicevati na to, da tožnik ni bil lastnik prostorov, ki jih je od njega vzela v podnajem.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi nalog Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani z dne 23.9.1992 in naložilo toženi stranki, da mora povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 74.287,50 SIT. S plačilnim nalogom je bilo toženi stranki naloženo, da tožniku plača znesek 299.836,00 SIT. Ta znesek je predstavljal najemnino za poslovni prostor. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena podnajemna pogodba, zato mora tožena stranka obveznosti iz te pogodbe izpolniti.

Proti sodbi se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja: Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da glede na določbo 5. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih določbe tega zakona ne veljajo, če se poslovni prostori uporabljajo za kongrese, predavanja in drugo podobno začasno uporabo. Poudarek je namreč na dejavnosti. Tožeča stranka kot podjetnik je prostore uporabljala na podlagi najemne pogodbe, ki je prenehala z odpovedjo in jih je tako nedovoljeno oddala toženi stranki. Tožena stranka se sklicuje na 22. čl. Zakona o poslovnih stavbah in prostorih, ki določa, da najemnik nima pravice oddati prostorov v podnajem brez soglasja najemodajalca.

Sklicuje se tudi na 49. čl. Stanovanjskega zakona, po katerem lahko najemnik odda del prostora v podnajem, če predhodno pridobi pisno soglasje lastnika. Tožeča stranka je razpolagala s prostori na nedovoljen način. Tožena stranka je bila zavedena v zmoto, ker je tožeča stranka trdila, da je lastnik prostorov. Do sklenitve pogodbe o podnajemu niti ni prišlo. Dopis in račun RTV Slovenija sta bila izstavljena v času, ko tožena stranka s pravimi podatki še ni bila seznanjena. Napačno je sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe ZOR. Tožena stranka je plačala pravim lastnikom.

Pritožba ni utemeljena.

Nobeden od pritožbenih razlogov ni podan. Tožena stranka ni obrazložila, v čem naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti ni našlo nobenih takih kršitev, na katere bi moralo paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje in k tem razlogom glede na pritožbene trditve še dodaja: Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je bistvenega pomena za odločitev o stvari to, da je bila med pravdnima strankama sklenjena veljavna pogodba o podnajemu oziroma podzakupu, po kateri je tožnik oddal v podnajem oziroma podzakup poslovni prostor. Tožnik je pogodbo izpolnil, ko je prostor oddal, zato mora svoj del obveznosti izpolniti tudi tožena stranka. Po 1. odst. 148. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR je namreč določeno, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki, po določbi 1. odst. 262. čl. istega zakona pa je upnik v obveznostnem razmerju upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Sklicevanje na zmoto v tem postopku niti ne prihaja v poštev, saj bi tožena stranka morala neveljavnost pogodbe uveljavljati s posebno tožbo, ne pa le z ugovorom v pravdi zaradi izpolnitve pogodbe. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je šlo za začasno uporabo prostorov, zaradi česar ne pridejo v poštev določbe 5. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Poudarek v tem členu je prav na začasnosti uporabe. Tožena stranka je bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko, zato se ne more sklicevati na to, da tožnik ni bil lastnik ali da mu je najemno razmerje prenehalo. Celo če bi bilo oboje res, to ni razlog, zaradi katerega bi smela tožena stranka odkloniti izpolnitev pogodbe. Vprašanji, ali je tožnik smel s prostori razpolagati in, ali je moral dobiti soglasje, bi bili lahko pomembni v razmerju med tožnikom in lastniki. Razmerje med tožečo in toženo stranko pa je nastalo s pogodbo, zato tožena stranka ne more uveljavljati ugovorov, ki bi jih - če bi se izkazali za utemeljene - lahko uveljavljal lastnik.

S tem je na bistvene pritožbene trditve odgovorjeno. Po vsem povedanem je bilo tako torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368 Zakona o pravdnem postopku).