Jedro

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje z izrazom neke vrste stvarna služnost povedalo, da naj bi pravni predniki tožene stranke priposestvovali stvarno služnost v smislu 217. člena SPZ-1, kar je ugotavljalo na ugovor tožene stranke o priposestvovanju stvarne služnosti. Vendar pa pritožbeno sodišče meni, da bi za takšen zaključek sodišče prve stopnje moralo natančno ugotoviti, kdaj se je priposestvovanje začelo, če se upošteva zatrjevanje, da je TP D. bila zgrajena v letu 1973 in da so takrat glede urejanja stvarnih pravic veljala določila ODZ, nato pa od leta 1980 Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih, ki je priposestvovanja na družbenih sredstvih v družbeni lastnini prepovedoval in kdaj je prišlo do lastninjenja hotelov, ki so bila priključeni na TP D., ko je priposestvovanje služnosti lahko začelo (se nadaljevalo) in ali je ob uveljavitvi SPZ-1 skladno z določbo 266. člena SPZ- 1 bila stvarna pravica že pridobljena in je tako ostala v veljavi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je med sedaj pravdnima strankama obstajala posodbena pogodba skladno z določbo 579. člena OZ, s katero se posodnik zavezuje, da bo izposojevalcu izročil stvar v neodplačno rabo, izposojevalec pa se zavezuje, da bo stvar vrnil. Če čas trajanja in namen uporabe nista določena. lahko posodnik zahteva stvar kadarkoli hoče (tretji odstavek 583. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 854,61 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 436/2018 z dne 5.2.2021 izreklo: I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: ″Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati uporabnino v znesku 55.069,44 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska: - 860,46 EUR od dne 1. 7. 2013 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 8. 2013 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 9. 2013 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 10. 2013 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 11. 2013 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 12. 2013 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 1. 2014 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 2. 2014 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 3. 2014 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 4. 2014 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 5. 2014 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 6. 2014 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 7. 2014 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 8. 2014 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 9. 2014 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 10. 2014 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 11. 2014 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 12. 2014 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 1. 2015 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 2. 2015 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 3. 2015 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 4. 2015 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 5. 2015 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 6. 2015 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 7. 2015 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 8. 2015 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 9. 2015 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 10. 2015 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 11. 2015 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 12. 2015 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 1. 2016 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 2. 2016 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 3. 2016 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 4. 2016 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 5. 2016 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 6. 2016 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 7. 2016 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 8. 2016 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 9. 2016 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 10. 2016 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 11. 2016 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 12. 2016 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 1. 2017 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 2. 2017 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 3. 2017 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 4. 2017 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 5. 2017 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 6. 2017 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 7. 2017 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 8. 2017 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 9. 2017 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 10. 2017 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 11. 2017 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 12. 2017 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 1. 2018 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 2. 2018 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 3. 2018 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 4. 2018 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 5. 2018 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 6. 2018 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 7. 2018 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 8. 2018 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 9. 2018 dalje do plačila; - 860,46 EUR od dne 1. 10. 2018 dalje do plačila.″II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe povrniti stroške tega postopka v znesku 3.879,46 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev dalje do plačila.″

2. Zoper to sodbo je po svoji pooblaščeni odvetniški pisarni pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku; podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V vsakem primeru naj toženi stranki naloži plačilo stroškov prvostopnega in pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka določenega v odločbi o njihovi odmeri dalje do plačila.

3. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in meni, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita in predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

Presoja sodišča prve stopnje

7. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožeča stranka v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah zatrjevala, da je na nepremičnini v njeni lasti (parc. št. 2635-324/26) leta 2010 kupila in zgradila transformatorsko postajo (v nadaljevanju: TP), ki po načelu superficies solo cedit pripada njej. TP je namenjena zasebni, ne javni rabi. Financirala je nakup in prestavitev ter vzdrževanje TP. Tožena stranka se je priklopila na TP in jo neupravičeno uporabljala. Predmetna postaja je ključna za zagotavljanje električne energije toženi stranki, ki na račun tožeče stranke koristi postajo, ki bi si jo sicer za potrebe svoje nepremičnine morala zagotoviti sama oziroma vsaj ustrezno urediti pogodbeno razmerje s tožečo stranko. Tožeča stranka je šele leta 2015 ugotovila, da so na njeno postajo priključene tudi druge osebe. Tožeča stranka je celotno obdobje plačevala tudi vzdrževanje, ti stroški pa bi glede na to, da TP uporablja tudi tožena stranka morali delno bremeniti tudi njo. Tožena stranka je dolžna plačati uporabnino v znesku 55.069,44 EUR, oziroma 10.325,52 EUR za posamezno leto. Skladno s stališčem sodne prakse je znesek uporabnine enak znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar. Tožena stranka je izven pravdnega postopka z memorandumom z dne 3. 6. 2015 priznala lastništvo TP in bila pripravljena plačati uporabnino, vendar uporabnine ni plačala. Tožena stranka na nobeni podlagi ni upravičena do uporabe transformatorske postaje, zato je dolžna plačati uporabnino. Njena korist se kaže v brezplačni uporabi TP, ki je v zasebni lasti tožeče stranke.

8. Sodišče prve stopnje je povzelo, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo in nadaljnjih pripravljalnih vlogah navedla, da sta pravdni stranki lastnika sosednjih nepremičnin, na katerih se nahajata objekt ... hotel R. (v lasti tožene stranke od 26. 2. 2015) in Hotel D. (v lasti tožeče stranke od leta 2001). Ob izgradnji leta 1973 je bila v Hotel D. nameščena TP s transformatorjem in dodatno opremo, preko katere se je z električno energijo napajalo več objektov, ki so bili takrat v upravljanju Zdravilišča ... (Hotel D., ... hotel R., Hotel Z., Hotel S. in Hotel A.). Do leta 1991 sta bila oba hotela v lasti Zdravilišča ... . Leta 2006 je pravni prednik tožeče stranke (S. d.o.o.) za ločeno ureditev odjema na merilnem mestu izvedel projekt Preureditve merilnega mesta v TP, za kar je pridobil tudi soglasje Elektra ... . Tožeča stranka je imela leta 2010 stroške s prestavitvijo TP zaradi lastnih potreb (ureditev Paviljona in Wellness centra na območju prejšnje TP), saj je Elektro ... d.d. podal projektne pogoje, da bo zaradi povečane priključne moči potrebno izgraditi novo TP. Za toženo stranko se položaj s prestavitvijo TP ni spremenil, zato je tožeča stranka dolžna nositi stroške prestavitve sama. Tožeča stranka ni lastnica TP, ampak zgolj prostora, v katerem se nahaja TP. Od leta 1973 so električno energijo iz TP D. pridobivali vsi pravni predniki tožene stranke, s čimer so bili seznanjesi lastniki hotela D., vključno s tožečo stranko, kar pomeni, da je pravica tožene stranke do napajanja njene nepremičnine z električno energijo iz TP D. stvarna služnost vsakokratnega lastnika nepremičnine. Gre za služnost na podlagi dobroverne posesti v trajanju več kot 10 let. Tožena stranka je pripravljena plačati uporabnino samo za prostor, v katerem se nahaja TP. TP je kljub temu, da je nameščena v zasebni prostor del javne infrastrukture pod upravljanjem Elektra ... . Tožena stranka je zaradi neutemeljenih zahtev tožeče stranke leta 2018 vzpostavila lastno TP, saj je obstajala nevarnost, da bi tožeča stranka toženo stranko izklopila iz omrežja. Tožeča stranka ne uveljavlja plačila uporabnine, ampak kritje polovice stroškov investicije.

9. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeča stranka v tem postopku vtožuje plačilo uporabnine za uporabo TP, katere izgradnjo na lastni nepremičnini je financirala tožeča stranka, TP tudi vzdržuje. Tožena stranka pa meni, da ni zavezana k plačilu uporabnine.

10. Sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da ni sporno, da sta pravdni stranki lastnici sosednjih nepremičnin, na katerih se nahajata objekt ... hotel R. (v lasti tožene stranke od 26. 2. 2015) in Hotel D. (v lasti tožeče stranke na podlagi pogodbe št. HD-1/01 z dne 1. 6. 2001, potrdila z dne 25. 1. 2002 in izpiska iz sodnega registra z dne 9. 12. 2004 vknjižena lastninska pravica na tožečo stranko 15. 6. 2004 kot izhaja iz priloge A37). Priče P. S., A. G., Z. P. in zakoniti zastopnik tožene stranke R. Š. so pojasnili, da je bila leta 1974 ob izgradnji hotela D. v tem hotelu zgrajena tudi transformatorska postaja, ki so jo ob vedenju vseh uporabljali poleg pravnih prednikov pravdnih strank še drugi bližnji hoteli. A. G., ki je opravljal delo upravljalca TP je pojasnil, da sta se leta 2006 v TP ločili odjemni mesti, ena za tožečo stranko in druga za toženo stranko. Iz dokumenta Preureditev merilnega mesta v TP D. iz februarja 2006 izhaja, da sta vlagatelj S. d.o.o. in tožeča stranka pridobila soglasje Elektra ... d.d. za priključitev na distribucijsko omrežje. Iz obrazložitve soglasja izhaja, da se kompleks Terme S. (... hotel R., Hotel S., Hotel A. in N. Wellness) in kompleks hotela D. napajata z električno energijo z enim odjemnim mestom oziroma iz TP 20 kV D. s transformatorjema 2x630 kW, zato je potrebno ločiti meritve porabe na dve odjemni mesti in sicer tako, da se kompleks Terme S. napaja iz transformatorja II, kompleks hotela D. pa iz transformatorja I (priloga B15). P. S. je pojasnil, da sta bili v TP dve merilni mesti, ločeni za tožečo in toženo stranko, ki sta plačevali strošek elektrike vsaka zase po svoji dejanski porabi. Kot so nadalje pojasnile navedene priče pa tudi prokurist tožeče stranke M. K., je leta 2010 tožeča stranka adaptirala hotel D. in prestavila TP na drugo lokacijo, ker je potrebovala prostor za wellness. Pri prestavitvi je sodeloval tudi Elektro .... M. K. je pojasnil, da je tožeča stranka šele leta 2015 ugotovila, da TP uporabljajo tudi drugi, čemur pa sodišče ni sledilo. R. Š., zakoniti zastopnik tožene stranke, je namreč dejal, da se je že leta 2010, ko je v sklopu adaptacije prišlo do prestavitve TP vedelo, kdo vse uporablja električno energijo, saj je bilo potrebno prestaviti vse kable in ostalo opremo. Tudi P. S. je pojasnil, da se je že na sami razdelilni postaji ves čas videlo, kdo vse je priklopljen ter da tožena stranka nikoli ni bila priklopljena na mesto tožeče stranke. Dejansko je v naravi šlo za en prostor, v katerem sta bila ločena dva transformatorja z ločenim napajanjem in merilnim mestom, kot sta potrdila P. S. in G.. A. G. je še dodal, daje na osnovi veleodjema od Elektro ... sam izvajal popise električne energije, uprava pa je potem naredila razrez te porabe, kar pomeni, da je tožeča stranka zagotovo pred letom 2015 vedela za priklop tožene stranke oziroma njenih pravnih prednikov na TP. Navedeno v celoti potrjuje tudi dokument preureditev merilnega mesta v TP D. ... (v prilogi B15).

11. Iz izpodbijane sodbe sledi, da je R. Š. izpovedal, da je bila tožena stranka ustanovljena leta 2014, marca 2015 pa je prevzela hotel (... hotel R.). Ob primopredaji je morala tožena stranka pridobiti vsa soglasja za obratovanje in skleniti pogodbe z dobavitelji, tudi z Elektro ... kot distributerjem električne energije. Kot izhaja iz priloge B13 je tožena stranka 17. 4. 2015 kot uporabnik sklenila z Elektro ... d.d. Pogodbo št. ... o uporabi sistema končnega odjemalca. Predmet pogodbe je bila distribucija električne energije za merilno mesto št. 4871. Za isto merilno mesto (št. 4871) sta pred tem pogodbo o dostopu do distribucijskega omrežja sklenila že pravna prednika tožene stranke (Terme S. d.d. in Turizem N. d.o.o., priloga B9 in B11). Tožena stranka (in njeni pravni predniki) so imeli torej na podlagi navedenega skladno s pogodbami z Elektro ... d.d. zagotovljen dostop do distribucijskega omrežja z lastnim merilnim mestom v TP.

12. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ne držijo trditve tožeče stranke, da je tožena stranka neupravičeno uporabljala oziroma bila priklopljena na navedeno TP. Tožena stranka oziroma že njeni pravni predniki so upravičeno uporabljali navedeno odjemno mesto, saj so bili priklopljeni na navedeno TP. Nanjo pa jih je priklopil Elektro ... d.d. kot upravljalec omrežja. Iz dokumenta soglasje za priključitev na distribucijsko omrežje št. 515227/67437 z dne 3.1.2006 je namreč razvidno, da je vlagatelj S. d.o.o. od katerega je tožeča stranka kupila svojo nepremičnino (kar izhaja iz izpovedi prokurista tožeče stranke) v letu 2006 preuredil napajanje z električno energijo iz TP-D. (ki je bilo prej skupno z enim odjemnim mestom za kompleks Terme S. d.o.o. in Hotel D.- Hoteli in Turizem ... d.o.o.) tako, da se kompleks S. d.o.o. napaja z električno energijo iz transformatorja II, kompleks Hoteli Turizem ... d.o.o. pa iz transformatorja I, za kar je bilo izvedeno novo merilno mesto. To pa pomeni, da sta tako tožeča kot tožena stranka imeli vsaka svoje merilno mesto in zagotovljen priklop na TP vse od leta 2006 dalje (priloga B15), prej pa je bilo zagotovljeno skupno napajanje iz enega merilnega mesta.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka kot investitor leta 2010 izvedla začasno prestavitev TP D., o čemer je Elektro ... izdalo poročilo (priloga C1), iz katerega izhaja, da je hkrati z navedenimi deli investitor (tožeča stranka) opravljal še prestavitev celotne transformatorske postaje TP D. na novo lokacijo, vključno z obema transformatorjema. Tožeča stranka je zgradila novo TP (prestavila staro) na nepremičnini zaradi lastnih potreb po izgradnji paviljona in wellnessa na mestu, kjer je prej stala TP. Vendar pa je tožena stranka oziroma njeni pravni predniki imela zagotovljeno merilno mesto za distribucijo električne energije že v stari TP, torej pred prestavitvijo. Izgradnjo prestavitve TP je sicer v celoti financirala tožeča stranka, za kar je predložila račune, kar med pravdnima strankama tudi ni sporno. Vendar pa prestavitev TP ne vpliva na sam položaj tožene stranke, saj je ta že imela zagotovljeno odjemno mesto za distribucijo električne energije v stari TP. Zato ne more biti v slabšem položaju kot je bila pred prestavitvijo, ki se je zgodila na zahtevo in željo tožeče stranke, ker je potrebovala prostor, kjer je bila locirana stara TP.

14. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, kar izhaja iz priloge A21, da sta pravdni stranki 3. 6. 2015 podpisali memorandum, iz katerega izhaja, da obe uporabljata nizkonapetostno TP, tožeča stranka je financirala nakup, izgradnjo in ostale stroške prestavitve ter elektroinštalacije nove TP, naprava pa je od leta 2010 dalje brez odmene v uporabi vseh uporabnikov. Pravdni stranki sta v memorandumu dogovorili, da bosta plačilo zahtevane uporabnine za TP rešili v okviru plačila uporabnine po tržni vrednosti ali z odkupom ustreznega solastniškega deleža na TP. Vendar do dokončnega (zavezujočega) dogovora med pravdnima strankama ni prišlo. R. Š. je potrdil, da se je pogovarjal s prokuristom tožeče stranke, da tožena stranka odjema električno energijo iz TP, ki stoji na zemljišču tožeče stranke, zato je bila tožena stranka pripravljena ponuditi uporabnino za zemljišče tožeče stranke v znesku cca. 15.000,00 EUR. Dodal je, da se po tem s tožečo stranko niso več pogovarjali, oziroma se niso dokončno dogovorili. So pa v letu 2018 dobili dopis tožeče stranke, naj tožena stranka plača 110.000,00 EUR ali pa jo tožeča stranka oddvoji od TP. Slednje izhaja iz dopisa v prilogi A5, s katerim je tožeča stranka toženo stranko pozvala k povračilu 104.775,32 EUR stroškov za postavitev in delovanje TP v njenem objektu, kolikor bi naj znašal delež tožene stranke, v nasprotnem primeru bo morala priskrbeti za svoje napajanje. R. Š. je dodal, da se je zaradi navedenega in zaradi predvidene rekonstrukcije hotela tožena stranka leta 2018 odločila za izgradnjo lastne TP. Do dokončnega dogovora med pravdnima strankama na podlagi podpisanega memoranduma torej ni prišlo. Prav tako podpisani memorandum ne priznava temelja zahtevka, kot to napačno navaja tožeča stranka. Gre zgolj za dogovarjanja, ki niso bila dokončna.

15. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je tožeča stranka kot investitor za potrebe izgradnje paviljona in wellnessa prestavila TP na svojo lastno nepremično. Dne 14. 6. 2010 je bilo izdano uporabno dovoljenje, iz katerega izhaja, da je Elektro . d.d. podal izjavo o soglasju za priključitev na distribucijsko omrežje št. 525658 (priloga B19). Do distribucijskega omrežja je skladno s pogodbami v prilogah B9 do B13 dostopala tudi tožena stranka. R. Š. je pojasnil, da je ob prevzemu hotela moral pridobiti vsa soglasja, tudi soglasje Elektra ... d.d.. Elektro ... d.d. je torej moral toženi stranki zagotoviti merilno mesto za namene prenosa električne energije in je toženo stranko tudi priklopil na zgoraj navedeno odjemno mesto.

16. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni potrebovala soglasja tožeče stranke, da jo je Elektro ... d.d. priklopil na odjemno mesto, saj je tožena stranka že imela imela pravico do priklopa na odjemno mesto v TP, kar so potrdile zaslišane priče (A. G., P. S., Z. P.) in izhaja iz dejstva da sta bili v TP dve odjemni mesti, dva transformatorja (soglasje za priključitev na distribucijsko omrežje priloga B15). Zato tožena stranka ni neupravičeno uporabljala TP locirane na nepremičnini v lasti tožeče stranke. Iz predložene listinske dokumentacije in izpovedbe prič ter ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s TP, izhaja, da je imela tožena stranka (oziroma njeni pravni predniki) neko vrsto pridobljene stvarne služnostne pravice, ki sicer ni bila vpisana v zemljiško knjigo, je pa učinkovala na tožnika, ki je bil že z nakupom nepremičnine seznanjen, da je v objektu TP D. , na katero je priklopljenih več uporabnikov (izpoved prič Z. P., P. S., A. G.) in je zagotavljala pravico toženi stranki (in njenim pravnim prednikom - lastnikom navedene nepremičnine) do priklopa na TP D., ker je tam njeno odjemno merilno mesto. Tako držijo navedbe tožene stranke, da so že pravni predniki tožene stranke in tudi tožena stranka to služnostno pravico dejansko izvrševali. Navedeno potrjuje tudi priklop tožene stranke na navedeno odjemno mesto, ki ga je izvedel Elektro ... d.d. kot upravljalec objekta. Zgolj zaradi prestavitve TP na željo in zahtevo tožeče stranke, tožena stranka ne more biti v slabšem položaju od svojih pravnih prednikov.

17. Sodišče prve stopnje pojasni, da tožeča stranka vtožuje plačilo uporabnine in se sklicuje na določila 190. člena in 198. člena Obligacijskega zakonika - OZ, ki določata, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Tožeča stranka zatrjuje, da je tožena stranka neupravičeno (brezplačno) uporabljala TP tožeče stranke, kar predstavlja korist za toženo stranko. Na drugi strani je tožeča stranka prikrajšana za plačilo uporabnine, ki po oceni tožeče stranke znaša 55.049,44 EUR.

18. Sodišče prve stopnje je povzelo ugotovljena dejstva, da je že pred prestavitvijo TP, ki jo je financirala tožeča stranka, obstajala tako imenovana stara TP, po kateri se je pravdnima strankama dobavljala električna energija. Do leta 2006 je bilo eno odjemno mesto, leta 2006 pa je Elektro ... d.d. v soglasju za priključitev v prilogi B15 zapisal, da je potrebno ločiti meritve porabe na dve odjemni mesti in sicer dva transformatorja. Iz enega se je napajal Hotel D. tožeče stranke, iz drugega pa ... hotel R. pravni prednik tožene stranke, kar so potrdile tudi zaslišane priče (A. G., P. S., Z. P.). Torej je imel že pravni prednik tožene stranke zagotovljeno pravico do uporabe (priklopa) na navedeno odjemno mesto v TP. Kasneje leta 2015 je na navedeno odjemno mesto Elektro ... d.d. priklopil toženo stranko. Torej ni šlo za neupravičeno uporabo TP v korist tožene stranke. Leta 2010 se je TP prestavila na željo tožeče stranke, pri čemer iz e-korespondence v prilogi C3 izhaja, da je bila tožeča stranka investitor, Elektro ... d.d. pa o prestavitvi TP niti ni bil obveščen. Tožeča stranka je TP prestavila zaradi lastnih interesov (dobila je prostor za izgradnjo paviljona in wellness centra), prestavitev pa je izvedla za obe odjemni mesti, torej je prestavila tudi odjemno mesto tožene stranke. Tožeča stranka je leta 2018 toženo stranko pozvala na plačilo njenega dela stroškov za prestavitev in delovanje TP in jo pozvala, naj si v nasprotnem primeru zagotovi lastno napajanje (priloga A5). R. Š. je izpovedal, da je po poizvedovanju na Elektro ... d.d. ugotovil, da do odklopa s strani tožnika lahko pride, zato se je tožena stranka odločila za postavitev lastne TP.

19. Sodišče prve stopnje je presodilo, da glede na ugotovljeno dejansko stanje tožeči stranki vtoževano plačilo ne pripada. Tožeča stranka sicer pravilno povzema načelo povezanosti objekta z zemljiščem (superficies solo cedit), ki ga določa 8. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ-1 Transformatorske postaje so namreč trajno spojene z zemljiščem, na katerem so zgrajene, zato v skladu s splošnim načelom povezanosti objekta in zemljišča predstavljajo sestavino zemljišča, na katerem stojijo (8. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Transformatorska postaja je elektroenergetski objekt (za pretvarjanje električne energije pri visoki napetosti v električno energijo pri nizki napetosti in obratno), ki je sestavni del energetske infrastrukture skladno s 462. členom Energetskega zakona (EZ-1). Prestavljena TP stoji na nepremičnini tožeče stranke ID znak ...-324/26, in je po načelu (superficies solo cedit) določenem v 8. členu SZ, v lasti tožeče stranke. Vendar je tožeča stranka staro TP na lastno željo v letu 2010 prestavila na navedeno nepremičnino in njeno prestavitev tudi v celoti financirala. Že ob izgradnji hotela je bila v Hotelu D. nameščena tudi TP s transformatorjem (stara TP) in vso potrebno opremo za napajanje električne energije za več objektov, ki so takrat bili v upravljanju Zdravilišča ..., med drugim tudi ... hotel R. - pravni prednik tožene stranke. TP se je nahajala v garaži hotela D., kar je razvidno tudi iz priloge B8. Objekti v sestavi ... hotela R. so se z električno energijo iz TP oskrbovali od leta 1974 dalje. Navedeni zgodovinski prikaz vsekakor dokazuje, da je imela tožena stranka (oziroma njeni pravni predniki) pravico do uporabe oziroma priklopa na staro TP vseskozi in po prestavitvi tudi na novo TP, saj je bila ta prestavljena na željo tožeče stranke. Tožena stranka je lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 327 pridobila 26. 2. 2015. Navedbe tožeče stranke, da je za ta spor nepomembna stara TP, ne držijo, saj je tožena stranka oziroma njen pravni prednik že od leta 2006 dalje imela zagotovljeno pravico do priklopa na lastno odjemno mesto v okviru stare TP (prej pa na enotno odjemno mesto), ki je bila v letu 2010 prestavljena na nepremičnino v lasti tožeče stranke. Navedbe tožeče stranke, da bi tožena stranka neupravičeno bila priklopljena na TP na njeni nepremičnini, tako niso utemeljene. Ker ni izpolnjen pogoj, da bi tožena stranka neupravičeno uporabljala navedeno TP, tožeči stranki ni dolžna plačati uporabnine, ki jo ta vtožuje v navedenem postopku. Po oceni sodišča tožena stranka ne uporablja tujo stvar v svojo korist, niti ne pridobiva koristi na račun prikrajšanja tožeče stranke, kot ji slednja tožbeno očita po 190. in 198. členu OZ, saj je tožena stranka oziroma njeni pravni predniki pridobivali električno energijo iz navedene TP vse od leta 1974 dalje, kar po oceni sodišča predstavlja neko vrsto stvarne služnostne pravice, ki sicer v zemljiško knjigo ni vpisana, se je pa dejansko izvajala.

20. Tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 55.069,44 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo.

Pritožbene navedbe

21. Pritožba najprej ponavlja svoje navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje in navedbe tožene stranke in nato očita, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj se do ugovora tožeče stranke o nesubstanciranosti trditev tožene stranke v zvezi zakaj prič ni mogla predlagati brez svoje krivde do prvega naroka za glavno obravnavo (ugovor podan takoj po predlogu tožene stranke na naroku dne 24. 11. 2020), in s tem odklona od določbe 286. čl. Zakona o pravdnem postopku, ni opredelilo. Tako je sledilo izključno pričam, ki jih je šele v tretji pripravljalni vlogi, po prvem naroku za glavno obravnavo, predlagala tožena stranka, to so priče P. S., A. G. in Z. P. Tožena stranka je namreč trditve v zvezi s tem, da naj tožeča stranka ne bi bila lastnica postaje podajala že prej, že v odgovoru na tožbo, zato bi lahko navedene priče predlagala tudi že takrat. V zvezi s tem zato tožeča stranka opozarja na dejstvo, da so bile navedene priče predlagane v zvezi z dejstvenim substratom, ki ga je tožena stranka podala že v odgovoru na tožbo, torej so bile nov dokazni predlog k njenim prvotnim trditvam o njenih domnevno pravno relevantnih dejstvih, zato bi morala navedene dokazne predloge podati že pred prvim narokom za glavno obravnavo, saj so ji očitna bila ta dejstva poznana že ob podaji odgovora na tožbo. Pri tem je tožena stranka svoj prepozen dokazni predlog argumentirala izključno s tem, da »teh dokazov ni mogla predlagati, saj dejstev, ki jih s tem dokazuje ni poznala in dokazov ni mogla predlagati«. Navedeno ne drži, saj je znotraj dejstev, ki jih je navajala, govorila prav o tem, da tožeča stranka ni lastnica transformatorske postaje. Po četrtem odstavku 286. člena ZPP lahko stranke kasneje navajajo nova dejstva, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku za glavno obravnavo. Obstoj krivde je treba razlagati ob upoštevanju namena in učinkov določbe o prekluziji, ki na eni strani zagotavljajo sodno varstvo v razumnem roku, na drugi strani pa posegajo v strankino pravico do izjave. Presoja v posamičnem primeru mora odražati ustrezno ravnotežje med obema načeloma. Stranki gre načeloma v breme, če ni zbrala dovolj informacij, ki bi ji omogočale učinkovito uveljavljanje zahtevkov ali obrambnih ugovorov, a se to lahko nanaša le na trditve, za katere je mogoče od povprečno skrbne stranke pričakovati in zahtevati, da bo prepoznala njihovo relevantnost in da bi zanje morala vedeti. Izpodbijana odločitev v tem delu ostane neobrazložena v zvezi s čimer tožeča stranka uveljavlja tudi kršitev 22. člena Ustave RS.

22. Pritožba podrejeno meni, da tudi če bi tožena stranka dejansko pravočasno predlagala priče, je potrebno presoditi pred tem tudi v zvezi s katerim vprašanjem ali dejstvom je bila posamezna priča sploh predlagana. Tako je bil A. G. predlagan v zvezi s tem, da bil je stikalničar cd 2010; naj bi vedel, da, ko se je leta 2006 pripravljal projekt preureditve merilnega mesta v JP D., da naj bi vsak objekt dobil svoje merilno mesto. M. K. je sicer na zaslišanju povedal, da leta 2006 tožeča stranka ni ničesar podpisovala oziroma da ta projekt preureditve merilnega mesta z njihove strani ni bil naročen, pri čemer projekt tudi nima podpisa tožeče stranke. Ob samem zaslišanju je A. G. na vprašanje pooblaščenca tožeče stranke izrecno odgovoril, da mu razmerja med uporabniki niso bila poznana. Priča P. S. je bila predlagana izključno v zvezi s trditvijo, daje bila stikalničar na postaji od leta 2010 do leta 2016. Drugih trditev v zvezi s tem ni bilo. Tudi ob samem zaslišanju je jasno izpovedal, da je spadal pod tehnično službo in da glede pravnih razmerij med družbama ne more vedeti ničesar. Z. P. pa je bila, kot že opozorjeno na naroku dne 24. 11. 2020 s strani tožeče stranke, hostilna priča, saj se je tožeča stranka z njo razšla; slednja je bila kratko obdobje direktorica Hotel D., pri čemer je prenehala z delom pri tožeči stranki že dne 4. 2. 2010, transformatorska postaja pa je bila zgrajena v aprilu oziroma maju 2010, torej po njenem odhodu.

23. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje v točki 7. izpodbijanje sodbe širilo trditveno podlago tožene in tožeče stranke, preko 2. člena ZPP, saj kar samo zaključuje, da se je prestavitev transformatorske postaje zgodila na zahtevo in željo tožeče stranke, ker je potrebovala prostor, kjer je bila locirana stara transformatorska postaja. Hkrati s tem pozablja, da je tožeča stranka bila lastnica objekta in s tem tudi stare transformatorske postaje. Prav tako so zaključki v nasprotju, posledično tudi izrek sodbe (ki se je zaradi tega niti ne da preizkusiti), saj iz 11. točke obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je tudi tožena stranka po zaslišanem R. Š., s strani Elektra ... d.d. prejela obvestilo, da jo tožeča stranka lahko prosto odklopi in da se je prav zato odločila za postavitev lastne transformatorske postaje. Tožena stranka se je torej zavedala, da je priklopljena na objekt, brez ustrezne pravne podlage. Pravica do uporabe transformatorske postaje je bila najmanj sporna, saj nasprotno stranki ne bi vstopili v pogajanja, ki sta jih izvedli v sklopu zapisanega v memorandumu z dne 3. 6. 2015. Pri tem je potrebno opozoriti tudi na trditveno podlago tožene stranke, saj slednja ni zatrjevala, da ima pravico do priključka oziroma odjemnega mesta, marveč je izključno trdila, da tožeča stranka ni lastnica transformatorske postaje, kar se je nasprotno izkazalo za neresnično trditev.

24. Pritožba izpostavlja, da samo dejstvo lastništva odjemnega mesta ne vpliva na lastništvo te postaje. K temu logično napeljuje tudi določilo 463. čl. EZ-1, saj v drugem odstavku ločuje med lastnikom objekta, naprave, omrežja, ki sestavlja to infrastrukturo in nanj prelaga breme vzdrževanja (kar pa je tožeča stranka že dokazovala v drugi pripravljalni vlogi, ki ji je predložila račune za gradnjo, vzdrževanje in revizijo postaje). Vsi postroji električnega omrežja, ki so postavljeni na nepremičnine v lasti zasebnih subjektov so predmet EZ-1 in Uredbe oziroma le tem predpisom podrejeni. Lastnik odjemnega mesta bo vedno distributer, ne glede na lastništvo objekta na katerem se odjemno mesto nahaja. Izraz uporabnik je v skladu s predpisi za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije opredeljen kot nevtralen pojem, ki zajema tako lastnika objekta, imetnika soglasja za priključitev, kot tudi odjemalca, proizvajalca in dobavitelja električne energije in kot to izhaja iz posameznega poglavja ter splošnih pogojev; v sled tega je nepomembno kdo je lastnik odjemnega mesta. Prav tako ne drži posplošena trditev o tem, da memorandum ne predstavlja pripoznave temelja. Ne glede na dejstvo, da stranki nista realizirali dogovora o tem ali se bo plačala uporabnina ali del stroška izgradnje postaje, je s tem, ko sta govorili izključno o tem kako bosta razmerje zaprli, pripoznala, da uporablja nekaj, kar ni v njeni sferi. Najmanj do česa bi bila tožeča stranka upravičena je torej plačilo investicije ali uporabnine, kar vse spada pod 190. člen Obligacijskega zakonika.

25. Pritožba meni, da so povsem nepomembne za to pravdo trditve tožene stranke v zvezi s staro transformatorsko postajo, ki je bila del hotela D. (in leto 1973), ko je tožeča stranka postala lastnica nepremičnine, v kateri se je ta postaja tudi nahajala in v zvezi s tem zato tudi v celoti nepomembna pridobivanja listin pri Elektro ... v zvezi z staro transformatorsko postajo, saj ta ne obstoji več, se ne uporablja in skratka v zvezi z njo ne poteka noben spor, še najmanj konkretni. Kot je tožeča stranka pojasnila že večkrat, se tožbeni zahtevek nanaša na novo postavljeno transformatorsko postajo v letu 2010. Samo dejstvo upravljanja transformatorske postaje s strani Elektra ... (to je nove postaje, postavljene v letu 2010) ne vpliva na lastništvo te postaje. Samo upravljanje z električno energijo nedvomno ne more biti zaupano zasebnemu subjektu oziroma gre za dejavnost operaterja distribucijskega sistema, ki je seveda regulirana dejavnost, zato je nujno podrejena upravljanju s strani pristojnega distributerja - še vedno pa navedeno ne vodi v zaključek, daje distributer tudi nujno lastnik elektroenergetskega objekta. K temu logično napeljuje tudi določilo 463. čl. EZ-1, saj v drugem odstavku ločuje med lastnikom objekta, naprave, omrežja, ki sestavlja to infrastrukturo in nanj prelaga breme vzdrževanja (kar pa je tožeča stranka že dokazovala v drugi pripravljalni vlogi, ki ji je predložila račune za gradnjo, vzdrževanje in revizijo postaje). Transformatorska postaja je elektroenergetski objekt (za pretvarjanje električne energije pri visoki napetosti v električno energijo pri nizki napetosti in obratno), ki je sestavni del energetske infrastrukture, skladno s 462. členom EZ-1. Glavni del takšne postaje je transformator. Predmetna postaja je ključna za zagotavljanje električne energije toženi stranki, ki je vse do 20. 12. 2018 na račun tožeče stranke koristila takšno postajo, ki bi si jo sicer, za potrebe svoje nepremičnine morala izgotoviti sama oziroma vsaj ustrezno urediti pogodbeno razmerje s tožečo stranko. Ker je tožeča stranka lastnica nepremičnine, na kateri stoji transformatorska postaja (enako, v njeni lasti), ima pravico da z njo razpolaga, to pa vključuje tudi pravico, da od uporabe stvari s strani tretjih oseb prejme dohodek. Tožena stranka neupravičeno uporablja (tega tožena stranka niti ne zanika oziroma v memorandumu to celo izrecno priznava) transformatorsko postajo tožeče stranke, ne da bi tožeči stranki karkoli plačala, kar vsekakor predstavlja z njene strani neupravičeno obogatitev. Tožena stranka pri tem ni dokazala, da ima pravno podlago za uporabo transformatorske postaje. V dokaz temu bi morala predložiti listine, ki bi dokazovale in izkazovale, da je njen objekt utemeljeno priklopljen na postajo tožeče stranke, ki jo je ta zgradila leta 2010. Pravica do uporabe v sklopu stare postaje se ni avtomatično prenesla kar na toženo stranko, čemur v dokaz je prav podpisani memorandum.

26. Pritožba trdi, da je tožena stranka tožeči dolžna poravnati obveznosti v sled uporabe transformatorske postaje (brez nje namreč ne bi bila sposobna zagotavljati električne energije njenim lastnim objektom). Sodišče je namreč v navedeni zadevi razčistilo vprašanje lastništva, pri čemer je zaključilo, da je v primeru, ko je stranka lastnik nepremičnine in hkrati tudi transformatorske postaje nedvomno upravičen do širšega pravnega varstva - pri čemer sicer je v tako citirani praksi bilo potrebno razčistiti tudi vprašanje statusa objekta kot je transformatorska postaja in s tem morebitne podrejenosti specialnim predpisom. V konkretnem sporu pa je tako bistveno, da gre za trafo postajo, ki jo je na novo izgradila tožeča stranka (in ne gre za vprašanje ali je bila trafo postaja iz hotela, ki je v lasti tožeče stranke lokacijsko prestavljena - in s tem vprašanje dokazovanja lastništva te stare trafo postaje, ki je bila del objekta). Torej vprašanje lastništva ne more biti sporno, saj je tožeča stranka dokazala ne le lastništvo na nepremičnini, marveč tudi lastništvo objekta kot takega (torej nove trafo postaje), saj je bila za izgrajena na novo, s sredstvi tožeče stranke (uporabljala pa jo je brez pravne podlage tudi tožena stranka).jo je ta zgradila leta 2010. Pravica do uporabe v sklopu stare postaje se ni avtomatično prenesla kar na toženo stranko, čemur v dokaz je prav podpisani memorandum. V konkretnem sporu pa je tako bistveno, da gre za trafo postajo, ki jo je na novo izgradila tožeča stranka (in ne gre za vprašanje ali je bila trafo postaja iz hotela, ki je v lasti tožeče stranke lokacijsko prestavljena - in s tem vprašanje lastništva te stare trafo postaje, ki je bila del objekta.) Dejstvu, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen, pa pritrjuje tudi že prvotna odločitev sodišča, da bo izdalo vmesno sodbo, v zvezi s čimer se je na to iz tožeči stranki neznanega razloga, opredelilo povsem drugače. Presoja pritožbenega sodišča

27. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da drži pritožbeno opozorilo, da je sodišče prve stopnje sklenilo na zadnjem naroku, da bo v zadevi izdalo vmesno sodbo skladno z določbo 315. člena ZPP1, vendar takšen sklep sodišča prve stopnje ne zavezuje in lahko odloči drugače. V konkretnem primeru se je sodišče prve stopnje odločilo drugače in izdalo sodbo skladno z določbo 310. člena ZPP2, torej je odločilo v zadevi v celoti. Zmotno je stališče pritožbe, da je odločitve sodišča prve stopnje, da bo izdalo vmesno sodbo, nedvomno pomenilo, da bo sodišče tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Sodišče prve stopnje je glede na dokazno oceno vseh izvedenih dokazov presodilo, da je zadeva zrela za izdajo sodbe o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve v celoti, to pa v ničemer ne vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe.

28. Neutemeljen je nadaljnji pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je v nasprotju z določbo 286. člena ZPPP o prekluzijah navedb in predlaganja dokazov po prvem naroku dopustilo in izvedlo dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala šele v tretji pripravljalni vlogi in po prvem naroku za glavno obravnavo, čeprav ji je sodišče prve stopnje dopustilo le , da v zvezi z zatrjevanim lastništvom TP predloži dokumentacijo Elektro ... . Pritožnica pa ne navede, da je sodišče prve stopnje toženi stranki že na naroku obrazložilo, da naj obvesti sodišče, če mu Elektro ... ne bo dostavilo dokumentacije, da bo to zahtevalo sodišče. Tožena stranka je v tretji pripravljalni vlogi pojasnila, da je Elektro ... neodziven, je pa zato predlagala priče, za katere je zvedela, da bi znali pojasniti okoliščine v zvezi s TP in uporabniki TP in sodišče, ki je dopustilo in izvedlo predlagane dokaze ni kršilo določbo 286.člena ZPP, saj ima tudi po prvem naroku še vedno diskrecijsko pravico, da dopusti navedbe in dokaze, če oceni, to ne bi zavleklo reševanja spora. Slednjo oceno je sodišče prve stopnje očitno sprejelo in dopustilo navedbe in predlagane dokaze, ki jih je podala tožena stranka po prvem naroku in če je to storilo, mu to ni bilo potrebno posebej obrazložiti, saj so procesne določbe jasne in jih pozna tudi pritožnica. S tem , ko je sodišče dupustilo navedbe in predlaganje dokazov po prvem naroku, pa tudi ni kršilo pravico tožeče stranke po 22. členu Ustave RS (enako varstvo pravic pred sodiščem), ker je tožeči stranki bilo omogočeno, da se je o teh navedbah izjasnila in opredelila do predlaganih dokazov in tudi sodelovala pri izvedbi dokaza z zaslišanjem prič ter jim postavljala vprašanja.

29. Ne drži nadaljnji pritožbeni očitek da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage strank in s tem kršilo določbo 2. člena ZPP3, ker naj bi kar samo zaključilo, da je tožeča stranka prestavila TP, ker je potrebovala prostor, saj je to trdila tožena stranka že v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je se sodba ne da preizkusiti, ker je izrek v nasprotju z ugotovitvami sodišča, da je tožena stranka zgradila svojo TP, ker je zvedela, da jo tožeča stranka lahko odklopi in kar kaže na to, da se je tožena stranka zavedla, da je TP v lasti tožeče stranke.

30. Sodbe ni mogoče preizkusiti če sploh nima razlogov ali če nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti sami s sabo v nasprotju ali da je izrek v nasprotju z razlogi in s tem sodišče zgreši bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za takšno procesno situacijo v obravnavani zadevi ne gre, saj je sodišče v izpodbijani sodbi podalo obširne in jasne ter razumljive razlog v zvezi z dejanskimi zaključki in enako glede materialno pravne odločitve in ni storilo očitane bistvene kršitve. Če pa pritožba meni, da je izrek v nasprotju z ugotovitvijo, da je direktor tožene stranke bil seznanjen, da je TP, ki jo je zgradila tožeča stranka v lasti tožeče stranke in da ima zato pooblastila, da toženo stranko izklopi kot uporabnika in da bi zato bilo potrebno ugoditi tožbenemu zahtevku, pa ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP temveč za morebitno napačno uporabo materialnega prava.

31. Pritožba večkrat poudari, da je TP, ki jo jo je zgradila tožeča strank v letu 2010 njena last , kar pa je povsem odvečno, saj je sodišče prve stopnje presodilo prav to4, ko je ugotovilo lastništvo tožeče stranke na v letu 2010 zgrajeni TP. Tudi od leta 20201 sta bila na TP dva transformatorja, eden za potrebe tožeče stranke, drug za potrebe tožene stranke in ni sporno, da je transformator, ki je v zasebni lasti zgolj v upravljanju območno pristojne elektro družbe.

32. Pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, ko je sodišče prve stop nje ugotovilo, da se je ... hotel R. napajal prek o TP, ki je bila najprej v Hotelu D., nato pa tudi po postavitvi nove TP v letu 2010 preko posebnega transformatorja v novi TP in da je tožeča stranka za to vedela, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljen, saj je ves dokazni postopek bil namenjen ravno ugotavljanju temu, kje je bila prvotna TP in kateri hoteli so se že od leta 1973, ko je bil zgrajen Hotel D. napajali z električno energijo preko te TP. Med njimi je bil tudi ... Hotel R., ki ga je 26.2.2015 kupila tožena stranka, ki je bila kot gospodarska družba ustanovljena leta 2014 in nadaljevala z uporabo nove TP. Hotel D. je tožeča stranka kupila v letu 2001. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni šele leta 2015 zvedela, da so na novo TP priključeni drugi uporabniki, drugo pa je, kdaj je s toženo stranko začela pogovore o ureditvi medsebojnih pravic in dolžnosti v zvezi z uporabo nove TP.

33. To je izkazano z Memorandumom s sestanka z dne 3. 6. 2015 (listina A21), na katerem sta sedaj pravdni stranki ugotovili: - da obstajajo nerešena vprašanja v zvezi z nakupom, prestavitvijo in uporabo nizkonapetostne transformatorske postaje (TP D. začasna); - da nizkonapetostno postajo uporablja več uporabnikov, med drugim GH D. in S. d.o.o.; - da je bila nizko napetostna TP prestavljena leta 2010 iz parc. št.876/7 na parcelno št. 325/2 ko. ...; - da je nizkonapetostno transformatorsko kupil in financiral GH D., celoten znesek kupnine pa znaša 103.254,76 EUR, kar je poravnal GH D. (v lasti tožeče stranke); - da je stroške izgradnje prostora, kjer se nahaja nizkonapetostna TP poravnal GH D.; - da je naprava brez odmene v uporabi od leta 2010 dalje s strani vseh uporabnikov. Ugotovili sta še, da vprašanja nakupa, premestitve in zlasti uporabe na današnji dan niso rešena. Nadalje iz memoranduma izhaja, da GH D. zahteva uporabnino v zvezi z uporabo transformatorske postaje, kar bosta stranki rešili ali v okviru plačila uporabnine po tržni vrednosti, ali z odkupom ustreznega solastniškega deleža na transformatorski postaji ostalih uporabnikov. ... Hotel D. izrazi pripravljenost, da S. d.o.o. nudi vso pomoč v obliki posredovanja podatkov, dokazil in drugače na zahtevo S. d.o.o., v kolikor jih ta potrebuje za uveljavljanje odškodnine ali jamčevalnih zahtevkov napram prodajalcu. Prav tako pa sta se stranki dogovorili, da se bosta predvidoma sestali v roku 20 dni, kjer se bosta dogovorili o rešitvi problema in dogovor glede plačila uporabnine oziroma odkupa ustreznega solastniškega deleža na transformatorski postaji.

34. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so uporabniki TP (stare) in nato ob nadaljevanju uporabe nove TP pridobili neke vrste stvarno služnost in da zato tudi tožena stranka kot pravni naslednik te pravice po prodajalcu ... hotela R. ni dolžna plačati uporabnine ter je zato tožbeni zahtevek zavrnilo.

35. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje z izrazom neke vrste stvarna služnost povedalo, da naj bi pravni predniki tožene stranke priposestvovali stvarno služnost v smislu 217. člena SPZ-1, kar je ugotavljalo na ugovor tožene stranke o priposestvovanju stvarne služnosti. Vendar pa pritožbeno sodišče meni, da bi za takšen zaključek sodišče prve stopnje moralo natančno ugotoviti, kdaj se je priposestvovanje začelo, če se upošteva zatrjevanje, da je TP D. bila zgrajena v letu 1973 in da so takrat glede urejanja stvarnih pravic veljala določila ODZ, nato pa od leta 1980 Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih, ki je priposestvovanja na družbenih sredstvih v družbeni lastnini prepovedoval5 in kdaj je prišlo do lastninjenja hotelov, ki so bila priključeni na TP D., ko je priposestvovanje služnosti lahko začelo (se nadaljevalo) in ali je ob uveljavitvi SPZ-1 skladno z določbo 266. člena SPZ- 1 bila stvarna pravica že pridobljena in je tako ostala v veljavi. Vsega tega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zato je tudi materialnopravni zaključek, da ima tožena stranka stvarno služnost na TP D. (začasna) preuranjen.

36. Pritožba pa nima prav, da naj bi Memorandumom z dne 3. 6. 2015 predstavljal pravno podlago za vtoževano uporabnino. Pritožbeno sodišče ugotavlja le, da se je s tem memorandumom zgolj ugotovilo da je večje število uporabnikov imelo soglasje tožeče stranke in da ga še vedno ima, med njimi tudi tožena stranka, za brezplačno uporabo TP, ki je last tožeče stranke. Z memorandumom se glede na njegovo vsebino to soglasje ni preklicalo, ampak so se samo začeli pogovori za spremembo stanja. Tudi dopis tožeče stranke z dne 27. 3. 2018 takšnega soglasja ni preklical, saj glasi:‶ker se v dosedanjih dogovorih nismo uspeli uskladiti o povračilu stroškov za postavitev in delovanje trafo postaje v našem objektu, vas pozivamo, da v roku 8 dni plačate 104.775,32 EUR, kolikor je znašal vaš delež pri kupnini za nizkonapetostno trafo postajo, izgradnjo prostora, kjer se nahaja TP, stroške prestavitve,stroške elektroinstalacijskih del. V nasprotnem vas pozivamo, da poskrbite za svoje napajanje v 15 dneh.‶. S tem dopisom je tožeča stranka zahtevala le povrnitev stroškov izgradnje TP, ni pa preklicala soglasja za brezplačno uporabo, saj je toženi stranki dopustila možnost nadaljnje uporabe, četudi ne bi plačala stroške izgradnje, vendar pa je zahtevala, da v roku 15 dni poskrbi za svoje napajanje. Šele z vložitvijo tožbe dne 25. 10. 2018 je toženi stranki preklicala brezplačna uporabo trafo postaje in zahtevala plačilo uporabnine.

37. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je med sedaj pravdnima strankama obstajala posodbena pogodba skladno z določbo 579. člena OZ, s katero se posodnik zavezuje, da bo izposojevalcu izročil stvar v neodplačno rabo, izposojevalec pa se zavezuje, da bo stvar vrnil. Če čas trajanja in namen uporabe nista določena. lahko posodnik zahteva stvar kadarkoli hoče (tretji odstavek 583. člena OZ).

38. V konkretnem primeru je tožeča stranka toženi stranki, ki je ... hotel R. kupila 26. 2. 2015 dovolila brezplačno uporabljati TP D. (nova-začasna) in mu to dovolila do preklica, ki je nastopil z vložitvijo tožbe 25. 10. 2018. Med njima je obstajal prekarij. S tem, ko je bilo določeno, da se bo uporabljala trafo postaja, ni bil namen izčrpan z enkratno uporabo, zato je šteti, da ni bil določen6. S preklicem prekarija je nastopila dolžnost tožene stranke za plačilo uporabnine, saj je s tem postala nedobroverni posestnik v smislu 96. člena SPZ-1 in ker je stvar od tedaj dalje uporabljala brez pravnega naslova, bi morala tožeči stranki plačati tudi uporabnino v smislu 190. člena OZ v zvezi z 198. členom OZ.

39. Ker je toženi stranki posodbena pogodba odpovedana šele z vložitvijo tožbe 25. 10. 2018, tožbeni zahtevek pa glasi na plačilo uporabnine od 1. 7. 2013 do 1. 10. 2018, je ta tožbeni zahtevek v razmerju do tožene stranke neutemeljen in je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, četudi na drugi materialno pravni podlagi.

40. Pritožba izreka o stroških konkretno ne izpodbija, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti zmotne uporabe materialnega prava.

41. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

42. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

43. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 854,61 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

41. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z OT in ter priznalo po tarifni številki 21/1 stroške odgovora na pritožbo 1125 točk, po 11. členu OT 42,5 točk za materialne stroške, kar skupaj zanaša 1167,50 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 700,50 EUR, povečano za 22% DDV pa 854,61 97 EUR. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006. 1 315. člen ZPP se glasi: ″Če je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, lahko izda sodišče, če je to smotrno, najprej sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka (vmesna sodba). Sodišče počaka z obravnavanjem o višini tožbenega zahtevka, dokler ne postane vmesna sodba pravnomočna. Če sodišče ugotovi, da podlaga tožbenega zahtevka med strankama ni sporna, lahko izda vmesno sodbo (vmesna sodba na podlagi sporazuma strank). Sodišče lahko z obravnavanjem o višini tožbenega zahtevka nadaljuje takoj, razen če je zoper sodbo iz prejšnjega odstavka vložena pritožba. Za izdajo vmesne sodbe na podlagi sporazuma strank smiselno veljajo določbe drugega do četrtega odstavka 316. člena tega zakona″. 2 310. člen ZPP se glasi: ″S sodbo odloči sodišče o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve. Če je več zahtevkov, se odloči praviloma o vseh zahtevkih z eno sodbo. Če je bilo več pravd združenih v skupno obravnavanje, pa je za razsojo zrela ena sama pravda, se lahko izda sodbo samo glede te pravde.″ 3 2. člen ZPP se glasi: ″V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišče ne sme odreči odločitev o zahtevku, za katerega je pristojno sodišče″. 4 12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe: ″... Prestavljena TP stoji na nepremičnini tožeče stranke ID znak ...-324/26 in je po načelu superficies solo cedit določenem v 8. členu SPZ-1 v lasti tožeče stranke″. 5 55. člen ZTLR glasi: ″Na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi, se stvarna služnost ne more priposestvovati″. 6 Primerjaj sodba VS RS II Ips 311/2016 z dne 27. 7. 2017.