Jedro

ZIZ ne določa niti obvezne vročitve upnikovega odgovora na predlog za odlog dolžniku niti ne predvideva dodatne dolžnikove izjave na tak odgovor, zato je potrebo po vročanju odgovora dolžniku v izjavo treba presojati le glede na to, ali upnik v odgovoru navaja dejstva, ki lahko vplivajo na odločitev, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Res je sicer sodišče prve stopnje v sklepu povzelo upnikove navedbe iz odgovora na predlog, vendar pa je iz nadaljnje vsebine sklepa razvidno, da se na upnikov odgovor na predlog ni oprlo, saj je vsebinska presoja dolžnikovega predloga pokazala, da dolžnik v njem niti ni podal ustrezne trditvene podlage za odlog izvršbe.

Odgovor na predlog za odlog je upnik podal na izrecen poziv sodišča, ki mu je za odgovor določilo tudi rok. Upnik je zato imel pravico na predlog za odlog odgovoriti že zaradi zagotavljanja pravice do izjave. Odgovor na predlog za odlog, kadar je ta podan, mora sodišče pri svoji odločitvi upoštevati vsaj v ožjem smislu, saj ima upnik pravico nasprotovati dolžnikovim navedbam in dokazom, ali pa se upnik z odlogom lahko tudi strinja. Tudi glede predloga dolžnika za odlog izvršbe namreč velja, da se neprerekana dejstva štejejo za dokazana. S prejemom poziva na izjavo o predlogu upnik upravičeno domneva, da sodišče v predlogu za odlog izvršbe navedena dejstva šteje za pravno relevantna in da ga bodo v primeru opustitve odgovora zadele negativne posledice ter svojih pravic v postopku brez odgovora na tak predlog ne bo mogel zavarovati. Dolžnik s predlogom za odlog ni uspel, postopek izvršbe pa se bo nadaljeval brez zastojev. Glede na vse navedeno so upnikovi stroški odgovora na tak, neutemeljen predlog, objektivno potrebni za izvršbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog dolžnika za odlog izvršbe zavrne (1. točka izreka sklepa), da dolžnik sam krije svoje stroške predloga za odlog izvršbe (2. točka izreka sklepa) in da mora dolžnik upniku v roku 8 dni povrniti 1.670,79 EUR stroškov odgovora na predlog za odlog izvršbe z dne 22. 4. 2021 (3. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, saj dolžniku ni dalo možnosti odgovoriti na upnikov odgovor na predlog za odlog izvršbe. Vsebina upnikovega odgovora je bila pomembna za odločitev, saj jo sodišče navaja v sklepu ter upniku priznava tudi stroške njegove vloge. Sklicuje se na sklep I Ip 112/2021. Nepravilno je stališče sodišča, da so razlogi za odlog v 71. členu ZIZ našteti taksativno, saj ne drži, da uspeh v pravdi za izbris hipoteke ne bo vplival na izvršilni naslov. Pravna posledica, ki jo dolžnik uveljavlja v pravdi, je povsem enaka razveljavitvi izvršilnega naslova. Navedeno je dolžnik pojasnil v predlogu, a sodišče tega ni upoštevalo in sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. ZIZ po spremembi predvideva tudi situacijo, ko lahko sodišče odloži izvršbo iz posebno upravičenih razlogov, ki jih je dolžnik nedvomno izkazal. Izguba nepremičnine v izvršilnem postopku nedvomno predstavlja nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, ki je nikoli več ne bo mogel pridobiti nazaj. Prišlo bi namreč do posega v pravico do zasebne lastnine. Upniku pa ne bo nastala nobena škoda, saj bo z izvršbo na nepremičnine lahko nadaljeval. Sklicuje se na sklep o zadržanju izvršbe Ustavnega sodišča I Up 317/21. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik je odgovoril na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da vložitev tožbe za izbris hipoteke ne predstavlja pogoja iz 4. točke 71. člena ZIZ, saj se 4. točka 71. člena ZIZ nanaša na primer, ko je vložena tožba na razveljavitev sodne poravnave, kar pa v konkretnem primeru ni slučaj. Vložitev tožbe na izstavitev izbrisnih dovoljenj za vknjižbo izbrisa hipotek na nepremičninah ne predstavlja nobenega od taksativno naštetih primerov iz prvega odstavka 71. člena ZIZ. Morebitni uspeh dolžnika v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 504/2020 ne bo vplival na izvršilni naslov oziroma le-ta ne bo razveljavljen. Glede nastanka nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode sodišče ugotavlja, da so dolžnikove navedbe pavšalne. Škoda, ki jo zakon varuje, ni tista škoda, ki dolžniku nastane z opravo izvršbe, torej s prisilno izvršitvijo sklepa o izvršbi, saj vsaka prisilna izpolnitev obveznosti pomeni poseg v dolžnikovo premoženjsko sfero in zato določeno škodo zanj. Pravno varovana škoda mora nastati posebej oziroma se mora odraziti v nekih drugih okoliščinah ali dobrinah ter mora tako presegati tisto škodo, ki je zajeta že v sami realizaciji izvršbe. Sklicevanje dolžnika na nepovratno izgubo lastninske pravice na nepremičninah ne zadošča. Dolžnik je pravna oseba, v predlogu za odlog izvršbe ne zatrjuje še manj pa izkazuje, da nepremičnine, ki so predmet izvršbe, nujno potrebuje za opravljanje gospodarske dejavnosti. Obstoj terjatve dolžnika do upnika na izdajo izbrisnega dovoljenja za hipoteke, katerih realizacija je predmet tega postopka, bo predmet presoje v pravdnem postopku. Sodišče se zato ne opredeljuje do navedb, ki jih je dolžnik podal v zvezi s trditvijo, da obstaja dogovor med dolžnikom kot podizvajalcem in pravno prednico upnika, Banka d.d., o izdaji izbrisne pobotnice za hipoteke. Odločitev je pravilna.

7. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ s tem, ko dolžniku ni vročilo v izjavo upnikovega odgovora na njegov predlog za odlog izvršbe. ZIZ ne določa niti obvezne vročitve takega odgovora dolžniku niti ne predvideva dodatne dolžnikove izjave na tak odgovor, zato je potrebo po vročanju odgovora dolžniku v izjavo treba presojati le glede na to, ali upnik v odgovoru navaja dejstva, ki lahko vplivajo na odločitev, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Res je sicer sodišče prve stopnje v sklepu povzelo upnikove navedbe iz odgovora na predlog, vendar pa je iz nadaljnje vsebine sklepa razvidno, da se na upnikov odgovor na predlog ni oprlo, saj je vsebinska presoja dolžnikovega predloga pokazala, da dolžnik v njem niti ni podal ustrezne trditvene podlage za odlog izvršbe, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Upnikov odgovor na predlog za odlog ni v ničemer vplival na odločitev, zato sodišče s tem, da odgovora ni vročilo dolžniku, ni poseglo v njegovo pravico do izjave.

8. Skladno 71. členom ZIZ je izvršbo na dolžnikov predlog mogoče odložiti, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da bi bila ta škoda večja od škode, ki bi v primeru odloga nastala upniku, če je podan eden od v prvem odstavku taksativno naštetih primerov. Poleg tega ZIZ v drugem odstavku 71. člena odlog izvršbe na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti omogoča še ob obstoju posebno upravičenih razlogov. Kot take razloge zakon določa: ko gre za izvršbo na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, če gre za izterjavo nesorazmerno visoke terjatve glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine (1. točka); ko gre za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki je dolžnikov dom, če dolžnik izkaže, da bivanjske stiske ni mogel urediti drugače in bi nadaljevanje izvršbe v večji meri ogrozilo interese dolžnika kot bi odlog ogrozil interese upnika (2. točka); ko dolžnik – potrošnik zatrjuje neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa (3. točka); in ko so podani drugi posebno upravičeni razlogi, ki jih izkaže dolžnik (4. točka).

9. V tej zadevi gre za izterjavo _denarne_ terjatve zoper dolžnika – _pravno osebo_. Pravna podlaga, ki se nanaša na odlog izvršbe zoper fizično osebo ali na odlog izvršbe za izpraznitev in izročitev nepremičnine, tako za obravnavani primer ni pravno upoštevna. Namen možnosti odloga po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ je (ob izpolnitvi vseh zakonskih predpostavk) varstvo dolžnika – fizične osebe v primeru, ko bi izvršba pomenila prekomeren poseg v njegove ustavne pravice, zlasti pravico do doma. Ker pa je v tem primeru dolžnik pravna oseba – gospodarska družba, ki po naravi stvari ne more imeti doma, tako odlog po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ ne more priti v poštev. Predlog dolžnika za odlog izvršbe je tako mogoče presojati le po prvem odstavku 71. člena ZIZ in po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ.

10. Trditveno in dokazno breme, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za odlog izvršbe, je na dolžniku (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). To pomeni, da bi moral dolžnik dovolj konkretno navesti, zakaj naj bi mu s takojšnjo izvršbo nastala nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, večja od škode, ki bi v primeru odloga nastala upniku, oziroma zaradi katerih konkretnih okoliščin na njegovi strani naj bi bili podani posebno upravičeni razlogi za odlog izvršbe. Poleg tega bi moral dolžnik za takšne trditve tudi ponuditi dokaze.

11. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da dolžnik opisanega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogel. Res bo sicer morebiten uspeh v pravdi za vknjižbo izbrisa hipoteke na nepremičninah vplival na izvršbo zoper dolžnika, vendar navedeno ne spremeni dejstva, da dolžnik zgolj z navedbami, da bo izgubil nepremičnino in je ne bo mogel pridobiti nazaj, ni zadostil standardu nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Vsaka izvršba na nepremičnino namreč predstavlja poseg v lastninsko pravico dolžnika. Nenadomestljive ali težko nadomestljive škode ne morejo predstavljati redne posledice izvršbe, kar izguba nepremičnine v postopku izvršbe na nepremičnine vsekakor predstavlja. Upoštevna škoda mora nastati oziroma se odražati v nekih drugih dobrinah in mora presegati tisto škodo, ki je zajeta v sami realizaciji izvršbe. Tega dolžnik ne zatrjuje, niti ne izkaže. Navedeno predstavlja ustaljeno stališče sodne prakse, ki se je pričelo rahljati le v primerih, ko je šlo za izvršbo na nepremičnino, ki predstavlja dolžnikov dom. Vsaka prisilna izpolnitev obveznosti predstavlja poseg v dolžnikovo premoženjsko sfero in pomeni določeno škodo zanj, kar pa je neizogibna posledica izvršbe in ne gre za nedopusten poseg v ustavno pravico do lastnine. Pri vsaki izvršbi na nepremičnino je namreč pričakovati, da je ta na dražbi domaknjena in prodana ter izročena najboljšemu ponudniku, ki lastninsko pravico na nepremičnini pridobi originarno. Zato gre za redne posledice izvršbe in pravno neupoštevno škodo v smislu odloga izvršbe ter dopusten poseg v lastninsko pravico dolžnika v korist uresničitve upnikove pravice, prisojene z izvršilnim naslovom.

12. Prav tako gola izguba lastninske pravice na nepremičnini ne predstavlja posebno upravičenega razloga za odlog izvršbe. Kot povedano gre pri tem za reden potek izvršbe na nepremičnine, dolžnik pa v svojem predlogu ni opisal nobenih posebno upravičenih razlogov za odlog izvršbe. Tudi možnost uspeha v pravdi za izbris hipotek takih posebno upravičenih razlogov ne predstavlja. Sklep Ustavnega sodišča, na katerega se sklicuje dolžnik, pa se nanaša na drugačno dejansko in pravno podlago.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bo oziroma je obstoj terjatve dolžnika do upnika na izdajo izbrisnega dovoljenja za hipoteke, katerih realizacija je predmet tega postopka, predmet presoje v pravdnem postopku, zato se glede navedenega sodišče prve stopnje pravilno ni opredeljevalo ter ne drži, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih.

14. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da dolžnik sam krije svoje stroške predloga za odlog in da mora upniku povrniti stroške odgovora na njegov predlog. Odgovor na predlog za odlog je upnik podal na izrecen poziv sodišča, ki mu je za odgovor določilo tudi rok. Upnik je zato imel pravico na predlog za odlog odgovoriti že zaradi zagotavljanja pravice do izjave, ki mu jo daje 22. člen Ustave. Odgovor na predlog za odlog, kadar je ta podan, mora sodišče pri svoji odločitvi upoštevati vsaj v ožjem smislu, saj ima upnik pravico nasprotovati dolžnikovim navedbam in dokazom, ali pa se upnik z odlogom lahko tudi strinja. Tudi glede predloga dolžnika za odlog izvršbe namreč velja, da se neprerekana dejstva štejejo za dokazana (214. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). S prejemom poziva na izjavo o predlogu upnik upravičeno domneva, da sodišče v predlogu za odlog izvršbe navedena dejstva šteje za pravno relevantna in da ga bodo v primeru opustitve odgovora zadele negativne posledice ter svojih pravic v postopku brez odgovora na tak predlog ne bo mogel zavarovati. Dolžnik s predlogom za odlog ni uspel, postopek izvršbe pa se bo nadaljeval brez zastojev. Glede na vse navedeno so upnikovi stroški odgovora na tak, neutemeljen predlog, objektivno potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ, prim. sklep VSL III Ip 1934/2018). Sklep VSL I Ip 112/2021 se po povedanem niti ne nanaša na podobno dejansko stanje.

15. Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).