Jedro

Tožencema ni mogoče očitati prevare, saj je tožnica razpolagala z zemljiškoknjižnim izpiskom, osebno preverjala stanje v zemljiški knjigi, kamor jo je napotil toženec, vendar se glede zemljišča pred stanovanjem ni pozanimala. V kupoprodajni pogodbi tudi ni bilo navedeno, da stanovanju pripada atrij. Tožnica pri sklepanju pogodbe ni ravnala z zadostno skrbnostjo.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni in sicer: v zavrnilnem delu (3. točka izreka sodbe) tako, da se drugotoženi stranki naloži, da je dolžna tožnici plačati še znesek 1.424,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.2007 dalje do plačila in v stroškovnem delu (6. točka izreka sodbe) tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je dolžna tožnica povrniti tožencu (380,55 EUR) zniža za 45,9 EUR, torej na 334,65 EUR.

V preostalem izpodbijanem delu se pritožba tožnice in pritožba toženca v celoti zavrneta ter se, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice zoper toženko (1. točka izreka sodbe). Tožbenemu zahtevku zoper toženca (2. točka izreka sodbe) je delno ugodilo in mu naložilo, da je dolžan tožnici plačati znesek 2.036,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.7.2004 do prenehanja obveznosti, zakonske zamudne obresti od zneska 10.425,87 EUR za čas od 30.7.2004 do 4.11.2004 in zakonske zamudne obresti od zneska 3.337,83 EUR za čas od 30.7.2004 do 24.11.2004. Višji tožbeni zahtevek (uveljavljana odškodnina v višini 21.883,47 EUR) je zavrnilo (3. točka izreka sodbe). Hkrati je odločilo, da je dolžna tožnica toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.539,94 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka sodbe) in tožencu njegove pravdne stroške v znesku 380,55 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (6. točka izreka sodbe, pravilno 5. točka). Zavrnilo je zahtevo tožnice, da se ji povrnejo separatni stroški za pristop na narok 22.9.2008 (6. točka izreka sodbe). Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da ni podana niti odškodninska odgovornost toženke niti toženca, da pa obstaja obveznost toženca iz naslova razdrtja pogodbe (111. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ).

Zoper sodbo sta se pritožila tožnica in toženec, vsak proti delu, s katerim ni uspel, oba iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list Republike Slovenije, št. 73/07; UPB 3; št. 45/08; ZPP).

Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku proti toženki ugodi v celoti, tožbenemu zahtevku proti tožencu pa ugodi še v preostalem delu (za plačilo 19.847,17 EUR s pripadki), vse s stroškovno posledico. Sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo (absolutne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker se sodba opira na dejstva, ki jih nobena pravdna stranka ni navedla in niso del procesnega gradiva, spričo česar se tožnica v zvezi z njimi ni imela možnosti izjaviti (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Toženca namreč nista navajala, da se oglas v Salomonovem oglasniku z dne 5.7.2004 ne nanaša na sporno stanovanje na V., kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Sodišče se ni opredelilo do vseh navedb tožnice, ki so odločilne in sicer ni zavzelo stališča glede tožničinih trditev, da sta jo toženca z lažnim prikazovanjem okoliščin prepričala, da je predmet prodaje stanovanje z atrijem, pri čemer se je po sklenitvi sporne pogodbe izkazalo, da funkcionalno zemljišče ne obsega zemljišča pred stanovanjem in tudi ni v solasti toženca, temveč občine. S tem je kršilo pravico tožnice do izjave, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je dokazna ocena sodišča prve stopnje površna in napačna. Niza razloge, zakaj je zmotna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da se oglas v Salomonovem oglasniku ni nanašal na sporno stanovanje, in vztraja, da ni prišlo do nobene napake. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka le pojasnila tožnici, da lahko uporablja zemljišče, ki sega v širini stanovanja in do žive meje in da ni bilo nikoli govora o prodaji zemljišča. Sodišče je nekritično sledilo izpovedi toženke, čeprav je bila v nasprotju z njenimi prejšnjimi izpovedbami, ko je priznala, da je zemljišče pred stanovanjem v lasti občine. Pavšalna je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je verjelo toženki, da je tožnici ob njenem prvem prihodu v nepremičninsko agencijo pokazala vso potrebno dokumentacijo. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, katero dokumentacijo naj bi ji pokazala, razen zemljiškoknjižnega izpiska. Če bi pred začetkom prodaje spornega stanovanja pribavila načrt parcele št. 250/636, k.o. T., na kateri se je nahajalo stanovanje, bi ugotovila, da se zemljišče pred stanovanjem nahaja na sosednji parceli št. 1698/3 in bi lahko preverila lastništvo na tej parceli. Toženca sta jo prevarala in zapeljala v zmoto s tem, da sta jo prepričala, da je predmet prodaje stanovanje z atrijem, da zemljišče pred stanovanjem pripada stanovanju po vsej njegovi širini in da je bil nekoč iz stanovanja izhod v atrij. Na ogledih ni bilo nobenega govora o souporabi atrija in se je šele kasneje ugotovilo, da pri hiši ni zemljišča oziroma, da toženec ni lastnik zemljišča, pri čemer se sklicuje na izpovedbe prič in tožnice. Ker se sodišče z obstojem teh dejstev ni ukvarjalo, pa je ostalo dejansko stanje v tem delu tudi nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj za stališče sodišča prve stopnje, da prevara ne pomeni protipravnega ravnanja, če je nasprotna (prevarana) stranka v neopravičljivi zmoti, v OZ ni podlage. Pri prevari gre za izzvano zmoto, ki temelji na nepoštenosti, zato se, kdor povzroči zmoto, ne more sklicevati na pomanjkljivo skrbnost nasprotne stranke. Načelo skrbnosti ravnanja služi varnosti pravnega prometa in se nanj ne more sklicevati nepoštena stranka. Tudi iz vrednostnega vidika je nesprejemljivo, da bi nepoštenost ene stranke prevladala nad pomanjkljivo skrbnostjo druge stranke in je treba upoštevati načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ), kot temeljno načelo, ki služi omejevanju prostega urejanja obligacijskih razmerij. Po uveljavljenem stališču v teoriji obstaja v fazi sklepanja pogodb dolžnost dati pravilne in popolne odgovore, če nasprotna stranka postavi vprašanja. Opozarja na sodno prakso, po kateri je za uveljavljanje zahtevkov iz prevare nepomembno, ali je bila prevarana stranka v opravičljivi zmoti. Neutemeljeni so zato očitki sodišča, da bi morala tožnica ob pomislekih prič in tistega, kar je sama videla, ravnati z večjo skrbnostjo pri ugotavljanju statusa samega atrija. Vztraja, da je podana odškodninska odgovornost toženke in se sklicuje na Zakon o nepremičninskem posredovanju (Uradni list Republike Slovenije, št. 42/2003; ZNPosr) ter trdi, da toženka obveznosti do tožnice ni v celoti in pravilno izpolnila. Ni ji predstavila celovito dejanskega in pravnega stanja in je zato na podlagi 17. člena in 23. člena ZNPosr odškodninsko odgovorna za vso škodo, ki jo je utrpela tožnica zaradi sklenitve sporne pogodbe. Izgubila je s tem tudi pravico do plačila provizije, saj je delala v nasprotju s pogodbo in nasprotju z interesi tožnice. Zmotno je stališče sodišča, da bi si morala tožnica za zavarovanje svojih interesov vzeti odvetnika, saj strokovne pomoči ne bi potrebovala, če ne bi toženka ravnala v nasprotju z njenimi interesi. Čeprav je sodišče ugotovilo več obremenilnih dejstev, iz katerih je razvidno, da je toženec nedvomno držal tožnico v zmoti glede statusa atrija z namenom, da bi z njim sklenila sporno pogodbo (zatrjeval je, da del parcele pred stanovanjem pripada stanovanju in da so vrata iz stanovanja na atrij nekoč že bila), je neutemeljeno zaključilo, da toženec ni ravnal protipravno. Ker sta jo oba toženca z lažnim prikazovanjem okoliščin spravila v zmoto, da pripada stanovanju tudi atrij, in je v prevari sklenila sporno pogodbo, sta ji dolžna nerazdelno povrniti tudi škodo, ki je nastala zaradi sklenitve pogodbe. Sodišče se je po nepotrebnem ukvarjalo z opredelitvijo atrija v smislu Stanovanjskega zakona, saj etažna lastnina za sporno stanovanje ni bila vzpostavljena. Iz previdnosti še navaja, da ji sodišče neutemeljeno ni prisodilo procesnih obresti od prisojenih zneskov, ki jih v nadaljevanju niza in ki znašajo 1.424,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2007, kot je razvidno iz priloženega obračuna obresti. Nepravilna je stroškovna odločitev sodišča prve stopnje. Upravičena je do povrnitve separatnih stroškov, saj je do preložitve naroka 22.9.2008 prišlo po izključni krivdi toženca in njegove pooblaščenke, čeprav je sodišče na naroku res zaslišalo tudi dve priči. Zaradi nepotrebne preložitve naroka so ji nastali dodatni pravdni stroški, do katerih je upravičena na podlagi 156. člena ZPP. Sodišče je drugemu tožencu priznalo več stroškov, kot je upravičen po Odvetniški tarifi (OT). Narok 19.3.2009 je trajal od 9.00 do 11.30, zato toženec ni upravičen za trajanje naroka 300 točk, temveč le do 200 točk. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v 2. točki in 6. točki razveljavi tako, da jo spremeni in tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavo drugemu sodniku. Sodišču prve stopnje očita, da mu ni bila dana možnost, da se o spremenjeni pravni podlagi iz odškodnine v vračilo kupnine izjasni. Ob določilu 286. člena ZPP, ne more obveljati iura novit curia, saj je dolžna stranka navesti vsa znana dejstva o zadevi. Poudarja, da glede na določbo 111. člena OZ in tudi 6. člena kupoprodajne pogodbe z dne 26.7.2004, ki ureja posledice razveljavitve pogodbe, stranki nista prosti obveznosti. Razveljavitev pogodbe ima, če je kriv kupec, za posledico, da kupec izgubi aro in nosi vse nastale dodatne stroške, ki ob tem nastanejo. Znesek, ki mu ga je sodišče naložilo v plačilo, se nanaša na nastale dodatne stroške, ki jih je opredelil in seznanil tožnico z obračunom sestavljenim v tabeli (v nadaljevanju Obračun) in je v spisu kot dokaz tožnice. V nadaljevanju pojasnjuje, kaj vse je razvidno iz tega Obračuna, ki ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker je štelo, da je nastopila prekluzija, s čimer se ne strinja. Pojasnjuje, da mu je bil postavljen s strani države začasni zastopnik, ki o zadevi in o analizi dokumentov ni mogel uveljavljati lastnega znanja in vedenja. Sodišče je z neupoštevanjem trditev in dokazov glede dodatnih stroškov kršilo enakopravnost udeležencev, saj bi mu moralo dopustiti dokazovanje škode oziroma stroškov. Ker tega ni storilo, le-teh ni mogel dokazati. Poudarja, da bi dokazi, za katere je bil prekludiran, bili zadosten dokaz, da se tožba v celoti zavrne in ne le delno. Ker posel ni bil izpeljan do konca oziroma ni bil realiziran, predstavlja zanj „korelativno škodo“, ki je ne bi bilo, če bi se pogodba realizirala. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta stranki prosti obveznosti, če je pogodba razvezana, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode, ki jo je uveljavljal z Obračunom. Navaja, da je sodišče samo ugotovilo, da se tožnica ni poslužila običajnih ugovorov, temveč je zatajila plačila oziroma zmanjševanja posojila v banki. Uveljavljal je protizahtevek, ki naj bi se kompenziral s tožničinim. Sodišče na to ni reagiralo, niti ga v razlogih sodbe ni omenilo. Sodba tudi ni verodostojna, ker izkrivlja identiteto zaslišanih prič. Zaslišana je bila oseba s priimkom Marino, kar je povsem nekaj drugega kot Marinko. Prav zato in tudi zaradi napačnih interpretacij, ki so tudi laiku razumljive, predlaga, da v primeru razveljavitve sodbe pritožbeno sodišče zadevo dodeli drugemu sodniku. Pritožbo zaključuje z oceno, da se je tožena stranka (verjetno misli na tožnico) posluževala vseh mogočih trikov in laži, ki pa ne smejo odigrati nobene vloge, pri čemer se sklicuje na kazensko ovadbo zaradi krive ovadbe zoper tožnico in soudeležene.

Toženka je na pritožbo tožnice odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

O pritožbi tožnice: Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov, pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti uveljavljanih niti po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodba opira na dejstva, ki jih nobena pravdna stranka ni navedla in niso del procesnega gradiva in ji je bila s tem kršena pravica do izjave iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Objava oglasa ne predstavlja odločilnega dejstva in posledično uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, da toženca v trditveni podlagi nista navajala, da se oglas ne nanaša na sporno stanovanje, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ne predstavlja kršitve pravice do izjave. Tudi če bi bilo v oglasu res napačno zapisano, kot tožnica trdi, da stanovanju pripada atrij, se je tožnica lahko nedvomno, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ob ogledu stanovanja in kasneje ob preverjanju zemljiškoknjižnega stanja, prepričala, da to ne drži. Ni torej pomembno, ali se je sporni oglas nanašal na predmetno ali na kakšno drugo stanovanje. Ne drži pritožbena graja, da se sodišče ni opredelilo do navedb, da sta toženca z lažnim prikazovanjem okoliščin tožnico prepričala, da je predmet prodaje stanovanje z atrijem. Obrazložilo je, da tožnica pri sklepanju pogodbe ni ravnala z zadostno skrbnostjo, in da zaradi nezadostne skrbnosti ne more tožencema očitati prevare. Nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje lahko predstavlja kvečjemu pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, glede katerega se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvomov. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi z oglasom (sodišče je verjelo toženkini izpovedi, da se objava oglasa v Salomonovem oglasniku ni nanašala na predmetno stanovanje) se, kot je bilo že obrazloženo, ne nanaša na odločilno dejstvo in zato tudi morebitna zmotna dokazna ocena sodišča prve stopnje ne vpliva na pravilnost odločitve.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljene odločilne okoliščine: da sta tožnica in toženec 7.7.2004 sklenila pogodbo o ari (A 5), na podlagi katere je tožnica tožencu izročila 3.320,00 EUR, kar je predstavljalo prvi del are, da sta tožnica in toženec 26.7.2004 podpisala kupoprodajno pogodbo (A 6), na podlagi katere je toženec prejel drugi del are v višini 4.990,00 EUR in prvi del kupnine v višini 15.800,00 EUR, da tožnica ni plačala drugega dela kupnine v višini 65.290,00 EUR, ki bi ga na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe morala plačati najkasneje do 15.9.2004, da je toženec tožnico z dopisom 21.9.2004 obvestil, da je kupoprodajna pogodba razdrta (A 11), da je tožnica toženca 23.9.2004 pozvala na vrnitev plačane kupnine, da je toženec 4.11.2004 NLB, d.d., na račun kredita, ki ga je vzela tožnica za nakup stanovanja, nakazal znesek 2.500.000,00 SIT (10.425,87 EUR) in 24.11.2004 znesek 800.263,20 SIT (3.337,83 EUR), da je toženka prejela nagrado za posredovanje v višini 1.794,35 EUR (prej 430.000,00 SIT), na podlagi sklenjene pogodbe o posredovanju (A 3), da si je tožnica večkrat pred nakupom ogledala stanovanje v družbi tožencev kot tudi svojih prič (D. P., M. K., S. S.), da sta D. P. in S. S. izpostavila (resen) dvom o obstoju atrija, ker ni bilo izhoda na zemljišče pred blokom, da v pogodbi 26.7.2004, ki je bila tožnici prebrana, ni navedeno, da stanovanju pripada atrij, da je bil tožnici pred podpisom pogodbe dan osnutek pogodbe, da sta tožnici njeni priči kot tudi toženec svetovali, da pregleda stanje v zemljiški knjigi, da je pridobila zemljiškoknjižni izpisek in da ji je zemljiškoknjižni referent potrdil, da je stanovanje vpisano in je s stanovanjem vse v redu, glede atrija pa se ni pozanimala, da je toženka tožnici dala na vpogled izpisek iz zemljiške knjige, da po sklenitvi kupoprodajne pogodbe tožnica njene veljavnosti ni izpodbijala, govore v prid pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje.

Tožencema ni mogoče očitati prevare v smislu 49. člena OZ. Ob dejstvu, da tožnica ne zanika, da je razpolagala z zemljiškoknjižnim izpiskom in da je osebno preverjala stanje v zemljiški knjigi, kamor jo je napotil toženec, vendar se glede zemljišča pred stanovanjem ni pozanimala, toženki neupravičeno očita, da je le-ta ni seznanila z okoliščinami pomembnimi za sklenitev pogodbe. Ni ji torej mogoče očitati kršitve obveznosti iz 17. člena in 23. člena ZNPosr, kot uveljavlja tožnica v pritožbi. V zvezi s tem ustrezne trditvene podlage tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ponudila. S trditvami, da je bilo v oglasu v Salomonovem oglasniku navedeno, da se prodaja stanovanje z atrijem, in da ji je toženka tudi ob ogledu zagotavljala, da zemljišče pred stanovanjem sodi k stanovanju, upoštevaje druga uvodoma povzeta odločilna dejstva, toženki ni mogoče naprtiti odgovornosti. Trditev, da bi toženka morala pridobiti načrt parcele št. 250/636, k.o. T., na katerem se je nahajalo sporno stanovanje in iz katerega bi bilo razvidno, da se zemljišče nahaja na sosednji parceli ter nato preveriti lastništvo te parcele, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto v smislu 337. člena ZPP, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Tožnica v pritožbi namreč ni navedla nobenih razlogov, zakaj brez svoje krivde tega ni trdila že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Glede neobstoja odgovornosti toženca se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodišča prve stopnje. Tudi če bi držala trditev tožnice, da ji je toženec zagotavljal, da del parcele pred stanovanjem (atrij) pripada stanovanju in da so vrata iz stanovanja na atrij nekoč bila, ob dejstvu, da tožnica priznava, da ji je toženec sam predlagal, da sama preveri stanje v zemljiški knjigi, ni mogoče govoriti o tem, da jo je z lažnim prikazovanjem spravil v zmoto, da pripada stanovanju tudi atrij, ker tožnica pri sklepanju pogodbe ni ravnala zadosti skrbno (6. člen OZ). Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni ravnal protipravno in je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo (49. člen OZ), česar tožnica s sklicevanjem na priloženo sodno prakso (judikata VSS GŽ 33/57 z dne 15.3.1957 in sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 44/2002 z dne 30.5.2002), ne more uspešno izpodbiti. V zadevi II Ips 44/2002 (A33) je bil zahtevek za razveljavitev (zaradi zmote) notarskega zapisa zavrnjen, ker je bilo ugotovljeno, da tožnica pri prevzemanju obveznosti ni ravnala z zadostno skrbnostjo, kar govori kvečjemu v prid pravilnosti stališča sodišča prve stopnje, zavzetem v predmetni zadevi. Zadeva 33/57 (A 32) pa se ukvarja v vprašanjem izpodbijanja pogodbe zaradi zmote glede nagiba sklenitve pogodbe in opravičljivostjo oziroma neopravičjlivostjo zmote.

Tožnica pa upravičeno opozarja, da ji sodišče prve stopnje neutemeljeno ni prisodilo obresti od neplačanih obresti od v 2. točki izreka izpodbijane sodbe prisojenih zneskov. V dopolnitvi tožbe (10.7.2007) je tožnica namreč zahtevala kapitalizirane obresti do vložitve tožbe, ki jih je prištela k glavnici in od vložitve tožbe (2.7.2007) zahtevala zamudne obresti. Pravilna uporaba materialnega prava (381. člen OZ) narekuje priznanje neplačanih zamudnih obresti po priloženem obračunu (A 34), katerega pravilnost je pritožbeno sodišče preverilo. Od v 2. točki izreka sodbe priznanih zneskov znašajo (po linearnem načinu) obračunane zamudne obresti 1.424,40 EUR (830,53 EUR od zneska 2.036,30 EUR od 30.7.2004 do 2.7.2007; 428,29 EUR od zneska 10.425,87 EUR od 30.7.2004 do 4.11.2004, in 165,39 EUR od zneska 3.337,83 EUR od 30.7.2004 do 24.11.2004). Ker je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, tožnica pa je ta zahtevek vložila v dopolnitvi tožbe 10.7.2007, ji zakonske zamudne obresti pripadajo od 10.7.2007 in ne 2.7.2007, kot je uveljavljala. Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu glede procesnih obresti pritožbi ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo (5. alineja 1. odstavka 358. člena ZPP).

Utemeljena je tudi graja stroškovne odločitve sodišča prve stopnje (6. točka, pravilno 5. točka izreka sodbe), saj je bilo, kot pravilno opozarja tožnica, tožencu za obravnavo 19.6.2009 priznano 100 točk več, kot bi mu pripadalo pod Odvetniški tarifi. Temu ustrezno je njegove stroške pritožbeno sodišče znižalo.

Neutemeljeno pa se toženka pritožuje zoper zavrnitev povrnitve separatnih stroškov (6. točka izreka sodbe). Toženka na naroku 22.9.2008, za katerega zahteva povrnitev separatnih stroškov, stroškov ni priglasila, zato glede na določbo 3. odstavka 163. člena ZPP do njihove povrnitve ni upravičena.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi (razen v delu, glede katerega je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo) niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v delu, v katerem pritožbi ni ugodilo, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi toženca: Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je trditveno podlago strank presojalo na več pravnih podlagah. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje in se pridružuje njegovim prepričljivim razlogom (6. stran, 7. stran sodbe), da trditvena podlaga strank omogoča presojo morebitne obveznosti drugega toženca zaradi razdrtja pogodbe. Sodišče prve stopnje je odločalo v okviru postavljenega zahtevka (zahtevka ni prekoračilo) in so zmotne drugačne tožbene trditve toženca. Če s pritožbenim razlogovanjem o tem, da mora stranka navesti vsa znana dejstva o zadevi v skladu z 286. členom ZPP, meri na prekoračitev trditvene podlage (nepravilna uporaba 2. člena ZPP), se moti. Tožnica je namreč pravočasno navajala, da je bila pogodba razdrta 21.9.2004 in da ji je po pozivu na vrnitev kupnine 23.9.2004 toženec kupnino delno vrnil. Tudi toženka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na to, da je bila pogodba 21.9.2004 razdrta, ker se tožnica ni držala rokov plačila, pri čemer se je sklicevala na VII. člen kupoprodajne pogodbe z dne 15.9.2004, ki ga je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Nenazadnje pa sta obe stranki soglašali, da je sodišče glede višine vrnjene kupnine (del kupnine, ki jo je toženec vrnil, je le-ta nakazal banki, ki je tožnici za nakup stanovanja odobrila kredit) opravilo poizvedbe, čemur toženec tudi v pritožbi ne oporeka.

Toženec bi bil res, kot trdi v pritožbi, upravičen do povrnitve odškodnine oziroma dodatnih stroškov, če bi jih izkazal, vendar bi moral pravočasno (286. člen ZPP) podati v zvezi s tem ustrezno trditveno podlago in tudi postaviti ustrezen zahtevek. Protizahtevek, na katerega se toženec v pritožbi sklicuje (očitno obstoj terjatve 3.337,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.11.2004 – list. št. 138), se ne nanaša na „dodatne stroške“. Gre za delno vračilo kupnine, ki ga je toženec 24.11.2004 nakazal na prehodni račun kreditov NLB d.d. (ne tožnici) in ki ga tožnica, pri prikazu vrnjenih zneskov kupnine ni upoštevala. Sodišče prve stopnje upravičeno zaradi prekluzije ni upoštevalo toženčevih trditev in dokazov o dodatnih stroških, ki jih je le-ta prikazoval s tako imenovanim Obračunom, na katerega se v pritožbi ponovno sklicuje. Prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen 16.6.2008 (list. št. 81) in na njem je bil prisoten tudi pooblaščenec toženca (ne več postavljeni začasni zastopnik), toženec pa je trditve v zvezi z dodatnimi stroški postavil šele v pripravljalni vlogi 8.9.2008, ne da bi obrazložil, zakaj teh trditev ni podal že prej. Dejstvo, da je bil tožencu prej postavljen začasni zastopnik, kar toženec v pritožbi smiselno omenja kot razlog za pravočasnost uveljavljanja trditev in dokazov, ni upoštevna okoliščina. Sodišče tožencu tožbe ni moglo vročiti in je po obvestilu njegovega očeta 20.9.2007 in 2.10.2007, da se le-ta nahaja v tujini in da ne ve, kdaj se bo vrnil, imelo podlago za postavitev začasnega zastopnika. Z neupoštevanjem prekludiranih trditev in dokazov ni kršeno načelo enakopravnosti udeležencev, na katerega se toženec sklicuje. Tudi okoliščina, da bi bilo treba, če bi se upoštevali dokazi, za katere je prekludiran, tožbeni zahtevek zavrniti v celoti, ne omogoča njihovega upoštevanja. Obsežnih pritožbenih navedb in dokazovanja o višini škode oziroma dodatnih stroških toženca (zaradi prekluzije) ni mogoče upoštevati in se pritožbeno sodišče zato do teh trditev in dokazov tudi ne opredeljuje.

Sodišče prve stopnje je „protizahtevek, ki naj bi se kompenziral s tožničinim zahtevkom“ upoštevalo in ne držijo drugačne pritožbene trditve, da sodišče nanj ni reagiralo. Ob ugotavljanju „obsega obveznosti toženca“ (7. stran sodbe), upoštevaje dopisa NLB d.d. (priloga spisa C 2, C 3), je sodišče prve stopnje štelo, da je znesek 3.337,83 EUR, kot uveljavlja toženec s protizahtevkom, toženec vrnil. Tožencu je ob nadaljnji (neizpodbijani) ugotovitvi, da je prejel prvi del kupnine 15.800,00 EUR 29.7.2004, vrnil pa je 4.11.2004 10.425,87 EUR (2.500.000,00 SIT) in 24.11.2004 še 3.337,83 EUR (800.263,20 SIT), torej skupno 13.763,70 EUR, naložilo le še plačilo razlike 2.036,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Napačna navedba priimka Marino namesto Marinko, predstavlja očitno pisno pomoto, ki jo lahko v skladu z določbo 328. člena ZPP sodišče vsak čas samo odpravi in na pravilnost odločitve nima vpliva.

Na druge pritožbene trditve (sklicevanje na kazensko ovadbo zoper tožnico) pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo, ker se ne nanašajo na odločilna dejstva (360. člen ZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Delno spremenjena odločitev o glavni stvari ne vpliva na stroškovno odločitev, saj je tožnica uspela le v neznatnem delu in to glede obresti. Stranki sicer s pritožbama nista uspeli, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP, nosita sami svoje pritožbene stroške. Stroška toženkinega odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče ne ocenjuje za potreben strošek (155. člen ZPP) in ga mora nositi toženka sama.