Jedro

Toženec ni dolžan tožeči stranki plačati provizije, saj do sklenitve pogodbe za nakup stanovanja ni prišlo zaradi posredovanja tožeče stranke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo v uvodu navedene glavnice s pripadki. Ugotovilo je, da ni prišlo do realizacije posredniške pogodbe in zato tožeča stranka ni upravičena do plačila provizije. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke ter potrdilo vse dejanske ugotovitve in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Trdi, da je izpodbijana sodba nezakonita, saj nasprotuje sama sebi in razlogom sodbe. Razlogi sodbe so med seboj v nasprotju in nejasni.

Pritožbenemu sodišču očita, da sprejme ugotovitev, da je toženec prvo informacijo o stanovanju prejel pri tožeči stranki, je pa bila ta informacija pomanjkljiva. V takšnem pravnem naziranju in ugotavljanju prihaja sodišče samo s seboj v nasprotje. Po eni strani sprejema, da je tožena stranka prejela informacijo, ki je sicer bila pomanjkljiva. Ni pa bila napačna. To, da je tožeča stranka prva posredovala informacijo o predmetnem stanovanju, je bistvo posredovanja.

Okoliščina, da je pri zapisu naslova izpadla hišna številka, ne spremeni dejstva, da je bil toženec v celoti in v popolnosti seznanjen z naslovom stanovanja, ki je bilo naprodaj. Toženec je bil seznanjen s telefonsko številko stanovanja, zaradi česar bi lahko brez posebnega napora preko telefonskega imenika ugotovil številko objekta, v katerem se stanovanje nahaja. Revizija očita sodišču, da brez vsakršne podrobnejše analize zaključi, da sta bili zaslišani priči prepričljivi. Opozarja na očitne neresnice, ki so bile posredovane sodišču, in trdi, da sta se toženec in njegova žena pripravila na nastop pred sodiščem. Revizija citira besede iz izpovedb zaslišanih prič in trdi, da je kredibilnost prič enaka ničli, sodišče pa ji "polaga vero". Po stališču tožeče stranke tožencu in njegovi ženi ne gre verjeti, sodba s takšno obrazložitvijo ne more in ne sme obstati.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je potrebno pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje, ki predstavljajo neizpodbojno pravno podlago revizijskega preskusa (3. odstavek 385. člena ZPP 1977), so: - pravdni stranki sta sklenili pogodbo o posredovanju dne 31.8.1992 zvečer, - v pogodbi je bil napisan pomanjkljiv naslov (brez hišne številke) stanovanja, ki je bilo naprodaj, - v pogodbi je bila napisana telefonska številka v stanovanju, na katero se ni nihče oglašal, - toženčeva žena je kupila isto stanovanje, ki je navedeno v pogodbi o posredovanju, zanj pa je izvedela iz oglasa.

Te ugotovitve so vodile do ocene, da do sklenitve pogodbe o prodaji stanovanja ni prišlo zaradi posredovanja tožeče stranke, ampak je toženec (naročnik v pogodbi o posredovanju) "sam rešil zadevo", kot je to poimenovalo (citirano iz sklenjene pogodbe) sodišče druge stopnje. Četudi je toženec prvo informacijo dobil od tožeče stranke, je bila ta pomanjkljiva in ni omogočila vzpostavitve stika med toženo stranko in prodajalcem stanovanja. To presojo je sodišče druge stopnje podrobno obrazložilo in revizijsko sodišče v tej obrazložitvi ne vidi nobene nejasnosti ali nasprotja. Ko revizija iztrgano citira dele izpovedi zaslišanih prič, seveda omogoča drugačno interpretacijo tistega, kar so priče povedale. S takih ravnanjem pa ne more izpodbiti pravilne presoje v izpodbijani sodbi o tem, kako sodišče presodi, katera dejstva je šteti za dokazana (8. člen ZPP 1977).

Opozoriti velja, da "izjava", glede katere tožeča stranka citira pričevanje zaslišanih prič, ni bila odločilna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Revizija ni natančneje obrazložila, zakaj jo čudi ocena izpovedi prič kot prepričljive in v zvezi s tem nadaljnja ocena sodišča, ki je pričama poklonilo vero glede njune izpovedi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je zapis v izpodbijani sodbi povsem razumljiv, uporabljeni izrazi pa skladni s pravniškim in siceršnjim izražanjem.

Bistvo posredovanja je zapisano v 813. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR):"... posrednik se zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem ..." Ravnanja tožeče stranke ni mogoče oceniti kot prizadevanja za vzpostavitev stika med toženo stranko in prodajalcem stanovanja. Dejstva, da je tožeča stranka posredovala pomanjkljiv naslov, ta niti ne zanika. Sploh pa ves čas postopka ni niti zatrjevala, da bi storila karkoli več, kot podpisala pogodbo, v kateri je naveden pomanjkljiv naslov. Revizijsko sodišče lahko le pritrdi pravni presoji v izpodbijani sodbi, da toženec ni dolžan tožeči stranki plačati provizije, saj do sklenitve pogodbe za nakup stanovanja ni prišlo zaradi posredovanja tožeče stranke.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP 1977) še, ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP 1977, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Ker tudi zatrjevane kršitve postopka niso podane, materialno pravo pa je bilo pri razsoji pravilno uporabljeno, je moralo revizijsko sodišče zavrniti neutemeljeno revizijo.