Jedro

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožena stranka glede na trditve, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji dejansko ni nasprotovala obstoju poslovnega odnosa, ki ga je zatrjevala tožeča stranka, saj se je tudi sama sklicevala na isto listino, ki jo je naknadno predložila tožeča stranka, kot temelj vtoževane terjatve. To pa pomeni, da je podlaga za domnevo iz zgoraj navedene določbe ZIZ odpadla, saj tožena stranka kot rečeno ni zanikala obstoja s strani tožeče stranke zatrjevanega obligacijskega razmerja z njo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, kakor tudi dolžnik svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru tožene stranke in razveljavilo sklep opr. št. VI Pg 1673/2011 27. 05. 2011, s katerim je bila izdana predhodna odredba na prepoved organizaciji za plačilni promet, da toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu izplača iz njenih računov denarni znesek v višini 28.835,40 EUR s pripadki ter predlog za izdajo predhodne odredbe zavrnilo.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor zavrne podredno pa da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka vložila dopolnitev pritožbe dne 18. 08. 2011, kar pa je po izteku pritožbenega roka, zaradi česar pritožbenih trditev iz dopolnitve ni upoštevalo.

6. Iz podatkov v spisu izhaja, da se je predmetni spor začel s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 33391/2011 z dne 29. 03. 2001, s katerim je to sodišče glede na obrazložen ugovor dolžnika razveljavilo svoj sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine opr. št. VL 33391/2011 z dne 17. 03. 2011 v delu, v katerem je dovolilo izvršbo. Hkrati je odločilo, da bo o veljavnosti dajatvenega dela sklepa o izvršbi, s katerim je bilo naloženo dolžniku (toženi stranki,) da mora plačati upniku (tožeči stranki) znesek 28.835,40 EUR z zamudnimi obrestmi in izvršilne stroške, odločeno v sledečem pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem.

7. Predhodna odredba predstavlja vrsto zavarovanja denarne terjatve, ki jo lahko izda sodišče na upnikov predlog v zgoraj navedenem primeru. Namreč sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v nerazveljavljenem dajatvenem delu predstavlja odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva, kar je eden od pogojev iz 1. odst. 257. člena ZIZ za izdajo predhodne odredbe. Sodišče prve stopnje je zato najprej ugotovilo, da je v tem primeru izpolnjen navedeni pogoj iz 1. odst. 257. člena ZIZ hkrati pa, da je glede na vsebino ugovora proti sklepu o izvršbi, podan tudi drugi pogoj iz navedene določbe ZIZ za izdajo predhodne odredbe, saj je ugotovilo, da je izkazana domneva nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve otežena ali onemogočena iz 1. točke 1. odst. 258. člena ZIZ.

8. V nadaljevanju postopka z ugovorom proti sklepu o izdaji predhodne odredbe pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka uspela izpodbiti domnevo iz 1. točke 1. odst. 258. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožena stranka glede na trditve, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji dejansko ni nasprotovala obstoju poslovnega odnosa, ki ga je zatrjevala tožeča stranka, saj se je tudi sama sklicevala na isto listino, ki jo je naknadno predložila tožeča stranka, kot temelj vtoževane terjatve. To pa pomeni, da je podlaga za domnevo iz zgoraj navedene določbe ZIZ odpadla, saj tožena stranka kot rečeno ni zanikala obstoja s strani tožeče stranke zatrjevanega obligacijskega razmerja z njo. Pri tem dejstvo, da vsaka od strank drugače ocenjuje vsebino in posledice tega poslovnega razmerja na obstoj domneve ne vpliva, zaradi česar pritožbene trditve, s katerimi pritožnik pojasnjuje svoja stališča o vsebini le-tega niso pomembna in jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

9. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sam svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožena stranka s trditvami v odgovoru na pritožbo ni pripomogla odločitvi tega sodišča, zaradi česar je odločilo, da sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).