Jedro

Vsaka odpoved pogodbe o zaposlitve delavki v času nosečnosti, dojenja otroka do enega leta starosti in staršem v času, ko izrabljajo starševski dopust je nezakonita, saj delavcem v tem času zaradi odpovedi delodajalca delovno razmerje ne more prenehati. Tako tudi tožnici ni moglo prenehati delovno razmerje iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela, saj je bila tožena stranka seznanjena, da je tožnica noseča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za obračun in odvod pripadajočih davkov in prispevkov od zahtevanega nadomestila plače. Ugotovilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2019, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita in da delovno razmerje tožnice na delovnem mestu referent pri prodaji pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno obstaja z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2019 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 8 dni tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas od 8. 10. 2019 do vključno 29. 2. 2020 obračuna mesečna bruto nadomestila plače, skladna z 137. členom ZDR-1 in ji izplača neto zneske teh nadomestil plače, zmanjšane za že plačana neto nadomestila plače v višini 370,50 EUR za oktober 2019, 15,62 EUR za november 2019, 11,64 EUR za december 2019, 8,04 EUR za januar 2020 in 41,17 EUR za februar 2020, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu od prisojenega neto nadomestila plače preteklega meseca (točka II/a izreka). Kar je zahtevala tožnica več ali drugače in sicer, da jo tožena stranka prijavi v obvezna zavarovanja, ji obračuna in plača nadomestila plače do vključno marca 2020 dalje z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in da ji za čas od 8. 10. 2019 do vključno 29. 2. 2020 obračuna in plača višja nadomestila plače od dosojenih ji v točki II/a izreka te sodbe z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (točka II/b izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 8. 10. 2019 priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja, kot izhajajo iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2019 (točka II/c izreka). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 931,47 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (točke I, II/a in b ter III izreka) se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa naloži tožnici plačilo stroškov postopka. Navaja, da se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na sodbo in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 48/2019 z dne 10. 9. 2019, saj ta zadeva v obravnavanem primeru ni uporabljiva. Navedena sodba namreč govori o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kar ni primerljivo z odpovednim razlogom neuspešno opravljenega poskusnega dela v obravnavani zadevi. Ta institut (v primerjavi z ostalimi delovnopravnimi instituti) izjemoma prvenstveno zasleduje interese delodajalca. Ker ta institut v delovnopravni zakonodaji ni urejen, je mogoče analogno uporabiti ureditev 116. člena ZDR-1 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidom in odsotnim z dela zaradi bolezni. Po stališču tožene stranke bi tožnici delovno razmerje trajalo le do poteka posebnega varstva tožnice v obravnavanem primeru, zato ni pravilna odločitev sodišča, ki je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Prav tako se ne strinja z naziranjem sodišča, ki svojo odločitev za ugoditev ugotovitvenemu zahtevku poskuša opravičiti z obstojem pravnega interesa tožnice, ker naj ji tožena stranka ne bi priznavala nekaterih pravic iz delovnega razmerja, sodba pa o tem nima obrazložitve. Obstoj tožničinega delovnega razmerja v času od odklonitve prihoda na delo in opravljanja dela ni bil sporen, zato tožnica tudi ne more imeti pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek v zvezi z obstojem delovnega razmerja iz razloga nepriznavanja pravice do izplačila plače. Glede na navedeno tako tožena stranka meni, da odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2019 ni nezakonita. Ne strinja se tudi z odločitvijo v točki II izreka, saj jo je sodišče napačno utemeljilo s tem, da je tožena stranka povzročila nejasnosti in zmedo. Ker je tožena stranka tožnico pozvala nazaj na delo oziroma jo opozorila na dolžnost izpolnjevanja njenih obveznosti iz delovnega razmerja, takšni zaključki sodišča prve stopnje ne držijo. Tožnica je dobro vedela, da se na delo mora zglasiti. Tožena stranka se sklicuje na sodno prakso in sicer na odločbo VSRS opr. št. VIII Ips 206/2018, po kateri obveznost izplačila plače ni avtomatična posledica obstoja delovnega razmerja, ampak je protidajatev za opravljeno delo. Zmotno je tudi zavrnilo predlog tožene stranke za sodno razvezo iz razloga, da tožničina utemeljena prijava na inšpektorat ne more biti razlog za porušeno razmerje med strankama. Ker se ni opredelilo do dejanskih navedb tožene stranke s tem v zvezi, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica ni podala le ene prijave na inšpektorat, zato tudi ne drži zaključek sodišča, da je bila prijava utemeljena. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožničina nevrnitev na delo ni mogla porušiti zaupanja, saj sta se stranki po telefonu dogovorili, o nastopu dela, pa tožnice na delo ni bilo. Tožnica je za svoje namene pridobivala podatke od poslovnih partnerjev tožene stranke, kar je po stališču tožene stranke tudi razlog za porušeno razmerje med toženo stranko in tožnico. Po stališču pritožbe bi sodišče, če bi ustrezno preučilo in pretehtalo argumente tožene stranke, moralo ugotoviti obstoj delovnega razmerja najdalj do datuma izpodbijane sodbe v konkretni zadevi.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je neutemeljena, saj je določba 115. člena ZDR-1 jasna in nedvoumna. Sodba VSRS, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je za obravnavani primer primerna, saj delavcu v obdobju varstva ni dovoljena odpoved pogodbe o zaposlitvi v nobeni obliki. Nadalje navaja, da ni potrebe po nobeni analogni uporabi določb 116. člena ZDR-1, saj imajo nosečnice, doječe matere in delavke, ki izrabljajo starševski dopust posebno varstvo pred odpovedjo. Tožnici je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena. Pogodba ji je bila odpovedana s sedemdnevnim odpovednim rokom in s tem, da pa ji v tem času ni potrebno hoditi na delo. Toženka jo je pozvala na delo šele po tem, ko je ugotovila svojo zmoto, kar pa je povzročilo zmedo in nejasnosti pri tožnici, to pa ne more sanirati nezakonitega ravnanja tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je tudi v odločitvi o sodni razvezi upoštevalo vse potrebne okoliščine in jo ustrezno obrazložilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom istega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne. Odločitev temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilni uporabi materialnega prava.

6. Iz dejanskih in pravnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2019 za nedoločen čas na delovnem mestu referent pri prodaji s šest mesečnim poskusnim delom. Tožnica je toženo stranko 22. 8. 2019 obvestila o svoji nosečnosti in ji izročila zdravniško potrdilo, ki to potrjuje. Kljub temu ji je tožena stranka dne 26. 9. 2019 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela. Tožnica je tožbo vložila znotraj zakonsko določenega 30-dnevnega roka dne 25. 10. 2019. Ker je redna odpoved podana v nasprotju z določbo 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ki določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti (prvi odstavek), da v tem času delodajalec ne smo opraviti nobenega ravnanja, ki je sicer potrebno za odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek) in da delavcem v tem času ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca (tretji odstavek), je pravilno zaključilo, da je odpoved nezakonita.

7. Iz določb tega člena tako izhaja, da je vsaka odpoved pogodbe o zaposlitve delavki v času nosečnosti, dojenja otroka do enega leta starosti in staršem v času, ko izrabljajo starševski dopust nezakonita, saj delavcem v tem času zaradi odpovedi delodajalca delovno razmerje ne more prenehati. Tako tudi tožnici ni moglo prenehati delovno razmerje iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela, saj je bila tožena stranka seznanjena, da je tožnica noseča. 8. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je pričela veljati z dnem vročitve tožnici, zato za odločitev ni pomembno dejstvo, da je tožena stranka na zavodu ni odjavila. Ker je odpoved veljala, tožena stranka tožnice tudi ni mogla pozvati nazaj na delo, saj enostransko odpovedi, ki je bila nasprotni stranki vročena, ni mogoče preklicati. Ker je tožnica prejela veljavno odpoved, pri toženi stranki (po izteku sedem dnevnega roka) ni bila več zaposlena, ji tudi delati ni več smela.

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja tudi, da je toženka po podani odpovedi, ko je ugotovila, da tožnici ni pravilno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, tožnici želela zagotoviti delo in zaposlitve le do izteka njenega posebnega delovnopravnega varstva, kar izhaja tudi iz pritožbenih navedb, zato je pravilen zaključek, da je zmedo v zvezi z dnevom prenehanja tožničinega delovnega razmerja povzročila toženka in ne tožnica (točka 12 obrazložitve).

10. Ne glede na to, da tožena stranka tožnice ni odjavila iz socialnih zavarovanj in zanjo ves čas plačuje prispevke, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ima tožnica pravni interes za postavljeni ugotovitveni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Prav zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnica za čas, ko na delo ni mogla prihajati iz razloga na strani tožene stranke, pa je bila za delo zmožna, upravičena tudi do nadomestila v višini plačila za opravljeno delo.

11. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugodilo predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Opredelilo se je do vseh za pravilno odločitev v zvezi s podanim predlogom pomembnih navedb tožene stranke. Ker ima delavec pravico, da delodajalca v primeru nepravilnosti prijavi inšpekcijskim službam, to ne more biti razlog za porušeno zaupanje med strankama. Prav tako ne more biti razlog dejstvo, da se tožnica na delo, po vročeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in kljub temu, da je toženi stranki po telefonu dejala, da se bo zglasila na delu. Gre za dogodke, ki so sledili nezakoniti odpovedi in so posledica nezakonitega ravnanja tožene stranke, o tem pa se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo v točkah 13 in 14 obrazložitve. Iz tega razloga je neutemeljena tudi pritožbena navedba o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče načela kontradiktornosti postopka ni kršilo.

12. Kot izhaja iz navedenega, je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), presojalo pa je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom istega zakona. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.