Jedro

Ker vrednost izpodbijanega dela sodbe glede zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ne presega revizijskega praga, revizija v tem delu ni dovoljena.

Z vložitvijo tožbe, v kateri je tožnik zahteval plačilo odškodnine v določeni višini z zamudnimi obrestmi, je bil kljub nedoločnemu obrestnemu zahtevku pretrgan tek zastaranja tudi glede te terjatve.

Obrazložitev

Revizija se glede zneska 1.460,52 EUR (prej 350.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini 2.996.084,34 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Tožencu je naložilo, da tožniku povrne del stroškov postopka, sorazmeren deležu uspeha v pravdi.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in spremenilo tek zamudnih obresti od enega izmed prisojenih zneskov. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je bilo toženčevo ravnanje ne glede na to, ali je tožnik imel pravni naslov za bivanje v prostorih gostilne P., nedopustno in da za presojo o tem ni bistveno, ali je tožnik na podlagi pravnomočnega sklepa zaradi motenja posesti predlagal izvršbo. Ker je tožnik vložil tožbo v okviru zastaralnega roka, kasneje pa je zahtevek le specificiral, ugovor zastaranja ni utemeljen. Ker obrestni zahtevek zastara takrat kot glavna terjatev, ni prišlo niti do zastaranja glede zamudnih obresti. Zavrnilo je toženčev ugovor, da tožnik ni storil ničesar za zmanjšanje škode, in se strinjalo z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede obsega škode v zvezi z uničeno stanovanjsko opremo.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Glede na to, da je tožnik v pravdi zaradi motenja posesti umaknil predlog za izdajo začasne odredbe, da ni zahteval izvršitve pravnomočnega sklepa o motenju posesti in da ni izkoristil možnosti, da bi preprečil nastanek škode, toženec trdi, da tožnik ni utrpel škode. Ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje stečajne upraviteljice družbe Z., je kršilo določbe pravdnega postopka. Toženec nasprotuje ugotovitvi o višini škode v zvezi z uničenjem stanovanjske opreme. Sodišče bi moralo obseg škode ugotoviti z izvedencem, ne pa se opreti zgolj na izpovedbe prič. Dejanska vrednost opreme ni bila raziskana; oprema ni bila specificirana. Sodišče bi moralo upoštevati ugovor zastaranja vsaj v zvezi z obrestnim zahtevkom, če ne tudi z glavnim zahtevkom. Toženec predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija zoper odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo (tj. glede 1.460,52 EUR oz. 350.000 SIT z zamudnimi obrestmi) ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. Kadar tožnik v tožbi proti istemu tožencu uveljavlja več zahtevkov, ki imajo različno dejansko in pravno podlago, se vrednost tožbenega zahtevka v skladu z drugim odstavkom 41. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ker vrednost izpodbijanega dela sodbe v zvezi z nepremoženjsko škodo – tožniku je bila prisojena odškodnina v višini 1.460,52 EUR – ne presega revizijskega praga 4.172,93 EUR, v tem delu revizija ni dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP). Glede na to jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

7. Ugovor zastaranja ni utemeljen. Škodno dejanje je bilo storjeno 21. 1. 1996, tožba pa je bila vložena 20. 1. 1999. Četudi bi zastaralni rok pričel teči dan po nastanku škodnega dogodka, se triletni zastaralni rok (prvi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR) ob vložitvi tožbe glede glavnega zahtevka še ni iztekel. Kljub napačnemu stališču sodišča druge stopnje glede zastaranja obrestnega zahtevka – člen 369 ZOR namreč ne pomeni, da za zamudne obresti velja enak zastaralni rok kot za glavnico, marveč le, da terjatev iz naslova zamudnih obresti ne more zastarati kasneje kot glavnica – je ugovor tudi v tem delu neutemeljen. Tožnik je v tožbi, vloženi 20. 1. 1999, zahteval plačilo odškodnine za škodo, nastalo s stroški bivanja v najetih prostorih in drugimi stroški, za škodo za uničeno opremo in za nepremoženjsko škodo v določeni višini. Od vsake postavke je zahteval zakonske zamudne obresti, pri tem pa – razen pri eni – ni navedel datuma, od katerega jih zahteva. Sodišče ga ni pozvalo k popravi tožbe, marveč je to z vlogo, predloženo na prvem naroku za glavno obravnavo, storil tožnik sam. Če bi ga sodišče pozvalo k popravi tožbe, bi kot dan postavitve zahtevka, kar bi pretrgalo tek zastaralnega roka, štel dan vložitve tožbe (tretji odstavek 108. člena ZPP). Enako mora zato veljati tudi za popravo tožbe, ki jo je tožnik predložil na lastno iniciativo.

8. Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z obstojem škode. Po ugotovitvi, da je toženec tožnika in njegovo družino sredi januarja samovoljno deložiral, je dolžan povrniti škodo, ki je posledica njegovega ravnanja. Na toženčevo stališče, da tožniku ni nastala škoda, ker je umaknil že vloženi predlog za izdajo začasne odredbe v posestnomotenjski pravdi in ker ni zahteval prisilne izvršitve sklepa o motenju posesti, je bilo povsem ustrezno odgovorjeno že v izpodbijanih odločbah. Glede na to, da revident zgolj ponavlja svoje navedbe iz dosedanjega postopka, ne da bi oporekal pravilnosti stališč, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje zavzeli v zvezi z njimi, tak odgovor revizijskega sodišča zadostuje.

9. Očitek procesne kršitve, ki naj bi bila storjena z neizvedbo dokaza z zaslišanjem stečajne upraviteljice družbe Z., ni utemeljen. Toženec je na prvem naroku podal nekaj dokaznih predlogov, med katerimi je bilo tudi zaslišanje stečajne upraviteljice, pri tem pa v nasprotju z 236. členom ZPP ni navedel dejstev, v zvezi s katerimi je bil dokazni predlog podan. Nepopolnih dokaznih predlogov sodišče ni dolžno izvesti.

10. Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z ugotovitvami o obsegu škode zaradi uničene stanovanjske opreme. Upoštevaje načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP) sodišče pri presoji dokazov ni vezano na dokazna pravila, ki bi narekovala, kakšna dokazna moč gre posameznemu dokazilu. Ni pravila, ki bi zapovedovalo, da je obseg škode mogoče ugotavljati le z izvedencem. Da bi sodišče ne upoštevalo metodološkega napotka za presojo dokazov iz 8. člena ZPP, pa toženec ne zatrjuje.

11. Po ugotovitvi, da uveljavljani razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo v dovoljenem delu zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije vključuje odločitev o zavrnitvi toženčevega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).