Jedro

V obravnavani zadevi gre za javni prireditveni prostor, ki je namenjen rabi širšega kroga oseb, zato mora biti upravitelj takšnega prostora še toliko bolj skrben. Toženka kot lastnica neutemeljeno prelaga odgovornost za ustrezno osvetlitev na organizatorja prireditve. Drži sicer, da je uporabnik tisti, ki prižiga luči, je pa na lastniku oziroma najemodajalcu, da zagotovi ustrezno postavitev stikal, da uporabnik to lahko naredi in varno uporablja objekt. Zaradi neustrezno postavitve stikal toženka ni omogočila, da bi se prireditveni prostor sploh lahko varno uporabljal. Krivdne odgovornosti bi se v danem primeru lahko razbremenila, če bi uporabnika izrecno opozorila na pomanjkljivost glede stikal, česar pa ni zatrjevala. Ker organizator prireditve ni bil opozorjen, da s strani, s katere je prihajala tožnica proti stopnišču, ni bilo mogoče prižgati luči, mu tudi ni mogoče očitati, da luč na hodniku ni bila (ves čas) prižgana iz druge strani.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da se glasi: „Zahtevek tožeče stranke je po podlagi utemeljen do ene polovice.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se dopusti stranska intervencija Zavarovalnice, d.d., na strani tožene stranke (I. točka izreka izpodbijane odločbe) in z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice) po podlagi utemeljen (II. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

2. Zoper vmesno sodbo se je iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka (toženka) in predlagala, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Utemeljuje, da obrazložitev prvostopnega sodišča in izvedeni dokazi ne omogočajo zaključka, da je toženka opustila dolžno skrbnost in ni poskrbela za varno uporabo stopnic. Tožnica je sprva zatrjevala, da je padla, ker se ji je v skoraj popolni temi zataknila peta čevlja za letvico, ki je štrlela iz stopnice, nato pa je v pripravljalni vlogi z dne 28. 2. 2020 to trditev spremenila tako, da naj bi bila letvica v resnici rob keramične ploščice. Navedena vzroka za padec nista z ničemer dokazana, zato bi moralo sodišče zahtevek zavrniti. Nasprotno, ugotovljeno je bilo, da na stopnicah ni bilo nobenih letvic, prav tako je praktično nemogoče, da bi se peta zataknila ob rob keramične ploščice, saj rob po višini ni dvignjen nad stopnico.

Sodišče je tudi neupravičeno razširilo trditveno podlago tožnice s tem, ko v obrazložitvi 20. točke navaja, da je smiselno zatrjevala razlog, da se stopnice niso ustrezno videle, kar naj bi bil vzrok za padec. Hkrati toženka poudarja, da je hodnik ustrezno osvetljen, saj se v njem nahaja svetilno telo. Če je luč prižgana, ni mogoče govoriti o slabi vidljivosti. Organizatorju prireditve so bili prostori oddani v najem, pri čemer je za red in izvedbo prireditve odgovarjal sam. Če pri organizaciji prireditve ni osvetlil prostora, je to njegova odgovornost. To potrjuje tudi izjava priče A. A., ki je na glavni obravnavi izjavila, da so sami prižigali luči in s tem poskrbeli za razsvetljavo pri stopnicah. Obenem je potrdila, da je bil za osvetlitev zadolžen nek moški iz B., ki so ga v ta namen najeli organizatorji prireditve.

Ne strinja se z oceno sodišča, da razdalja od vrat zaodrja do kritičnih stopnic ne omogoča, da bi uporabnik stopnic hojo pravočasno prilagodil dejstvu, da se slabše vidi. Tožnica je na glavni obravnavi izjavila, da ob nezgodi luč ni gorela in da se nič ni videlo. Ob takšnem stanju bi vsak povprečen človek, ko odpre vrata v drug prostor, v katerem je popolna tema, zastal z nadaljnjimi koraki, dokler se ne bi na tak ali drugačen način prepričal o stanju prostora v temi. Tožnica tega ni storila in je kljub popolni temi opravila nekaj korakov po temnem prostoru in pri tem padla. Zanesljivo gre tudi za njeno malomarno ravnanje in s tem za vsaj deljeno odgovornost za škodni dogodek.

Prereka tudi ugotovitev v 21. točki obrazložitve sodbe, da je tožnica padla na zgornji stopnici, ki ni imela protizdrsne zaščite in naj bi bila iz tega razloga bolj drseča kot sicer. Takšni zaključki sodišča so neutemeljeni, saj je sodišče ob ogledu prostora dne 11. 5. 2021 ugotovilo, da ploščice ne drsijo in da niso poškodovane. Ker tožnica nikoli ni navajala, da je do njenega padca prišlo zaradi zdrsa, je utemeljitev prvostopnega sodišča, da zgornja stopnica ni imela ustrezne protizdrsne zaščite, povsem zmotna. Podobno kot za protizdrsni trak velja tudi za oprijemala za roke ob stopnicah. Tožnica nikoli ni podala trditve, da je padla iz razloga, ker se ni mogla prijeti za oprijemala za roke ob stopnicah.

Glede na navedeno toženka za škodni dogodek ni odgovorna. Če bi bila luč prižgana, kar je toženka omogočila, do padca ne bi prišlo. Ob zadostni vidljivosti, pa so nadaljnji očitki glede protizdrsnega traku in oprijemala za roke povsem neutemeljeni, saj do poškodbe zaradi zdrsa ni prišlo.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlaga, da se jo zavrne. Glede vzroka padca pojasnjuje, da se ne spomni podrobnega poteka, saj se je vse zgodilo v trenutku. Ne drži, da je sodišče razširilo trditveno podlago, saj je tožnica večkrat navajala, da prostor ni bil ustrezno osvetljen in je do škodnega dogodka prišlo v skoraj popolni temi. V zvezi s tem opozarja na pravilno ugotovitev sodišča, da je bila celo ob ogledu (ko je sijalo sonce) brez prižgane luči, vidljivost slaba. Toženka pa še posebej spregleda dejstvo, da na strani, s katere je vstopila tožnica, ni bilo stikala za prižig luči. Da bi bila stikala nameščena tudi na tej strani hodnika, bi morala nedvomno poskrbeti toženka in ne organizator prireditve, še posebej glede na to, da je bil hodnik namenjen dostopu do toalet. Ker je ta hodnik v objektu, kjer se odvijajo različni dogodki in tamkajšnja svetloba lahko vpliva na izvajanje dejavnosti, pa bi toženka k problemu osvetlitve morala pristopiti še toliko bolj skrbno in previdno.

Izjava A. A., da je bil za osvetlitev zadolžen nek moški iz B., je vzeta in konteksta. A. A. je kot zaslišana izrecno povedala, da ta moški ni skrbel za razsvetljavo pri teh stopnicah, temveč za razsvetljavo na odru in zvočne efekte. Glede očitka, da bi tožnica morala prilagoditi hojo, ker se v prostoru slabše vidi, izpostavlja, da so stopnice takoj za vrati, skozi katere je stopila tožnica, kar logično omogoča še hitrejši vstop v hodnik. Vsled navedenega tožnici ni mogoče očitati malomarnosti, niti ni mogoče govoriti o njeni deljeni odgovornosti. Sodišče je prav tako pravilno obrazložilo, da je bil zaradi odsotnosti protizdrsne zaščite rob ploščice zagotovo bolj drseč, kot bi bil sicer. Poleg tega je sodišče prepričljivo pojasnilo, da je bila odsotnost protizdrsne zaščite le eden izmed vzrokov za padec tožeče stranke.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O toženkini odškodninski odgovornosti

5. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je tožnica dne 18. 12. 2016 padla in se poškodovala na stopnicah Doma kulture v C., ki je v lasti toženke. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je za škodni dogodek v celoti odgovorna toženka, saj ni poskrbela za varno uporabo hodnika in stopnic. Poglaviten očitek toženki je, da ni zagotovila ustrezne osvetlitve prostora (21. in 23. točka obrazložitve), da zgornje stopnice ni opremila z ustrezno zaščito proti zdrsom in ni zagotovila stenskih oprijemal, s čimer je opustila dolžno skrbnost (25. točka obrazložitve). Glede ugovornih navedb, da je bila toženka neprevidna, saj hoje ni prilagodila dejstvu, da se v prostoru slabše vidi, pa je utemeljilo, da (kratka) razdalja od vrat zaodrja do kritičnih stopnic ne omogoča, da bi povprečno skrben uporabnik hojo prilagodil (21. točka obrazložitve).

6. Glede na toženkine pritožbene navedbe pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da je tožnica v tožbi večkrat navedla, da stopnice niso bile ustrezno osvetljene (na list. št. 2.), prav tako je v 1. pripravljalni vlogi ponovno poudarila, da toženka ni poskrbela za ustrezno namestitev stikal, niti za ustrezno osvetlitev (na list. št. 25). Zato ne drži, da je sodišče razširilo trditveno podlago s tem, ko je navedlo, da je tožnica zatrjevala, da se stopnice niso ustrezno videle.

7. Glede same osvetlitve prostora med pravdnima strankama niti ni sporno, da so stopnice, kjer je tožnica padla, tudi ob dnevni svetlobi, če ni prižgana luč, slabo vidne. Omenjeno je poleg tožnice izpovedala tudi priča A. A. Da je vidljivost spornih stopnic slaba, je nenazadnje ob ogledu na kraju samem ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Ker je hkrati neprerekano, da ob škodnem dogodku ni bila prižgana luč, je sodišče pravilno in prepričljivo (indično) zaključilo, da je bila slaba osvetlitev eden izmed vzrokov za tožničin padec.1 Zato se izkaže za neutemeljenega tudi pritožbeni očitek, da vzrok za padec tožnice ni bil dokazan. Prav tako je logičen in življenjsko sprejemljiv zaključek, da sta verjetnost škodnega dogodka povečali tudi dejstvi, da na zgornji stopnici ni bilo protizdrsne zaščite in odsotnost stenskih oprijemal. Ne glede na to, da je sodišče ob ogledu ugotovilo, da stopnice same po sebi niso drseče, bi protizdrsna zaščita brez dvoma pripomogla, da bi bil oprijem še boljši. Ker ni bilo oprijemal, pa je tožnica ob izgubi ravnotežja, imela še manj možnosti, da bi se oprijela in s tem morebiti tudi (v celoti) preprečila škodni dogodek. Ker je tožnica tako v tožbi kot v 1. pripravljalni vlogi toženki očitala, da ni namestila protizdrsne zaščite in oprijemal, pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica omenjenih pomanjkljivosti ni zatrjevala kot vzroka za padec in da je prvostopenjsko sodišče samo razširilo trditveno podlago tožbe.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je toženka tista, ki je odgovorna, da prostor ni bil ustrezno osvetljen. Kot pomembno okoliščino je izpostavilo, da na strani hodnika, s katere je vanj vstopila tožnica, ni bilo stikala za prižig luči. Tožnica, četudi bi želela, ni mogla prižgati luči. Osvetljenost prostora je bila zaradi pomanjkljive postavitve stikal povsem izven njene vplivne sfere. Sodišče je ob tem ustrezno napolnilo standard skrbnega ravnanja. Pojasnilo je, da če je mogoče v prostor vstopiti iz več smeri, mora biti ob vsakem vhodu v prostor zagotovljena možnost prižiga luči, še posebej, če gre za daljše prostore, kot je konkretni. V nasprotnem primeru so posamezni obiskovalci izpostavljeni, da hodijo po slabo osvetljenem prostoru, kar ob ovirah (npr. stopnice, preproge, podesti, izbokline v tleh itd.) še dodatno povečuje nevarnost (verjetnost) za padec. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da gre v obravnavani zadevi za javni prireditveni prostor, ki je namenjen rabi širšega kroga oseb, zato mora biti upravitelj takšnega prostora še toliko bolj skrben.2 Pri tem toženka kot lastnica neutemeljeno prelaga odgovornost za ustrezno osvetlitev na organizatorja prireditve. Drži sicer, da je uporabnik tisti, ki prižiga luči, je pa na lastniku oziroma najemodajalcu, da zagotovi ustrezno postavitev stikal, da uporabnik to lahko naredi in varno uporablja objekt. Zaradi neustrezno postavitve stikal toženka ni omogočila, da bi se prireditveni prostor sploh lahko varno uporabljal. Krivdne odgovornosti bi se v danem primeru lahko razbremenila, če bi uporabnika izrecno opozorila na pomanjkljivost glede stikal, česar pa ni zatrjevala. Ker organizator prireditve ni bil opozorjen, da s strani, s katere je prihajala tožnica proti stopnišču, ni bilo mogoče prižgati luči, mu tudi ni mogoče očitati, da luč na hodniku ni bila (ves čas) prižgana iz druge strani.

9. Ker je toženka s tem, ko je opustila potrebno skrbnost, ustvarila okolje (okoliščine), v katerem utegne nastati škoda (10. člen Obligacijskega zakonika3 - OZ),4 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ravnala protipravno in krivdno. Prav tako, kot nakazano zgoraj, je sodišče toženkino opustitev glede na konkretne okoliščine primera po indičnem sklepanju prepričljivo opredelilo kot pravnorelevantni vzrok za tožničin padec.

O tožničinem (so)prispevku

10. Po prvem odstavku 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

11. Pritožba utemeljeno navaja, da je zmotna materialnopravna presoja prvostopnega sodišča, da tožnica s tem, ko ni prilagodila svoje hoje slabi vidljivosti, ni v ničemer soprispevala k nastanka škodnega (21. točka obrazložitve). Toženka, ki je tožnici tudi v prvostopenjskem postopku očitala (1. pripravljalna vloga), da je bila zelo neprevidna,5 ima prav, ko utemeljuje, da bi povprečno skrben človek, ko odpre vrata v drug prostor, v katerem je popolna tema, zastal s korakom, dokler se ne bi prepričal, da lahko varno vstopi. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da je razdalja od vrat zaodrja do kritičnih stopnišč zelo kratka, je pri tem nepomembna, saj bi povprečno skrbno oseba zastala s korakom, še preden bi vstopila v drug prostor, še posebej, če bi se zavedala, da je osvetljenost slaba. Z razlago, kot jo je podalo prvostopno sodišče, noben uporabnik Doma kulture v C. ne bi mogel prilagoditi svoje hoje, preden bi stopil na stopnišče, kar bi se glede na več kot 50-letno rabo doma nedvomno odražalo v večjem številu škodnih primerov.6 S tem, ko je tožnica odprla vrata in kljub slabi vidljivosti stopila na stopnišče, ne da bi pri tem zastala in se prepričala, ali lahko varno vstopi v temen prostor, je brez dvoma prispevala k nastanku škodnega dogodka (padcu po stopnicah).7 Pri tem ne gre prezreti dejstva, da je bila tožnica v danem trenutku tudi v časovni stiski in zato gotovo manj pozorna, saj sta dve deklici, ki ju je spremljala in sta hodili pred njo, tik pred začetkom prireditve želeli in morali na stranišče. 12. Ker je toženka z ugotovljeno opustitvijo ustvarila nevarnost, kateri pa bi se tožnica ob večji previdnosti lahko izognila, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožničin prispevek k nastanku škode polovičen.8 Neskrbnost tožnice namreč glede na učinek in razkorak med dolžno skrbnostjo približno ustreza neskrbnosti toženke (pravilo o primerjalni (ne)skrbnosti).9

13. Ker je pritožba delno utemeljena, je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP) tako, da je zahtevek tožnice po podlagi utemeljen do ene polovice (1/2). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Na podlagi 164. člena ZPP se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo.

1 Zaradi slabe osvetlitve se obravnavani primer v bistvenem razlikuje od zadeve II Ips 98/2020, kjer iz ozadja zadeve (1. točka obrazložitve) izhaja, da so stopnice bile osvetljene. 2 Prim. II Ips 98/2020, 22. in 23. točka obrazložitve. 3 Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631). 4 II Ips 129/2015. 5 Prim. II Ips 48/2018, 18. točka obrazložitve. 6 V dokaznem postopku ni bila prerekana trditev toženke, da do sedaj, navkljub slabi vidljivosti, še nihče ni padel po obravnavanih stopnicah. 7 VSM I Cp 157/2021. 8 Prim. Sodba II Ips 328/93 in VSM I Cp 157/2021, 8. točka obrazložitve. 9 M. Juhart, N. Plavšak, Obligacijski zakonik (OZ), (splošni del), s komentarjem, GV Založba, 2003, str. 967.