Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odmeri sodne takse nepravilno uporabilo določilo 6. odst. Tar. št. 3, v zvezi s 1. odst. Tar. št. 1 ZST. Določilo o 100% povečanju sodne takse se namreč nanaša na pravna sredstva vložena zoper odločbe izdane v gospodarskih sporih, ne pa v izvršilnih postopkih. Izvršilni postopek ni pravdni postopek in v njem sodišče ne odloča o kakšnem sporu, temveč o prisilni izvršitvi terjatve, za katero obstaja izvršilni naslov ali verodostojna listina, oziroma o zavarovanju terjatve (1. člen in 23. člen ZIZ). Zato 100% povečanje takse iz 6. odst. Tar. št. 3 ZST ne velja tudi v izvršilnih postopkih.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi glede plačila takse za pritožbo v višini 12.000,00 SIT, glede opominske takse v višini 1.500,00 SIT in glede kazenske takse v višini 6.750,00 SIT, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da upnik kot taksni zavezanec ni plačal sodne takse za pritožbo v znesku 24.000,00 SIT ter za opomin v višini 3.000,00 SIT. Zaradi tega je dolžan plačati še kazensko takso v znesku 13.500,00 SIT. Naročilo je Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, da znesek 40.500,00 SIT prenese z računa taksnega zavezanca na račun sodnih taks.

Zoper sklep se je taksni zavezanec pravočasno pritožil. Navedel je, da sodno takso v znesku 21.600,00 SIT po pomoti nakazal na žiro račun Eurofinala in da bo znesek 24.000,00 SIT skušal nakazati še tekom meseca.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz sodišču vrnjene povratnice, ki je pripeta k listovni številki 14 sodnega spisa, je razvidno, da je upnik prejel opomin za plačilo takse za pritožbo v znesku 24.000,00 SIT, z opominski takso v znesku 3.000,00 SIT, dne 21.5.1999. Iz določila 4. odst. 26. člena ZST izhaja, da sodišče takrat, kadar prejme po pošti vlogo, za katero taksa ni plačana, pošlje taksnemu zavezancu opomin, naj v 15-dneh od vročitve plača sodno takso. V tem primeru se plača tudi taksa za opomin. Iz pritožbe je razbrati, da taksni zavezanec - upnik te takse ni plačal. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o plačilu 50% kazenske takse, ki sloni na določilih 2. odst. 29. člena in 1. odst. 30. člena ZST pravilna. Iz obeh citiranih določil izhaja, da mora pravna oseba, kadar ne plača takse skladno z določilom 4. odst. 26. člena ZST, plačati poleg dolžne takse tudi 50% pribitka nanjo kot kazensko takso, kar ugotovi sodišče s sklepom, ki ga pošlje v izvršitev tisti APP RS, ki vodi žiro račun taksnega zavezanca. Pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri sodne takse nepravilno uporabilo določilo 6. odst. Tar. št. 3, v zvezi s 1. odst. Tar. št. 1 ZST. Določilo o 100% povečanju sodne takse se namreč nanaša na pravna sredstva vložena zoper odločbe izdane v gospodarskih sporih, ne pa v izvršilnih postopkih.

Izvršilni postopek ni pravdni postopek in v njem sodišče ne odloča o kakšnem sporu, temveč o prisilni izvršitvi terjatve, za katero obstaja izvršilni naslov ali verodostojna listina, oziroma o zavarovanju terjatve (1. člen in 23. člen ZIZ). Zato 100% povečanje takse iz 6. odst. Tar. št. 3 ZST ne velja tudi v izvršilnih postopkih. Takso za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izvršbo je tako treba odmeriti na podlagi 2. odst. Tar. št. 3, v zvezi s 1. odst. Tar. št. 1 ZST. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi upnika delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo glede plačila takse za pritožbo v višini 12.000,00 SIT, posledično pa tudi glede opominske takse v višini 1.500,00 SIT in glede kazenske takse v višini 6.750,00 SIT, saj sta bili slednji dve taksi odmerjeni glede na napačno odmerjeno takso za pritožbo. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.