Jedro

Temelj kršitve po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 je kršiteljeva pravica do obrazložene odločbe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijske postaje Ljubljana Vič je z odločbo št. 5550064363500 z dne 13. 12. 2011 kršitelja spoznal za odgovornega storitve dveh prekrškov, in sicer po tretjem odstavku 27. člena in petem odstavku 135. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Za prvi prekršek je kršitelju določil 40 € globe, za drug prekršek 500 € globe, nato pa mu izrekel enotno globo 540 € ter mu naložil plačilo sodne takse. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 118/2012 z dne 23. 1. 2013 kršiteljevo zahtevo za sodno varstvo glede prekrška po tretjem odstavku 27. člena ZVCP-1 zavrnilo, glede drugega prekrška pa je odločbo o prekršku spremenilo tako, da je ravnanje kršitelja pravno opredelilo kot prekršek po desetem odstavku

135. člena ZVCP-1

in mu za ta prekršek izreklo globo 200 €.

2.

Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V zahtevi navaja, da sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov glede odločilnega dejstva – zakaj je spremenilo pravno opredelitev prekrška in na podlagi katerega razloga iz prvega odstavka 62. a člena ZP-1 je to storilo oziroma kakšno kršitev je v odločbi o prekršku ugotovilo po uradni dolžnosti . Sodba tudi nima razlogov o tem, zakaj kršitelja ni spoznalo za odgovornega zaradi tega, ker ni obvestil policije, da je bil udeležen v prometni nesreči ali zakaj je ta očitek iz odločbe o prekršku štelo za nedokazan. Glede na navedeno Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo o prekršku v II. In III. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločitev.

3.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena kršitelju, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 v obravnavanem primeru ni podana. Sodišče je v obrazložitvi sodbe odgovorilo na vse relevantne navedbe kršitelja, ki jih je podal v zahtevi za sodno varstvo, iz sodbe pa tudi jasno izhaja, da je po oceni sodišča ravnanje kršitelja, ki je opisano v 3. točki izreka odločbe o prekršku, potrebno pravno opredeliti kot prekršek po desetem odstavku 135. člena ZVCP-1 in storilcu izreči nižjo globo (11. točka obrazložitve). Iz obrazložitve sodbe je nadalje moč razbrati, da je sodišče iz opisa prekrška izpustilo očitek, da „ ni obvestil policije, da je bil udeležen v prometni nesreči“ prav zaradi drugačne pravne kvalifikacije ravnanja, ki je imela za posledico, da je ta okoliščina postala pravno irelevantna, ne pa zato, ker bi ta očitek štelo za nedokazan.

5. Sodišče je torej odločbo prekrškovnega organa (po uradni dolžnosti) spremenilo, saj je presodilo, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje potrebno uporabiti drugo materialnopravno določbo zakona in posledično storilcu izreči nižjo globo. S tem, ko sodišče svoje pravne presoje, ki je v primerjavi s presojo prekrškovnega organa za kršitelja ugodnejša, ni nadalje utemeljevalo, ni moglo poseči v kršiteljeve pravice do obrazložene odločbe iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (ki predstavlja temelj zatrjevani kršitvi po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1).

6. Kolikor pa vrhovni državni tožilec s presojo sodišča ne soglaša oziroma meni, da je sodišče kršilo zakon v kršiteljevo korist, potem bi moral sodbo izpodbijati zaradi kršitve materialnih določb zakona po 4. točki prvega odstavka 156. člena. Te kršitve pa vrhovni državni tožilec v zahtevi ne uveljavlja.

C.

7. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da očitana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana, zato je zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.