Jedro

Za dokazovanje premoženjskega stanja (zatrjevanje neobstoja premoženja) bi tožnica lahko pridobila in predložila dokaze (pri tem ne gre za dokazovanje negativnih dejstev).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki jo je vložila skupaj s tožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj, o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika, št. DT 42914-1248/2012-1 07-3201-14 z dne 27. 3. 2012. Z navedenim sklepom je bilo med drugim odločeno, da se pri dolžniku A., d. o. o., opravi davčna izvršba dolžnega zneska, ki na dan 28. 3. 2012 znaša 157.229,32 EUR (1. točka izreka), in sicer z rubežem njegovih terjatev, ki jih ima do tožeče stranke (2. točka izreka), dolžniku se prepove razpolagati s to terjatvijo, dolžnikovemu dolžniku – tožeči stranki pa se naloži, da plača zarubljeni znesek dolga v višini 98.246,00 EUR na tam navedeni račun (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da tožeča stranka škode, ki bi ustrezala zahtevanim merilom, ni navedla konkretno in je tudi ni izkazala. Svojega premoženja in dohodkov ni navedla v celoti, zato ostajajo neizkazane že same navedbe o grozeči izvršbi na nepremičnino, v kateri živi, in ki naj bi po povsem splošni in nekonkretizirani navedbi ogrozila njeno preživljanje in ji s tem povzročila težko popravljivo škodo. Težko popravljiva škoda tudi ne izhaja iz same narave stvari, v primeru odprave izpodbijanega akta pa ni dvoma o obstoju pravne podlage za vračilo izterjanega zneska po določbah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

3. Tožeča stranka vlaga zoper citirani sklep pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga Vrhovnemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli odložitev izvršitve izpodbijanega akta, oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je obrazložitev sklepa nepopolna in pomanjkljiva ter brez utemeljenih razlogov. Sodišče je prezrlo, da tožeča stranka zatrjuje tudi določena negativna dejstva, ki jih že glede na njihovo naravo ni mogoče dokazovati (da sredstev v višini terjatve po izpodbijani odločbi nima, da nima osebnih dohodkov in da sredstev tudi ne more pridobiti iz drugih virov, na primer bančnega kredita zaradi svoje kreditne nesposobnosti). Sodišče se tudi ni opredelilo do predlaganih dokaznih predlogov, ni jih izvedlo, niti jih ni zavrnilo. Brez vsake utemeljene podlage je sprejelo svojo odločitev, da ni izkazana navedba o grozeči izvršbi na nepremičnino, v kateri tožeča stranka živi, in s tem povezana ogroženost preživljanja. Tudi v primeru vračila izterjanega zneska pa to ne pomeni odprave z izvršitvijo izpodbijanega akta nastale škode, saj bo preživljanje tožeče stranke še vedno ogroženo zaradi posledic izvršitve izpodbijanega akta.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka težko popravljive škode ni izkazala. Njene navedbe, da ne razpolaga s sredstvi v višini terjatve, da nima osebnih dohodkov, da si sama plačuje prispevke, da je edino vrednejše premoženje, ki ga ima, solastniški delež na nepremičnini, v kateri prebiva, in da sredstev ne more pridobiti iz drugih virov, so neizkazane. Vendar pri tem ne gre za negativna dejstva, ki jih je že glede na njihovo naravo težje dokazovati, kot sicer opozarja tožeča stranka v pritožbi.

9. V dokaznem pravu je uveljavljeno pravilo, da vsaka stranka nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist, oziroma, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore. Predmet dokazovanja pa so tudi tako imenovana negativna dejstva, natančneje trditve, da dejstva z določeno vsebino ne obstajajo. V teoriji in sodni praksi se je ustalilo stališče, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva (prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 751/2006 z dne 28. 1. 2009 in sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1154/1999 z dne 21. 2. 2001). Vendar v obravnavanem primeru ne gre za tak primer dokazovanja negativnih dejstev, ampak za dokazovanje premoženjskega stanja (zatrjevanje neobstoja premoženja), za te svoje trditve pa bi tožeča stranka lahko pridobila in predložila dokaze. Tako že iz določb Zakona o sodnih taksah ali Zakona o brezplačni pravni pomoči izhaja, kako je mogoče izkazovati premoženjsko stanje oziroma finančni položaj, zato so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da tega ni mogoče dokazovati.

10. In ker je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (6. točka obrazložitve) obrazložilo neizkazanost zatrjevane škode, so neutemeljeni tudi pritožbeni ugovori glede nepopolne oziroma pomanjkljive obrazložitve. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da so zaključki v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da težko popravljiva škoda tudi ne izhaja iz same narave stvari. Gre namreč za plačilo denarnega zneska in v primeru odprave izpodbijane odločbe zakon daje podlago za vračilo tega zneska. Namen začasne odredbe je namreč tudi v tem, da se v primeru uspeha v upravnem sporu zagotovi možnost vzpostavitve stanja, kot je bilo pred izdajo odpravljenega izpodbijanega akta, kar je tudi pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede izvedbe predlaganih dokazov. Glede na specifiko začasne odredbe (dokazovanje dejstev s standardom verjetnosti, kratek rok za izdajo začasne odredbe) mora tožeča stranka že v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjevana dejstva dokazovati z dokazili, predloženimi ob vložitvi zahteve, ki jih sodišče lahko tudi takoj preizkusi. Sodišče prve stopnje res ni posebej zavrnilo dokaznega predloga (poizvedbe pri ZZZS glede podlage zavarovanja tožeče stranke), vendar je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, da narava odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe terja hiter postopek, zato sodišče ne izvaja posebnega ugotovitvenega postopka, ampak odloča na podlagi dejstev, navedenih in verjetno izkazanih v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Zato od sodišča ni mogoče zahtevati izvedbe dokazov, ki bi potrdili (ali ne) zatrjevano verjetnost nastanka težko popravljive škode (glej npr. sklepi Vrhovnega sodišča I Up 168/2013 z dne 9. 5. 2013, I Up 28/2010 z dne 4. 2. 2010 in I Up 154/2010 z dne 27. 10. 2010 ter I Up 22/2008 z dne 24. 1. 2008).

12. Tehtanje javnega interesa je pri plačevanju davkov po presoji Vrhovnega sodišča opravil že zakonodajalec, ko je v ZDavP-2 določil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. To pomeni, da je odložitev izvršitve davčne odločbe načeloma v nasprotju z javno koristjo, ki je v tem, da se davek čimprej plača oziroma izterja. Predlagatelj začasne odredbe mora tudi zato že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe navesti razloge, okoliščine in dejstva, ki so močnejši od zakonsko izraženega javnega interesa - to je poplačila davščin (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 32/2011 z dne 13. 1. 2011).

13. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev, da tožeča stranka škode, ki jo kot težko popravljivo zatrjuje, ni izkazala, pravilna in na zakonu utemeljena, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

14. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).