Jedro

2.c) Sklepno:Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožnikov v celoti ugodilo in odločbo sodišča prve stopnje v točki III izreka spremenilo tako, da je znesek v višini 8.998,41 EUR nadomestilo z zneskom v višini 58.416,21 EUR (358. člen ZPP), točko IV izreka odločbe sodišča prve stopnje pa razveljavilo. V nadaljevanju je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi točko V izreka odločbe sodišča prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje meritorno odločiti še o tožbenem zahtevku na ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe z dne 24. 9. 2008.

, iz navedenega priporočila namreč izhaja (le), da se nacionalnim nadzornim organom in državam članicam priporoča, da od finančnih institucij zahtevajo, da posojilojemalcem dajo ustrezne informacije o tveganjih pri dajanju posojil v tujih valutah, ki bi morale posojilojemalcem zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Konkretnega načina pojasnila priporočilo ne opredeljuje. To je tudi razumljivo, saj gre za mehko, nezavezujoče pravo, ki državam priporoča, svetuje in jih neobvezujoče usmerja ter jim tako pušča manevrski prostor, ali (in na kakšen način) bodo formalizirale način pojasnilne dolžnosti (primerjaj peti odstavek 288. člena Pogodbe o delovanju EU). Ni pa mogoče mimo tega, da priporočilo govori (le) o informaciji o vplivu velike depreciacije domače valute na anuitete, zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da bi morala toženka napraviti tudi simulacije o vplivu minimalnih tečajnih sprememb. Uporaba omenjenih priporočil na pravno zavezujoč način bi namreč nasprotovala ustavni prepovedi povratne veljavnosti predpisov (155. člen Ustave RS). Gre namreč za priporočilo iz leta 2011, medtem ko je bila sporna kreditna pogodba sklenjena leta 2007.

Jedro

15.V tej zvezi sodišče druge stopnje v luči pritožbene graje pojasnjuje še, da v danem primeru ničen pogodben pogoj - valutna klavzula, ne temelji na obveznem (kongentnem) zakonu ali predpisu, kot to zmotno meni pritožba, saj ne ZVPot ne ZPotK ne določata, da morajo potrošniški krediti vsebovati valutno klavzulo. V času sklenitve spornih kreditnih pogodb veljavni materialnopravni predpisi (Zakon o deviznem poslovanju (v nadaljevanju: ZDP), ZPotK in OZ) so namreč dovoljevali bodisi sklenitev kreditne pogodbe v domači (nacionalni) valuti, bodisi sklenitev kreditne pogodbe z valutno klavzulo ali sklenitev čistega deviznega kredita. Posledično uporaba Direktive 93/13/EGS oziroma njenih v ZVPot implementiranih določb ni izključena, kot to zmotno meni pritožba. Na tem mestu sodišče druge stopnje še dodaja, da je med pravdnima strankama sicer nesporno, da sta sklenili kreditno pogodbo z valutno klavzulo, kljub temu pa je sodišče prve stopnje nasprotno presodilo, da v primeru kreditne pogodbe z dne 26. 9. 2007 šlo za čisti devizni kredit, kar pa za odločitev v zadevi niti ni bistveno. Kot je namreč to pojasnilo že Vrhovno sodišče RS, zaradi bistveno enakega namena kreditne pogodbe z valutno klavzulo in kreditne pogodbe v tuji valuti in zaradi bistveno podobnega položaja, v katerem so se v obeh primerih po spremembah vrednosti CHF znašli posojilojemalci, veljajo glede presoje (ne)poštenosti pogodbenih pogojev v obeh primerih enaki kriteriji. Namen valutne klavzule in namen sklenitve posla v tuji valuti je namreč v bistvenem enak, saj postane obveznost posojilojemalca odvisna od gibanja tečaja tuje valute.

O stroških pravdnega in pritožbenega postopka:

6.) ni določal. V tej zvezi pritožba navaja, da navedena Direktiva sama po sebi ne more ustvarjati obveznosti za posameznika in se torej nanjo ni mogoče sklicevati v sporu med posamezniki, saj direktive nimajo neposrednega učinka v horizontalnih razmerjih. Nasprotno stališče bi bilo namreč v nasprotju s Pogodbo o delovanju Evropske Unije (v nadaljevanju: PDEU). V tej zvezi toženka še dodaja, da navedena direktiva v skladu z drugim odstavkom 1. člena ne velja za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih, kot je to v danem primeru. V zvezi s sodbami Sodišča EU, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, izpostavlja še, da obveznost lojalne razlage ni absolutna, ampak je omejena s splošnimi pravnimi načeli, kot sta načeli pravne varnosti in prepovedi retroaktivne veljavnosti, zato predmetno načelo ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava "contra legem". Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da ne ZVPot ne Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju: ZPotK) nimata določb, ki bi dopuščale retroaktivno uporabo lastnih členov, sodišče prve stopnje pri presoji ne bi smelo upoštevati kriterijev, ki jih je izoblikovalo Sodišče EU po sklenitvi spornih kreditnih pogodb. Prav tako se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo tudi na priporočilo Evropskega odbora za sistemska tveganja (v nadaljevanju: ESRB), katerega sodišče EU ni povzelo v izrek svojih odločb, zato ne gre za del razlage zgoraj navedene Direktive, saj razlago prava EU predstavljajo zgolj izreki sodb Sodišča EU. Navedeno priporočilo tako v skladu z 288. členom PDEU ne predstavlja zavezujočega pravnega vira, kot je to v dosedanji sodni praksi že pojasnilo Vrhovno sodišče RS. K temu pritožba še dodaja, da so bili naslovniki priporočila ESRB države članice in njihovi nacionalni nadzorni organi, ki bi morali priporočila ESRB ustrezno implementirati v nacionalni pravni red, ne pa zasebni subjekti, kot je toženka. RS pa ukrepov iz navedenega Priporočila v predvideni časovnici in z ZPotK-2 ni implementirala, zato ga sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti pri presoji veljavnosti pogodbenih pogojev. Prepoved retroaktivne veljavnosti pravnih predpisov in načelo pravne varnosti bi namreč obšli, če bi z retroaktivno razlago zakonov vanje vnašali rešitve, ki bi imele retroaktivne posledice. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane odločbe do citiranih navedb toženke sploh ni opredelilo, kar predstavlja kršitev toženkine pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Z izpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje je kršena tudi toženkina pravica do varstva lastnine iz 33. člena Ustave RS in 1. člena Prvega protokola k EKČP, saj varstvo lastnine med drugim zajema tudi terjatve, torej premoženjske pravice upnika v razmerju do dolžnika, ki naj opravi določeno izpolnitev. Posledično je bila kršena tudi toženkina pravica do mirnega uživanja premoženja ter načela vladavine prava, pravne varnosti in zakonitosti, kakor tudi 7. člen EKČP (ni kazni brez zakona). V nadaljevanju pritožba navaja, da je ZPotK specialnejši predpis v primerjavi z ZVPot, zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbe ZPotK, ki sankcijo ničnosti določajo zgolj za pogodbeno določilo, ki bi v škodo potrošnika razveljavilo ali spremenilo katerokoli določbo tega zakona. V tej zvezi pritožba dodaja, da sta sporni kreditni pogodbi vsebovali vse obvezne sestavine po 7. členu ZPotK, saj sta v 12. členu vsebovali tudi opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zenski posameznih mesečnih plačil, kar dokazuje, da je toženka veliko pozornost posvečala ravno informiranju kreditojemalcev glede valutnega tveganja. Posledično je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da toženka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti in je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Toženka je namreč svojo pojasnilno dolžnost, kot jo je določal tedaj veljavni ZPotK, v celoti izpolnila, pri čemer bi se morala tožnika, kot povprečno skrbna kreditojemalca zavedati tveganj, ki jih s tako pogodbo prevzemata, saj sta bila sposobna oceniti ekonomske posledice sklenitve pravnega posla v tuji valuti. Iz izpovedi tožnikov namreč izhaja, da sta bila sprva nekoliko skeptična do kredita vezanega na CHF, kar že v osnovi pomeni, da sta se zavedala valutnega tveganja. Da je toženka kreditojemalce opozarjala na valutno tveganje pa izhaja tudi iz pisnih izjav prič I. M., B. V. in K. G. V zvezi z (ne)poštenostjo pogodbene pogoja pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem naj bi se kazalo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank in dodaja, da sklenitev aleatorne pogodbe ni nedopustna, četudi bi bilo tveganje precejšnje ali neobvladljivo, kot to izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 849/2017 z dne 9. 5. 2018. Sodišče prve stopnje se je pri presoji (ne)poštenosti pogodbene pogoja sicer sklicevalo na sodbo Sodišča EU v zadevi C-609/19 in pridruženih zadevah C-776/19 do C-782/19, pri čemer pa je spregledalo, da je šlo v navedenih zadevah za povsem drugačno dejansko stanje, in sicer produkt "Helvet Immo", ki pa je precej bolj kompleksen produkt v primerjavi s spornima kreditoma. K temu pritožba dodaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je zastaranje začelo teči šele leta 2015 in izpostavlja, da sta se tožnika že leta 2011 zavedala prve večje spremembe menjalnega tečaja EUR / CHF, na kar pa se nista odzvala, zato je njun tožbeni zahtevek v celoti zastaral. Začetka teka zastaranja namreč ni mogoče presojati subjektivno, saj bi lahko to tek zastaralnega roka odložilo v nedogled. Tek zastaralnega roka je tako potrebno vezati na skrbno ravnanje stranke in ga presojati objektivno. Nazadnje pritožba v zvezi s kondicijskim zahtevkom še navaja, da sta pravdni (pogodbeni) stranki sklenili dolgoročni stanovanjski kredit z valutno klavzulo, zato bi moralo sodišče prve stopnje, v skladu z načelom monetarnega nominalizma, kondicijski zahtevek presojati v CHF in ne v EUR, pri tem pa upoštevati tudi, da sta bila tožnika obogatena zaradi koristi, ki sta jih imela na podlagi izposojenih denarnih sredstev. Prejeti kredit sta namreč porabila za izgradnjo stanovanjske hiše, ki je v obdobju od leta 2007 do danes za cca. 80% povečala svojo vrednost. V posledici pritožbe zoper glavno stvar toženka izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

V posledici spremembe točke III in razveljavitve točk IV in V izreka odločbe sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških predmetnega pravdnega postopka, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločitev (tretji in četrti odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

1.d) O ničnosti kreditne pogodbe z dne 26. 9. 2007

V nadaljevanju pritožba prav tako utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožnika nimata pravnega interesa oziroma pravne koristi za uveljavljanje ničnosti sporne Kreditne pogodbe z dne 24. 9. 2008, ker je bila ta pred vložitvijo obravnavane tožbe že v celoti poplačana s Kreditno pogodbo z dne 22. 9. 2015.

1Uradni list RS, št. 20/98, 25/98, 23/99 - ZSVP, 110/02, 51/04, 46/06 - odl. US, 114/06 - ZUE, 126/07, 86/09, 78/11, 38/14, 19/15, 55/17 - ZKolT, 31/18, 49/20 - ZIUZEOP, 130/22.

1.b)O pojasnilni dolžnosti

2Pravo EU izhaja iz visokega varstva potrošnikov (38. člen Listine EU o temeljnih pravicah), pri čemer se navedeno varstvo povezuje z zavezanostjo socialnemu tržnemu gospodarstvu, ki je usmerjeno v socialni napredek (člen 3(3) Pogodbe o Evropski Uniji - PEU).

7.Tožnika se v odgovoru na pritožbo toženke zavzemata za zavrnitev le - te kot neutemeljene, vse s stroškovno posledico za toženko.

28.Sankcije zaradi kršitve po slovenskem pravu in pravu EU so različne. Pravo EU določa sankcijo, da nepošteni pogoj ne zavezuje (člen 6(1) Direktive 93/13/EGS), slovenski zakonodajalec pa je določil sankcijo ničnosti (23. člen ZVPot). Nepoštenega pogoja, ki krši minimalni standard po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče ne sme spreminjati oziroma prilagajati na dopustno mero, kar sicer na podlagi splošnega predpisa omogoča slovenska ureditev instituta delne ničnosti (88. člen OZ). Sodišče EU je pojasnilo, da sme nacionalno sodišče prilagoditi nepošteni pogodbeni pogoj le, če gre za kršitev nacionalnega prisilnega predpisa, ne pa, če gre hkrati tudi za nepošteni pogoj v skladu z merili Direktive 93/13.

3SEU C-125/18, Gomez del Moral Guasch, kjer se je sklicevalo na zadevo Caja de Ahorros.

Izrek

16.Sodišča prve stopnje je pravilno presodilo, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena (četrti odstavek 22. člena ZVPot).

4SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor.

5O neustreznem sklicevanju neposredno na Direktivo 93/13 v slovenski sodni praksi glej Weingerl, P., navedeno delo.

29.Sodišče EU je namreč zavzelo stališče, da prilagoditev (na primer delna ničnost) nepoštenega pogodbenega pogoja ni dovolj učinkovita, da bi odvrnila ponudnika od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev (člen 7(1) Direktive 93/13).

8.Pritožba tožnikov je utemeljena. Pritožba toženke je neutemeljena.

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v točkah I in II izreka potrdi.

6Res je, kot to izpostavlja pritožba, da je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijane odločbe zapisalo, da pravno podlago za razsojo v predmetni zadevi predstavlja tudi Direktiva 93/13/EGS, vendar se v nadaljnji obrazložitvi odločbe sodišče prve stopnje nanjo ni neposredno sklicevalo, ampak je kot materialnopravno podlago svoje odločitve uporabilo določbe ZVPot, ki je navedeno direktivo implementiral, določbe tega zakona pa je pravilno razlago v luči ciljev predmetne Direktive.

17.Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila. Navedena dolžnost banke je vezana na standard povprečnega potrošnika in ni drugačna, četudi bi imel potrošnik sam višjo raven strokovnega znanja.

7SEU C-618/10, Banco Espanol de Crédito, 39. točka obrazložitve; SEU Banif Plus Bank, C-472/11, 19. točka obrazložitve

30.Pogodba mora praviloma obstajati še naprej brez kakršne koli druge spremembe, razen tiste, ki izhaja iz odprave nepoštenih pogojev, če je tak nadaljnji obstoj pogodbe v skladu s pravili nacionalnega prava pravno mogoč (člen 6(1) Direktive 93/13), kar je treba preveriti v skladu z objektivnim pristopom.

8Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 197/2018 z dne 20. 12. 2018.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se:

ZPP v drugem odstavku 350. člena v zvezi z 366. členom določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno oziroma nepopolno pa je gotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te odločbe.

18.Upoštevajoč obrazloženo in skopo besedilo 12. člena sporne kreditne pogodbe z dne 26. 9. 2007, iz katerega izhaja zgolj, "da se kreditojemalec zaveda in banki potrjuje, da izključno sam v celoti prevzema tečajno tveganje, ki lahko nastopi zaradi nihanja tečaja in/ali nihanja referenčne obrestne mere ter da se zaveda, da je zaradi morebitnih tržnih razmer, ki so odvisne od razmer na trgih denarja in valut, gibanja obrestnih mer, razmer na trgih kapitala in drugih dejavnikov, izpostavljen valutnemu tveganju, tveganju sprememb obrestne mere in ostalim tveganjem", ni mogoče zaključiti, da je toženka ustrezno opravila svojo pojasnilno dolžnost.

9SEU C-186/16, Andriciuc, točke 56-58 obrazložitve. O pojasnilni dolžnosti glej tudi SEU C-776/19 do C-782/19, BNP Paribas Personal Finance.

31.V obravnavani zadevi bi odstranitev nepoštenega pogodbenega določila, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti, spremenila naravo kreditne pogodbe, s čimer niso izpolnjeni pogoji, da bi ta lahko ostala še naprej v veljavi brez nepoštenega pogoja. V slovenski ureditvi tudi ni dispozitivnih določil (veljavnih v času sklenitve obravnavane kreditne pogodbe), ki bi lahko nadomestila nepošteni pogoj, kar je sicer le izjemoma dopustno. Sodišče EU je tudi zavrnilo možnost, da bi nacionalno sodišče s konkretizacijo nacionalnih splošnih načel nadomestilo neustrezno vsebino nepoštenega pogoja. Potrošnik bi lahko ohranil v veljavi obravnavano kreditno pogodbo le, če bi se odpovedal varstvu pred nepoštenim pogojem, vendar v obravnavani zadevi ni dvoma, da tožnika ves čas nasprotujeta kreditni pogodbi prav s sklicevanjem na varstvo pred nepoštenimi pogoji.

10VSRS Sklep II Ips 137/2018, v katerem se Vrhovno sodišče sklicuje na člen 2 Direktive 93/13 in SEU C-110/14, Costea.

-znesek v točki III izreka odločbe sodišča prve stopnje v višini 8.998,41 EUR nadomesti z zneskom v višini 58.416,21 EUR;

11VSRS sodba II Ips 8/2022.

19.Za bančno področje je namreč značilna informacijska asimetrija. Med tem, ko banka na tem področju nastopa kot strokovnjak, potrošniki praviloma nimajo posebnih znanj in izkušenj pri sklepanju bančnih poslov. Posledično zgolj laično zavedanje tožnikov, da lahko pride do nihanja tečaja, kot tudi dejstvo, da so uslužbenci toženke tožnika pavšalno opozorili, da lahko pride do nihanja tečaja CHF, ob upoštevanju dejstva, da sta bila tožnika kreditno sposobna samo za pridobitev kredita v CHF, ni dovolj. Tožnika bi namreč morala prejeti konkretna in vsebinsko jasna pojasnila o intenzivnosti tveganja; torej o neomejenem, nepredvidljivem in potencialno neobvladljivem tveganju zelo velike izgube. Ustrezna bi bila konkretna pojasnila, kako lahko zelo veliko povišanje tečaja, v povezavi z obrestnim tveganjem, vpliva na višino odplačila kredita v domači valuti za obravnavano kreditno pogodbo. Šele tovrstna pojasnila bi omogočala oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic sklenjene pogodbe. Tožnika pa na podlagi danih pojasnil nista bila poučena, da sprejemata neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da sta neomejeno prepuščena zakonitostim trga, kar ima lahko zanju tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti.

1. O pritožbi tožene stranke:

32.Po pojasnjenem zaradi ničnosti nepoštenega pogodbenega pogoja preostane le sankcija ničnosti celotne kreditne pogodbe. Ker je podana ničnost kreditne pogodbe in s tem tudi akcesorne pogodbe o ustanovitvi hipotekarnega zavarovanja, je podan tudi zakonski razlog za neveljavnost in izbris hipoteke iz zemljiške knjige (neveljavnost zemljiškoknjižnega dovolila zaradi ničnosti zavarovalnega posla, 2. točka prvega odstavka v zvezi s 1. točko drugega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju: ZZK-1).

12SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor, 28. točka obrazložitve.

-točke IV, V in VI izreka odločbe sodišča prve stopnje se razveljavijo in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13VSRS sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve.

20.Kot namreč izhaja iz skladnih izpovedb obeh tožnikov, jima je bančna uslužbenka I. M. zagotovila, da je kredit v CHF ugodnejši, ker je vezan na LIBOR in ne na EURIBOR, pri čemer jima je zatrdila, da sta obe valuti stabilni in da do nihanj sicer bo prihajalo, vendar ne v večjem razponu. Imenovana jima je tudi zagotovila, da imata tekom odplačevanja opcijo, da kredit konvertirata v EUR in ga naprej odplačujeta v domači valuti, kar pa se ni uresničilo, saj takšno določilo v sporni kreditni pogodbi z dne 26. 9. 2007 ni bilo zapisano. Izkušnjo tožnikov so potrdile tudi priče D. T., I. M., B. V., K. G., I. M., M. K. in V. P. G., ki so skladno izpovedale, da je toženka podala le skope informacije o valutnem tveganju, brez kakršnih koli prikazov gibanja menjalnega tečaja in z zagotovilom, da gre za varen kredit s stabilno valuto, kot to podrobneje izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Nenazadnje o tedanji praksi toženke priča tudi letak "Odmerite si svoj dom" (priloga spisa A21), ki je bil v času sklepanja spornih kreditov v tuji valuti na voljo v prostorih toženke in ki poudarja le ugodnosti kredita v CHF, pri tem pa ne omenja nobenih nevarnosti za kreditojemalce, kot je to pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje. Glede na skladnost zgornjih dokazov, sprejeta stališča ne moreta omajati pisni izjavi prič M. P. in I. G., ki sta bili v času sklenitve sporne kreditne pogodbe z dne 26. 9. 2007 zaposleni pri toženi stranki in na kateri se sklicuje pritožba, saj sta slednji v nasprotju z izpovedbami prič B. V., K. G., I. M., M. K. in V. P. G., ki so prav tako (bile) zaposlene pri toženki in ki so izpovedale diametralno nasprotno od imenovanih prič, in sicer, da strankam ni bilo predstavljeno, kako bodo spremembe na menjalnem tečaju vplivale na konkretno kreditno pogodbo, niti ob manjših, niti ob večji spremembi menjalnega tečaja, temveč jim je bilo predstavljeno zgolj to, kako bo v času sklenitve kreditne pogodbe na anuiteto in skupni znesek kredita vplivala sprememba obrestne mere. Informativne mesečne anuitete pa so izračunali po takrat veljavnem tečaju, kar je nakazovalo, da bodo obroki enaki. Pri tem pa so poudarjali stabilnost obeh valut in se v napovedi prihodnjega gibanja menjalnega tečaja niso spuščali, kot je to podrobneje obrazložilo že sodišče prve stopnje.

14SEU C-415/11, Aziz, 69. točka obrazložitve, ponovljeno v SEU C-186/16, Andriciuc.

33.V nadaljevanju pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo kršilo tudi toženkino pravico do varstva lastnine iz 33. člena Ustave RS in 1. člena Prvega protokola k EKČP ter toženkino pravico do mirnega uživanja premoženja. V skladu z načelom "nemo auditur propriam turpitudinem allegans", se namreč nihče ne more sklicevati na svoje nezakonito ravnanje in od njega ne more imeti gospodarske koristi (na primer obresti, valorizacija).

1.a) Materialnopravna podlaga

15Tako tudi VSRS sodba II Ips 8/2022, 54. točka obrazložitve.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

16Sorodno že VSM sodba in sklep I Cp 889/2020.

34.Nenazadnje pritožba neutemeljeno navaja še, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo načelo monetarnega nominalizma (371. člen OZ), ki določa, da če je predmet obveznosti vsota denarja, mora dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost, če se upnik in dolžnik v skladu z zakonom ne dogovorita drugače. Kot že rečeno je med pravdnima strankama nesporno, da je bil sporni kredit z dne 26. 9. 2007 tožnikoma izplačan v EUR, zato je sodišče prve stopnje kondicijski zahtevek pravilno presojalo in odmerilo v EUR in ne v CHF. Pri tem sodišče prve stopnje pravilno tudi ni upoštevalo koristi, ki sta jih imela tožnika od izposojenih denarnih sredstev. V skladu s sodno prakso Sodišča EU namreč kreditna institucija od potrošnika pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Glede na navedeno je toženkin ugovor na zmanjšanje vrnitvenega zahtevka na račun koristi od uporabe denarja neutemeljen. S tem je dosežen odvračalni učinek in ostali cilji Direktive.

21.V tej zvezi pritožba neutemeljeno navaja še, da toženka kot banka ni mogla konkretno napovedati gibanja tečaja. Ne gre za vprašanje, ali je toženka kot banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti švicarskih frankov, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Tudi če banke niso vedele, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedale oziroma bi se vsaj morale zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje. Takega pojasnila tožnika v obravnavani zadevi s strani toženke nista prejela.

17VSRS sodba II Ips 8/2022.

Obrazložitev

18Glej sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018.

9.Uvodoma pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje Direktivo 93/13/EGS in odločbe Sodišča EU zmotno uporabljalo kot neposreden vir prava in toženki naložilo obveznosti, ki jih v času sklenitve spornih kreditnih pogodb veljavni ZVPot ni določal ter da Direktiva 93/13/EGS v danem primeru ni uporabljiva, saj v skladu s členom 1(2) ne velja za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih, kot je to v danem primeru.

1.e) Sklepno:

19SEU C-618/10, Banco Espanol de Credito, točke 67-73 obrazložitve.

22.Zaradi neustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti sta tako tožnika pri sklepanju kreditne pogodbe ostala v informacijsko podrejenem položaju in nista mogla sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto. Posledično banka ni ravnala v dobri veri.

20SEU C-482/13, C-484/13, C-485/13 , C-487/13, Unicaja Banco in SEU C-118/17, Dunai.

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo ugotovilo, da so Notarski zapis opr. št. SV X z dne 26. 9. 2007, Kreditna pogodba z dne 26. 9. 2007, Pogodba o zastavi nepremičnin št. Y z dne 26. 9. 2007 in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 26. 9. 2007, nični (točka I izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotovilo še, da je vknjižba hipoteke pod ID pravice .. pri nepremičnini zemljiška parcela ID znak: parcela 2351/2, k.o.... ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi Notarskega zapisa M. Š. iz P. opr. št. SV X z dne 26. 9. 2007 za terjatev v višini glavnice 116.000,00 CHF, z datumom dospelosti 28. 9. 2007, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti navedenega notarskega zapisa, neveljavna in se izbriše (točka II izreka). Posledično je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnikoma) plačati znesek 8.998,41 EUR (točka III izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek do zahtevanega zneska v višini 68.467,01 EUR zavrnilo (točka IV izreka). Nazadnje je sodišče prve stopnje odločilo še, da se tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe z dne 24. 9. 2008, zavrže (točka V izreka) in da sta tožnika dolžna toženki v roku 15 dni od prejema odločbe povrniti pravdne stroške v višini 1.259,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka VI izreka).

21SEU C-618/10, Banco Espanol de Credito.

36.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo točki I in II izreka izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10.Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so nepošteni pogodbeni pogoji in sankcija ničnosti opredeljeni v 23. členu ZVPot, pri čemer so v prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno opredeljeni podrobnejši elementi. Pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljena v škodo potrošnika ali (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali (4) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Zakonodajalec je zahteval, da so pogodbeni pogoji jasni in za nejasne pogoje določil, da se morajo razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot).

1.c)Glede nepoštenosti pogodbenega pogoja vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank

22SEU C-421/14, Banco Primus, 71. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.

2.Zoper citirano odločbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

23SEU C-453/10, Pereničova, 32. točka obrazložitve.

2. O pritožbi tožeče stranke:

24SEU C-26/13, Kasler, točke 82-84 obrazložitve.

23.Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto. Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.

11.Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec v slovenski pravni red prenesel zgoraj navedeno Direktivo 93/13/EGS, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13/EGS), pri čemer se zahteva tudi jasnost pogojev (člen 5 Direktive 93/13/EGS). Po direktivi, izpolnjena zahteva jasnosti, preprečuje presojo poštenosti pogoja, če se ta nanaša na glavni predmet pogodbe in ustreznost med ceno in plačilom za storitve ali blago (člen 4(2) Direktive 93/13/EGS).

3.Tožnika izpodbijata III., IV., V. in VI. točko izreka citirane odločbe sodišča prve stopnje, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico za toženko.

25SEU C-260/18, Dziubak, točke 59-62 obrazložitve. V slovenskem prevodu je napaka v 62. točki obrazložitve in 3. točki izreka. V poljski različici (jezik postopka) in drugih prevodih je navedeno, da nadomestitev ni skladna z direktivo, kar izhaja iz predhodne obrazložitve.

2.a) O višini kondicijskega zahtevka po kreditni pogodbi z dne 26. 9. 2007

26Prav tam, 53. točka obrazložitve.

24.Izostanek ustreznih pojasnil glede valutnega tveganja ustvarja napačno predstavo o bistvenih sestavinah pogodbe, vezane na tujo valuto, ki so v obravnavani zadevi opredeljene tako, da vključujejo tudi morebitna zelo velika nihanja tečaja in s tem tudi možnost zelo velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Pri kreditih, vezanih na tujo valuto, ob neustrezni pojasnilni dolžnosti praviloma gre za nepošten pogodbeni pogoj, ker banka ne ravna v dobri veri, to je transparentno.

27SEU C-520/21, točka 81 obrazložitve.

4.Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da gre pri Kreditni pogodbi z dne 26. 9. 2007 za čisti devizni kredit, saj sta tožnika iz naslova navedene kreditne pogodbe od toženke prejela nakazilo 116.000,00 CHF, zaradi česar je toženka dolžna tožnikoma plačati zgolj znesek v višini 8.998,41 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno presodilo, da sta tožnika iz naslova navedene kreditne pogodbe prejela nakazilo kredita v CHF. Med pravdnima strankama je namreč nesporno, da predmetni kredit ni bil izplačan v CHF in da sta tožnika dejansko prejela nakazilo v višini 69.544,36 EUR, pri čemer sta do dne 20. 1. 2023 toženki odplačala že 127.960,57 EUR kredita, zaradi česar jima je slednja dolžna povrniti preplačilo kredita v višini 58.416,21 EUR. Nenazadnje pa je z vidika presoje za konkretni spor relevantnih vprašanj nebistveno, ali gre v dani zadevi za devizni kredit ali kredit z valutno klavzulo, kot je to že pojasnilo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr, št. II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018 in kot to izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1592/2017 z dne 9. 5. 2018. V tej zvezi pritožba še dodaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in neutemeljeno uporabilo načelo monetarnega nominalizma, ki ga je pristransko uporabilo zgolj za plačilo, ki sta ga tožnika iz naslova kreditne pogodbe prejela od toženke, ne pa tudi za plačila, ki jih je slednja v obliki mesečnih anuitet prejela od tožnikov. Slednje je tudi v nasprotju z odločbo Sodišča EU v zadevi C-520/21 z dne 15. 6. 2023. V zvezi z višino tožbenega zahtevka pritožba še dodaja, da sta tožnika upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska od vložitve tožbe dalje. V nadaljevanju pritožba izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika nimata pravnega interesa za ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe z dne 24. 9. 2008 in navaja, da je pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazan že s podanim kondicijskim zahtevkom na vračilo 10.050,80 EUR, za katerega je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da ni zastaran. Nazadnje pritožba izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in opozarja na očitno pisno napako v VI. točki izreka izpodbijane odločbe, kjer je sodišče prve stopnje zapisalo, da sta tožnika dolžna toženki povrniti pravdne stroške, čeprav iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja diametralno nasprotno. V posledici pritožbe zoper glavno stvar tožnika izpodbijata tudi višino priznanih in odmerjenih pravdnih stroškov.

12.V skladu z načelom minimalne harmonizacije lahko države članice zagotovijo višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU (8. člen Direktive 93/13/EGS). Sodišče EU je zavzelo stališče, da je v prosti presoji države članice, ali bo uveljavila višjo stopnjo varstva potrošnikov s tem, da ne bo prenesla v svojo ureditev omejitve iz člena 4(2) Direktive 93/13/EGS, ki preprečuje presojo nepoštenosti jasnih pogodbenih pogojev. Tedaj obveznost jasnosti (transparentnosti) pogodbenega pogoja sicer še vedno obstoji, a kot splošna zahteva in ne omejitev preizkusa nepoštenosti. Sodišče EU je tudi pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13/EGS tudi slovenska ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča, da je izpolnjen le eden od njiju.

37.Pritožba utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje pri presoji višine kondicijskega zahtevka po Kreditni pogodbi z dne 26. 9. 2007 neutemeljeno upoštevalo prejeto korist tožnikov v CHF na dan izdaje sodne odločbe po srednjem tečaju BS (EUR/CHF 0,9751). Kot je namreč to že pojasnjeno zgoraj, je med pravdnima strankama nesporno, da v danem primeru ne gre za čisti devizni kredit, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje, temveč za kredit z valutno klavzulo. Namreč kljub temu, da sta tožnika kredit najela v CHF, jima je bil ta izplačan v EUR in tudi mesečne anuitete kredita sta dejansko odplačevala v EUR, ki so bili nato preračunani v CHF. Upoštevajoč navedeno in določbo prvega odstavka 87. člena OZ, v skladu s katero mora, če je pogodba nična, vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji višine kondicijskega zahtevka upoštevati tisto denarno enoto, na katero se je dejansko glasila obveznost, torej EUR. V pravu neupravičene obogatitve je namreč trenutek, relevanten za določanje obsega restitucijske obveznost, praviloma trenutek neupravičenega prejema koristi, kar pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za "de facto" valorizacijo izplačanega kredita na dan izdaje izpodbijane odločbe, saj je s tem dejansko zaobšlo vsa izhodišča in načela, ki jih je Sodišče EU zavzelo v Odločbi C-520/21 Bank M., in sicer da kreditna institucija od potrošnika pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Pojasnilo je, da bi to nasprotovalo odvračalnemu učinku Direktive in da takšnega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvami bank, da bi potrošnik v takšnem primeru prejel "brezplačno" posojilo ali da bi bila s tem ogrožena stabilnost finančnih trgov.

28SEU C-698/18 in C-699/18.

29Tako tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 14/2020, II Ips 67/2021 in II Ips 68/2023.

25.Sodišče druge stopnje je glede avtonomnega pravnega pojma dobre vere, ki je pojmovno soroden slovenskemu načelu vestnosti in poštenja, tudi upoštevalo razlago Sodišča EU, da je pri presoji dobre vere ponudnika pomembno, ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik naveden pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Navedena merila so objektivna in vezana na dolžno ravnanje profesionalno skrbnega ponudnika. Sodišče potemtakem presodi ali bi povprečen potrošnik, ki bi bil v enakopravnem položaju z banko in imel tudi dejanski vpliv na oblikovanje vsebine pogodbenih pogojev, pristal na s strani banke vnaprej pripravljeno vsebino pogodbenega pogoja. Povprečen potrošnik tako utemeljeno pričakuje omejeno aleatornost kreditne pogodbe vsaj v delu, ki ni odvisen od njegove kreditne sposobnosti, torej da ne bo njegova obveznost odplačila v domači valuti, enostransko povsem prepuščena denarnemu in valutnemu trgu (tožnika nista bila izpostavljena le neobičajnemu, nepredvidljivemu, zelo velikemu valutnemu tveganju, ampak tudi obrestnemu tveganju zaradi vezanosti na medbančno obrestno mero LIBOR).

5.4. Toženka se v odgovoru na pritožbo tožnikov zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene, vse s stroškovno posledico za tožnika.

30Odločba C-520/21 Bank M.

2.b) O pravnem interesu za uveljavljanje ničnosti Kreditne pogodbe z dne 24. 9. 2008

13.Glede na pojasnjeno se je sodišče prve stopnje pri presoji pravilno oprlo na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13/EGS, ki ni neposredno uporabna, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. Ob izhodišču pojasnjene minimalne harmonizacije pa je sodišče prve stopnje v skladu z načelom lojalne razlage utemeljeno sledilo tudi razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava EU, kot jih je podalo Sodišče EU. Razlaga evropskega prava, ki jo v svojih odločbah poda Sodišče EU, ima namreč precedenčno pravno naravo in je formalni pravni vir z učinkom "erga omnes" in "ex tunc", kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zato so vse pritožbene navedbe v smeri, da je sodišče prve stopnje pri presoji neutemeljeno upoštevalo kriterije, ki jih je izoblikovalo Sodišče EU po sklenitvi spornih kreditnih pogodb, neutemeljene.

Zveza:

26.Pri tem ni odločilno, da je po slovenski pravni ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek 372. člena OZ), kot to izpostavlja pritožba, vendar takšno pogodbeno določilo ne sme biti v nasprotju z zakonom (ZVPot). V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF tako, da je potrošnik (tožnika) v celoti prevzel zelo veliko in nepredvidljivo valutno tveganje, banka pa le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika (tožnika), kar je v nasprotju z načelom dobre vere, saj je bilo vzpostavljeno znatno neravnotežje med pogodbenima strankama, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, saj je toženka kot strokovnjak morala upoštevati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

Listina evropske unije o temeljnih pravicah - člen 38 Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 1, 6, 7

6.5. Toženka izpodbija I., II., III. in IV. točko izreka citirane odločbe sodišča prve stopnje, in sicer prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico za tožnika.

39.V nadaljevanju pritožba prav tako utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožnika nimata pravnega interesa oziroma pravne koristi za uveljavljanje ničnosti sporne Kreditne pogodbe z dne 24. 9. 2008, ker je bila ta pred vložitvijo obravnavane tožbe že v celoti poplačana s Kreditno pogodbo z dne 22. 9. 2015.

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 8

14.Kot temeljno izhodišče razlage sodišče druge stopnje upošteva, da je varstvo potrošnikov tako po pravu EU, kot po nacionalnem slovenskem pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama.

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 33, 155 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1 Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 87, 88, 371, 372 Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 243, 243/2, 243/2-1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 181, 181/3, 358

27.Nazadnje sodišče druge stopnje v okviru pritožbene graje pojasnjuje še, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer res zmotno sklicevalo tudi na priporočilo Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB), kar pa za odločitev v zadevi ni bistveno. Kot je namreč to pojasnilo že Vrhovno sodišče RS,

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje Direktivo 93/13/EGS in odločbe Sodišča EU neutemeljeno uporabljalo kot neposreden vir prava in toženki naložilo obveznosti, ki jih v času sklenitve spornih kreditnih pogodb veljavni Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot

40.Sodišče prve stopnje namreč spregleda, da sta tožnika skupaj z vložitvijo tožbe na ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe z dne 24. 9. 2008 vložila tudi kondicijski zahtevek na vračilo preplačanih 10.050,80 EUR (38.018,48 EUR - 27.967,68 EUR), zato imata v skladu s tretjim odstavkom 181. člena ZPP pravico uveljavljati t.i. vmesni ugotovitveni zahtevek. Če je namreč odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, lahko tožeča stranka poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja oziroma ne obstaja, če je sodišče, pred katerim teče pravda, zanj stvarno pristojno in če je za odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka. Posledično je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek iz tega naslova (točka IV izreka odločbe sodišča prve stopnje).

Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) - člen 288, 288/5

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.