Jedro

V primeru obstoja dogovora in s tem obstoja pravnoposlovne podlage za dolg tožnice do toženca bi odpadla presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene pridobitve oziroma 191. člena OZ, ki jo je opravilo prvostopenjsko sodišče. Zato je treba najprej ugotoviti (ne)obstoj zatrjevanega dogovora.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi v I. in III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 21.748,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2002 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, v preostanku (za 1.787,91 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.747,07 EUR.

2. Toženec vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Toženec je predlagal dokaza z zaslišanjem in soočenjem zakonitega zastopnika toženca A. A. in nekdanjega načelnika oddelka za gospodarjenje z zemljišči MO ... B. B., vendar ju je sodišče zavrnilo brez obrazložitve oziroma ju v izpodbijani sodbi sploh ni omenilo. Sodišče ni izvedlo niti dokaza z vpogledom v IOP obrazec – pregled odprtih postavk na dan 31. 12. 2003 in spremni dopis tožnice tožencu, prejet 23. 3. 2004, s čimer je toženec dokazoval neobstoj tožničine terjatve do toženca v računovodskih izkazih, kar dodatno kaže na to, da tožnica ni nakazala revalorizacije po pomoti. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev postopka v skladu s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke (drugega odstavka) 339. člena ZPP, ker ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Toženec upravičenost prejema revalorizacije utemeljuje z obstojem dogovora med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje glede tega zavzame zmotno stališče, da trditve toženca glede obstoja dogovora in neverjetnosti nakazila v zmoti niso bistvene, saj da je pomembno zgolj to, da tožnica ni hotela plačati nečesa, česar ne dolguje. Edina logična je obrazložitev v nasprotni smeri – če bi med strankama obstajal dogovor, dejstvo, da zaradi upniške zamude tožnica ni bila dolžna plačati revalorizacije, ni pomembno. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov je tožencu omejilo možnost enakega obravnavanja pred sodiščem in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi so pomanjkljivi tudi v delu glede ugotovljene tožničine zmote. Obrazložitev je skromna in temelji na izidu postopka v zadevi VIII Pg 208/2000, v kateri je dejanska in pravna podlaga bistveno drugačna od te zadeve. Toženec je ves čas postopka opozarjal na dejstvo, da je neživljenjsko in neverjetno, da bi tožnica nakazala revalorizacijske obresti v zmoti. Neverjetno je, da B. B. glede na povzetek vsebine njegovega zaslišanja ni vedel, ali je bila izbrisna pobotnica s strani toženca predložena, in to pet let po pogodbeno dogovorjenem roku, pri čemer je navedel, da je ta bistvena za vpis v zemljiško knjigo in za plačilo 3. obroka kupnine. V oči bode dejstvo, da je bil tretji obrok kupnine plačan 27. 9. 2002, kar pomeni, da je vsaj takrat moral vedeti zanjo, valorizacija pa je bila nakazana 18. 10. 2002. Glede na datum plačila tretjega obroka je nemogoče, da bi za izbrisno pobotnico zvedel ob prejemu vabila na narok marca 2007. Te izpovedbe so neresnične, namenjene za pojasnitev, zakaj tožnica ni že prej terjala „zmotno“ nakazanega denarja nazaj niti ni izkazovala terjatve v svojih računovodskih izkazih. Toženec je prvostopenjskemu sodišču predlagal, da tožnici naloži predložitev odredbe za plačilo - nakazilo vtoževanega zneska, saj ta pri tožnici predstavlja podlago za izplačilo. Sodišče predlogu ni sledilo, zato je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, predvsem glede obstoja dogovora med strankama o plačilu revalorizacije in o tem, da je bila tožnica glede plačila v zmoti. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožnica plačala revalorizacijo, ker je mislila, da jo je dolžna poravnati, pa glede na toženčevo zamudo še ni bila v zamudi. Dejstvo, da tožnica ni bila v zamudi, ne dokazuje dejstva, da je bila v zmoti pri plačilu revalorizacije. Nakazilo predmetnega zneska ni moglo biti pomota računovodstva, saj je imel izključno B. B. pooblastilo za naročilo plačila. Sodišče je zaradi napačne presoje odločilnih dejstev zmotno uporabilo 191. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Moralo bi upoštevati 3. člen OZ. Obstoj dogovora med strankama je nedvomno izraz volje oz. privolitve v svoje prikrajšanje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede teka zamudnih obresti, saj bi moralo šteti, da je toženec pošteni pridobitelj, ker glede na dogovor z B. B. in dolgoletno pasivnost tožnice v zvezi s plačilom zneska do vložitve nasprotne tožbe ni pomislil, da bi bilo kaj sporno glede plačila. Dobra vera se do vložitve zahtevka domneva, toženčevo nepoštenost pa bi morala dokazati tožnica. Zamudne obresti tečejo šele od vložitve zahtevka, to je od 24. 1. 2006 dalje. Za zamudne obresti za obdobje pred 25. 1. 2003 je toženec ugovarjal zastaranje, vendar se sodišče do ugovora ni opredelilo.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba toženca je utemeljena.

5. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno materialnopravno stališče o tem, da zatrjevani obstoj dogovora med takratnim načelnikom Oddelka za stavbna zemljišča pri tožnici (občini) B. B. in direktorjem toženca A. A. o plačilu revalorizacije tretjega obroka kupnine v višini 11.730.000,00 SIT (48.948,42 EUR) ni bistven. Obrok kupnine je bil glede na ugotovitev izpodbijane sodbe plačan 27. 9. 2002, več kot pet let po sklenitvi kupoprodajne pogodbe oziroma po dogovoru med pravdnima strankama o njeni bistveni sestavini – višini kupnine.

6. Utemeljeno je pritožbeno stališče, da bi v primeru obstoja dogovora in s tem obstoja pravnoposlovne podlage za dolg tožnice do toženca odpadla presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene pridobitve oziroma 191. člena OZ, ki jo je opravilo prvostopenjsko sodišče. Zato je treba najprej ugotoviti (ne)obstoj zatrjevanega dogovora. Pravilna je tudi pritožbena trditev, da če bi med strankama obstajal dogovor, bi bilo dejstvo, da zaradi upniške zamude tožnica ni bila dolžna plačati revalorizacije, brez pomena, s tem pa tudi morebiten obstoj dogovora, ki bi izključeval upniško zamudo.

7. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo pritožbi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je ostalo dejansko stanje glede okoliščin dogovora v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali sta se pravdni stranki res dogovorili glede plačila iz naslova revalorizacije zneska 3. obroka kupnine. V ta namen naj sodišče izvede vse dokaze, ki jih je predlagal toženec v zvezi z dokazovanjem obstoja dogovora. Zasliši naj obe predlagani priči in oceni verodostojnost njune izpovedbe (po potrebi naj ju tudi sooči) v povezavi s predloženimi listinskimi dokazi ter napravi dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP. Če bo ocenilo, da navedeni dogovor obstoji, tožnica ne bo upravičena zahtevati vrnitve zneska. Vprašanje tožničine zmote o obstoju njene obveznosti bo v tem primeru postalo irelevantno.

8. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev že iz navedenih razlogov, se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.