Jedro

Če sodišče zavrne tožbeni zahtevek na razveljavitev obeh odločb disciplinskih organov tožene stranke v prvi točki izreka, v drugi točki pa izpodbijani odločbi spremeni tako, da tožnika oprosti odgovornosti za očitano kršitev delovne obveznosti nezakonitega razpolaganja z družbenimi sredstvi, stori bistveno kršitev določb postopka, ker sta si ti dve točki v nasprotju.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi, razen glede oprostitve hujše kršitve delovnih obveznosti - nezakonitega razpolaganja z družbenimi sredstvi po 6. tč. 1. odst. 45. čl. ZDDO - in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožnikov zahtevek za razveljavitev odločbe P. U. Ljubljana, št. 1235-I-34/3-98 z dne 16.3.1999 in odločbe disciplinske komisije Vlade RS št. 172-18/99 z dne 12.5.1999 (točka 1 izreka sodbe).

Izpodbijani disciplinski odločbi se spremenita tako, da se tožnika oprosti odgovornosti za očitano hujšo kršitev delovne obveznosti, nezakonitega razpolaganja z družbenimi sredstvi po 6. tč. 1. odst. 45. čl. Zakona o delavcih v državnih organih, v preostalem pa se potrdi odločba disciplinske komisije Vlade RS z dne 12.5.1999 (točka 2 izreka sodbe).

Obenem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 31.733,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (točka 3 izreka sodbe).

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002) s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Izrek izpodbijane sodbe je popolnoma nerazumljiv, ter sta tudi v direktnem nasprotju 1. tč. izreka in 2. tč. izreka. V kolikor je bil tožnik (2. tč. izreka izpodbijane sodbe) oproščen odgovornosti, potem bi moralo naslovno sodišče po naravi stvari razveljaviti tudi odločbo P. U. Ljubljane, št. 1235-I-34/3-98 z dne 16.3.1999 in odločbo disciplinske komisije Vlade RS št. 172-18/99 z dne 12.5.1999 ter zadevo vrniti v ponovno odločanje tako P. U. Ljubljana, kot tudi disciplinski komisiji Vlade RS. S tem, ko je naslovno sodišče (v tč. 1 izreka izpodbijane sodbe) potrdilo obe omenjeni odločbi, to je odločbo P. U. Ljubljana in odločbo disciplinske komisije, je s tem priznalo njuno polno veljavnost. Prav tako ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da se sploh ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 13. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, tudi iz razloga, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so le-ti med seboj v nasprotju. Povsem jasno je, če je bil tožnik oproščen odgovornosti kršitve po 6. tč. 1. odst. 45. čl. Zakona o delavcih v državnih organih, bi mu morala biti po naravi stvari ustrezno spremenjena tudi odločba disciplinske komisije Vlade in sicer v izreku, kjer je določena disciplinska sankcija. Povsem jasno je tudi, če je bil tožnik oproščen odgovornosti, da se mora to odražati tudi pri spremembi (ustreznem zmanjšanju) izrečene disciplinske sankcije. Ker pa je odločba disciplinske komisije Vlade RS z dne 12.5.1999 ostala nespremenjena, je tudi izrek med sabo v popolnem nasprotju.

Pri izdaji izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tudi prekoračilo svoja zakonska pooblastila, ker je odločilo mimo in preko postavljenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je bilo pristojno, da odloča le o pravilnosti in zakonitosti odločbe P. U. Ljubljane in odločbe disciplinske komisije Vlade RS. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni odgovoren za očitano mu kršitev po 6. tč. 1. odst. 45. čl. prej citiranega zakona, bi moralo zahtevku v celoti ugoditi ter obe omenjeni odločbi v celoti razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje nima zakonskega pooblastila, da bi lahko kadarkoli odločbo P. U. in odločbo disciplinske komisije Vlade spremenilo, ker sodišča lahko spreminjajo le odločitve sodišč, ne pa drugih državnih organov.

S tem, ko je sodišče prve stopnje (2. tč. izreka sodbe) odločalo neposredno "o disciplinski odgovornosti tožnika kot delavca v državnih organih", je odločalo o stvari, ki ni predmet sodne pristojnosti, pač pa stvar upravnih organov (upravna stvar). Zaradi navedenega je več kot očitno, da je izpodbijana sodna odločba dana na podlagi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, zaradi česar je v celoti nepravilna in nezakonita.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da so podani. Ugotovilo je, da je izpodbijana sodba v tč. 1 in 2 v nasprotju ena z drugim, zato je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP (tč. 14), saj je sodišče prve stopnje na eni strani zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev obeh odločb disciplinskih organov tožene stranke (tč. 1 izreka), v tč. 2 izreka pa je izpodbijani odločbi spremenilo tako, da je tožnika oprostilo odgovornosti za očitano kršitev delovne obveznosti nezakonitega razpolaganja z družbenimi sredstvi po 6. tč. 1. odst. 45. čl. ZDDO, v preostalem pa je potrdilo odločbo disciplinske komisije Vlade RS z dne 12.5.1999. S tem, ko je sodišče prve stopnje v tč. 1 zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev obeh odločb disciplinskega organa tožene stranke, v tč. 2 pa spremenilo obe izpodbijani odločbi in vzdržalo v veljavi odločbo disciplinske komisije Vlade z dne 12.5.1999, je očitno storilo bistveno kršitev določb postopka, ker sta si tako tč. 1 in 2 v nasprotju. Nima pa prav tožnikova pritožba, da je sodišče prve stopnje tudi storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 350. čl. ZPP iz razloga, ker sodba nima odločilna dejstva. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ima izpodbijana sodba vsa odločilna dejstva za zakonito izdajo te sodne odločbe in se da preizkusiti. Ker pa je tožnik bil oproščen v tč. 2 izreka očitane mu kršitve hujše delovne obveznosti po 6. tč. 1. odst. 45. čl. ZDDO, pritožbeno sodišče ni moglo ta del izreka razveljaviti, saj se je pritožil le tožnik (359. čl. ZPP). Razveljavilo pa je 2. tč. izreka glede potrditve odločbe disciplinske komisije Vlade z dne 12.5.1999 in posledično tudi stroške postopka (tč. 3 izreka sodbe).

Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem tožnikove pritožbe, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožnikov zahtevek, saj po 23. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS (Ur. l. RS št. 19/94) ni nanj vezano in postopa po določbi 24. čl. tega zakona. Poleg tega tudi ne soglaša s stališčem pritožbe, da ima sodišče prve stopnje le kasatorično pooblastilo. Namreč delovna sodišča ne odločajo kasatorično, kot to meni tožnikova pritožba, temveč meritorno, kar pomeni, da ugotavljajo popolno dejansko stanje, ugotavljajo vsa odločilna dejstva in pri tem po uradni dolžnosti pazijo na pravilno uporabo materialnega prava ter razsodijo o utemeljenosti oz. neutemeljenosti zatevkov tožečih strank. Vse to pomeni, da so delovna sodišča tudi pristojna za spremembo disciplinskih organov tožene stranke, zato reševanje zahtevka za razveljavitev odločb disciplinskih organov delodajalca spada v sodno pristojnost teh sodišč (4. čl. ZDSS).

Ker je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, je pritožbeno sodišče moralo ugoditi tožnikovi pritožbi in v izpodbijanem delu razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje ter v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje tako, da bo moralo v ponovljenem dokaznem postopku najprej odpraviti bistvene kršitve določb postopka, nato pa ponovno razsoditi o utemeljenosti oz. neutemeljenosti tožnikovega zahtevka; obenem pa sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljni stroški postopka (3. odst. 165. čl. ZPP), kot vse to izhaja iz izreka tega sklepa.